Poletje se ne more začeti brez Rock Festa. S temi besedami so organizatorji Rock Music Festa - poleg velikanskih plakatov in nagradnih iger, kjer ste lahko zadeli brezplačne vstopnice, tudi če se niste nikamor prijavili - oglaševali svoj enodnevni festival sredi prestolnice.

Koncertno leto v prestolnici, ki je do zdaj postreglo s (pre)številnimi elektronskimi 'masovkami', vrnitvami skrbnikov jugonostalgije iz nekdanjih republik skupne države in nekaterimi svetlimi prebliski, se je sinoči nadaljevalo v tempu, ki ga je zastavil v torek enodnevni festival urbane kulture UF! pod zavetjem Križank. Muhasto vreme, ki je ponagajalo organizatorjem festivala UF!, je krojilo usodo tudi Rock Festa, toda na malce drugačen način: festival, za katerega je bilo sprva rečeno (seveda po tem, ko so prestolnico prelepili s plakati, na katerih so bili poleg imena oglaševana tudi imena nastopajočih), da bo postregel s koncertom na prostem - open air pred Gospodarskim razstaviščem, se je po uradni razlagi preselil v dvorano predvsem zaradi skrbi organizatorjev, da jim med izvedbo ne bodo zagodle višje sile.

Festival na papirju prestal test
Nočna mora vseh organizatorjev festivalov - vreme je bilo pod nadzorom, čeprav se je prvič v tednu nasmejalo sonce in temperature primerne za poletje. Pozornost zadnjih nekaj tednov je bila usmerjena v imena nastopajočih, ki so na papirju imela vse, kar potrebuje festival: zveneče ime iz tujine (čeprav se je pozneje izkazalo, da so bila naša predvidevanja pravilna in da jih je večina prišla na njihov koncert zaradi dveh odmevnih skladb, ki se vrtijo razmeroma največ na največjem slovenskem komercialnem radiu), zimzelene opomnike na dobre stare čase 80. in 90. let hardrocka (ki so znani, ampak jim ni nikoli pravzaprav zares uspel tisti "velik preboj"), trenutno eno izmed najbolj zaželenih domačih festivalskih skupin, mednarodni kolektiv, ki na najboljši možni način promovira dobre slovensko-hrvaške odnose, nepogrešljiva tribute skupina in slovensko glasbeno zaledje, ki se ali pripravlja na vrnitev ali pa čaka (in se promocijsko trudi), da se v njih vidi nov potencial za "mainstream" preboj. V drugi dvorani pa seveda nepogrešljivi plesni magnet za vse ljubitelje elektronske glasbe.

Po odpovedih skupin Let3, Adam in Van Gogh se je vrvež okoli Gospodarskega razstavišča (v slogu kakšnih študentskih 'masovk') začel pripravljati na festivalski tempo, katerega odkrito povedano marsikateri ni vajen - sploh ne sredi prestolnice. Vsi željni zabave (med katerimi so prevladovali mladostniki) ter seveda vsi "srečni" dobitniki brezplačnih vstopnic, so se okoli 18. ure začeli zbirati okoli Gospodarskega razstavišča. Že na njihovih vstopnicah je bilo jasno zapisano, da je vstop mogoč le med 18.00 in 20.30. Nikjer pa ni bilo zapisano predhodno - kar je sicer praksa nekaterih festivalov - da s pretrgano vstopnico ni mogoč ponovni vstop na prizorišče.

Razumljivo. Vse do sprehoda do prvega šanka, ki so večino večera samevali oz. potrdili pregovorno resnico, da gre osel samo enkrat na led. Kar naenkrat se je ob pogledu na cenik - kjer so zbrani za pol litra piva morali odšteti 4,5 evra - zazdelo, da kar organizator ni prinesel na svoj račun s prodajo vstopnic, to namerava z gostinsko ponudbo.

MMC se je festivalskemu duhu sredi prestolnice pridružil po nastopih Yulie Shmidt, The Toronto Drug Bust in Billysev, tik pred prihodom ljubljanskih alternativcev na čelu s Kevinom Koradinom Tide (in ne The Tide - kranjske osvežitve domačega alternativnega prizorišča). Že od daleč so odmevali znani zvoki Evolution - predvsem ritem sekcija, a bolj, kot smo se približevali odru, vedno manj smo lahko razločili besede, ki jih je prepeval Koradin. Jakost zvoka je preprečevala - pa ne glede na to, kam v dvorani si stopil - da bi se lahko znebil občutka bombardiranja z zvočnimi frekvencami.

Na koncu so številni našli svoje zatočišče na prostem, kamor jih je odvedla tudi potreba po "zabijanju" časa med menjavami skupin, ki so trajale tudi po pol ure - sploh pri čakanju na Warrior Soul. Začetne skupine so se po pogovorih z obiskovalci, ki so bili tam od samega začetka, menjale hitreje, slišale pa še manj. Kljub zavesam iz blaga, ki so valovale nad prizoriščem.

Opomogli od udarca, imenovanega Tide - ki so, če odštejemo težave z zvokom - ponudili s precej tršo različico, kot smo jih bili vajeni pred leti - so na oder prišli "pomočniki" Koryja Clarka - v njegovi na novo obujeni skupini Warrior Soul, ki je - spomnimo - v 90. hodila po turnejah z Metallico, nastopala v Wembley Areni in snemala albume z znano založbo Geffen Records. Udaren - tudi na račun ozvočenja - sunek hardrocka je postregel s prijetnim presenečenjem večera: Clark je bil z glavo pri nastopu, z raskavim glasom je besnel ob njegovih politično obarvanih besedilih in spodbujal interakcijo z občinstvom - kdor ga je lahko razumel. "Rock'n'roll," se je zadrl vsakič, ko se mu je zazdelo, da jih je izgubil.

Ko nastopajoči okara zvok ...
"Vedno je izziv stopiti na nove odre. Ampak ta zgradba ni zgrajena za zvok," je v smehu po nastopu za MMC dejal Clark. "Vsi so storili vse po svojih močeh in občinstvo je bilo čudovito. Vsi pa se do mene obnašajo spoštljivo, zato se počutim res dobro," je za MMC nadaljeval prvi mož Warrior Soul. A Clark je v nadaljevanju pogovora (v katerem je celo izrazil željo, da bi rad bil znan kot Beyoncé, celoten pogovor bomo objavili v prihodnjih dneh), priznal da ima rad izzive: "Če me spustite na oder, mi daste malo luči in tona, lahko 'nažgem' občinstvo."

Po nastopu Warrior Soul je bila nova žrtev zvoka domača skapunk zasedba Elvis Jackson. Najavil jih je že Clark, sicer ne popolnoma pravilno, ampak stopnjevanje na njihov nastop se je začelo že z odhodom Warrior Soul. Oboževalci, ki so bili pripravljeni seči globlje v žep od drugih, v t. i. "fanpitu" so jih sprejeli mlačno, v ozadju so se iskrile nekatere roke, toda Street 45, You and I in podobne, so žal izzvenele v stene Gospodarskega razstavišča. Oboževalci nad njihovim repertoarjem niso ostali oholi in so z njimi vztrajali do konca.

Ob pol enih zjutraj pa je prvič resneje zavreščalo po dvorani. Bobnarski uvod v skladbo (z ironičnim naslovom za včerajšnji festival) Out of Tune je naznanil zvezde večera - Sunrise Avenue. Na svoj račun so prišli vsi ljubitelji globokega finskega vokala, ki se ob premetavanju ljubezenskih klišejev v angleščini, prelevi iz trpečega Shakespearja v predmet rokerskega oboževanja (predvsem) predstavnic ženskega spola. Rokerske balade in spevni "sing-a-longi" oboževalce puščajo v čakanju na njihove pesmi večera, a hkrati jih peterica iz hladnega severa ogreva s preverjenimi in predvidljivimi zgradbami melodij, njihovimi naštudiranimi pozami, poskakovanju po odru, premišljenimi kretnjami in vsemi menjavami kitar.

Največji hiti nikogar ne pustijo hladnega
Morda največje presenečenje, ki so ga naznanili že ob koncu skladbe Sex And Cigarettes, s prepevanjem kitic Scorpions Winds of Change: "Take me to the magic of the moment. On a glory night ...", je prišlo z venčkom priredb. Kot si je pred začetkom izvedbe zaželel pevec skupine, je želel razstavišče spremeniti v "najlepši možni zbor, kar so ga kdaj slišali".

V praksi pa je bilo slišati nepopolno, a solidno angleščino s finskim prizvokom in refreni uspešnic, kot so Sweat (A La La La La Long) Boba Marleyja, Lazy Song Bruna Marsa, We Found Love Rihanne - ki jo v ozadju poje klaviaturist -, Beautiful Girls Seana Kingstona, The Edge of Glory Lady Gage, Rolling in the Deep Adele - znova iz ust klaviaturista v ozadju -, ponavljanja Everything's Gonna Be Alright (Sweetbox), Marlyjeve obuditve v venčku z No Woman No Cry, čustveni izlivi Alicie Keys z No One in ko že mislite, da ne gre dlje: za veliki finale vrh Bohemian Rhapsody in skromni zaključek ob kitarskih ritmih kankana.

Vse to iz grl pevca, kitarista in klaviaturista, ki so svojim oboževalcem do zdaj postregli z Fairytale Gone Bad in Hollywood Hills - nespornima zmagovalcema sinočnjega koncerta, ki so ju pozneje odpeli v večjem delu zbrani. Sploh pa je nastop Fincev spodbudil prvo skandiranje: "Hočemo še!" in dal vtis razgretega festivalskega vzdušja, ki je primanjkoval skozi celoten večer.

Drzni, a hkrati pogumni poskus, da v prestolnico pripeljejo rokersko festivalsko vzdušje, ki ga v prihodnjih mesecih po vseh koncih Slovenije in v tujini ne bo manjkalo, se je nadaljevalo po odhodu Sunrise Avenue - in ponovnem polurnem čakanju - s tribute skupino Maybe Winehouse - za zelo redke priče. Proti jutru pa so svoje minute dobili še člani slovensko-hrvaškega kolektiva Lollobrigida.

Snovanje festivalov v času, ko se delijo še brezplačne vstopnice za balkanske dive in kjer v večini primerov na množičnih prireditvah vedno največja gneča nastane v prostorih za vip-obiskovalce, ni mačji kašelj. Vsakršna novost je sprejeta z zadržki, pa naj pride en večer k nam festivalska atrakcija iz Kanade in britanski plod MTV-jevske alternative ali se v štirih dneh zvrstijo same nadobudne domače skupine na različnih lokacijah po prestolnici. Prav zato je toliko večje breme na organizatorjih, da poskrbijo za vse tiste, ki se odločijo za prihod, da ne odidejo sklonjenih glav. Trud je bil sinoči vložen z vseh strani: obiskovalcev (ki niso popolnoma napolnili razstavišče) in nastopajočih. A za kakšno ceno?

Spodaj smo za vas zbrali še nekaj utrinkov s festivala.