Poslastica za vse thrash metal oboževalce, je za MMC dejal gorostasi pevec Sepulture Derrick Green. Na svoj račun namreč so prišli vsi tisti, ki z namrdnjeno zgornjo ustnico pomislijo na 'mainstream' sodobno glasbo ter se spominjajo 'dobrih starih časov' pravega, klasičnega, kerozinsko nastrojenega thrash in speed metala.

Kar šest ur 'mitraljeziranja' po zgornji struni kitar je prineslo vse tiste skupine, ki so v prvem valu utirale pot zvrsti in ustvarile trdo jedro klasičnih albumov. Roko na srce, Thrashfest ni prinesel najbolj znanih imen zvrsti, kot so 'veliki štirje': Metallica, Slayer, Megadeth in Anthrax. A še enkrat roko na srce, marsikateremu izmed velikih štirih veliko ljudi očita, da se je prodal, izneveril, medtem pa sicer za odtenek manj znani četverici, ki je o bitkah in nabijanju na kol kričala sinoči v Šiški, tega ne gre očitati.
To je glasba, ki se je v starih časih, ko so mladci še dejansko popoldneve preždeli pred MTV-jem, vrtela na Headbangers Ball, ki je bila agresivna, divja in 'kul'. Vprašanje ostaja, koliko to še velja. Sodeč po polni dvorani in mosh-pitu, je poslušalci še niso pozabili. Hkrati pa je zob časa naredil svoje. Vzdušje je bilo divje, a se ga nikakor ni dalo primerjati z, recimo, nastopom Sepulture, ovekovečenem na DVD-ju Under Siege iz leta 1991. Ali pa z nastopom Sepulture v ljubljanski Cvetličarni pred nekaj leti.

Ansambli Heathen, Destruction, Exodus in Sepultura so napolnili Šiško. Izvajali so le pesmi s kultnih albumov. Sepultura se je posvetila albumom Beneath the Remains, Arise in Chaos A.D.; Exodus je izvajal le material z albumov Bonded by Blood, Pleasure of the Flesh in Fabulous Disaster; nemški težkokategorniki Destruction so preigravali le pesmi s Sentence of Death in Infernal Overkill; Heathen pa Breaking the Silence in Victims of Deception. Kot predskupina so nastopili Mortal Sin.
Ob starih gologlavcih mladi golobradci
Kljub temu lahko rečemo, da je zob časa thrash metal klasike načel - in se na njih zlomil. Stari, že napol plešasti metalci (ki so pozabili, kdaj ob izpadanju las nastopi trenutek, ko se je preprosto že treba postriči) so v ozadju z glavo kimajoč obujali spomine na svojo mladost. Medtem pa je nova generacija poslušalstva - golobradi najstniki v prvi polovici dvorane - preizkušala, kaj pomeni mosh-pit na stopničastem podu Kina Šiška. Marsikdo je odcapljal z zvito nogo.

Posebnost iz Avstralije
Uvodne takte šest-urnega zvočnega popotovanja so presenetljivo zagodli avstralski pionirji treš metala Immortal Sin. Daleč od oči, daleč od srca velja tudi v tem primeru, saj se je dvorana pričela polniti šele s pravim krikom iz preteklosti - Heathen. Ti izhajajo iz iste scene, ki je rodila tudi Megadeth in Metallico, San Francisco Bay Area. V zlatih letih treša so izdali dva albuma, smrt v skupini pa jih je studijsko utišala za dvajset let.

Manj naelektrenosti ob klasičnih imenih
Koncertni večer se je kljub pestremu seznamu imen izkazal za bolj headlinersko usmerjenega, saj se je vzdušje stopnjevalo zelo počasi. Izkazalo se je tudi, da t. i. klasična imena treš metala ne vzbujajo iste naelektrenosti kot dve desetletji nazaj. Tako pri Heathen kot pri njihovih naslednikih na odru, nemških Destruction, je bila koncertna aktivnost poslušalcev omejena na običajnih prvih nekaj vrst. Heathen se po dolgem premoru sicer vračajo z dovršenim nastopim v stilu, Destruction pa ga tako ali tako skozi leta le stopnjujejo, a dvorane jim ni uspelo napolniti, zmigati pa le del že tako ne preveč goste množice.
Destruction, ki svoje korenine vlečejo iz leta 1982 so še najkonsistentnejši v zvestobi osnovni formi zvrsti. Kot del nemške 'velike trojice' (poleg Kreatorja in Sodoma) treša so nedvomno peklensko odrsko doživetje. Z odra širijo sporočila uničenja, klanja in zla z boleče parajočim, a še vedno čistim vokalom; z Motorheadovsko kombinacijo glasnega basa in kitare ta sporočila tudi instrumentalno dobro ponazorijo. Pevca Schmiera, ki se je sicer za krajše obdobje ukvarjal s peko pic, je nedvomno prevzemala nostalgija.
Nostalgija: Malo nas je ostalo
V 30 letih delovanja na sceni je večkrat obiskoval tudi Ljubljano. Prvi nastop na močvirnem koncu Slovenije se je zgodil daljnega leta 1988 in kot se je izkazalo, so bili nekateri takratni obiskovalci prisotni tudi v Šiški. A le nekaj, za prste ene roke. "Malo nas je ostalo," je ugotavljal Schmier ter ugotovil začinil z nekaj falzetnimi kriki v čast 'starim prdcem'.

Hammetova zapuščina
Šele z Exodusi, natančneje, nekje na sredini njihovega nastopa, je Šiška prvič zares zaživela. Tudi tukaj ne gre brez Metallice - bend je soustanovil Metallicin kitarist Kirk Hammet. Ta je Exodus zapustil po tem, ko je iz Metallice letel Dave Mustaine ter ustanovil Megadeth. Nu, Exodus se takrat ni dal ter zgradil zavidanja vredno kariero, diskografijo ter še daljši seznam bivših članov. Albumi, kot Bonded by Blood in Fabulous Disaster, so kljub zastareli produkciji zgled energijskih paketov za hude dni.

Kljub stopničasti katedrali Šiške, ob kateri je Schmier ljudstvo opozoril, naj si za božjo voljo ne polomi nog, so Exodusi šli korak dlje in organizirali zid smrti. Poslušalstvo se razdeli na dva dela, vsak na svoji strani dvorane, nakar se na pevčev znak oba živa zidova človeških teles z vso silo zapodita drug proti drugemu. Impresivno za opazovalca, adrenalinsko in včasih precej boleče za udeleženca. Če je kaj, kar ponazarja bistvo te zvrsti, je to zid smrti. Thrash till' Death.

V tretje gre rado ...
... tudi če si Sepultura in napoveduješ nastop v Sloveniji. Sepultura je v zadnjem desetletju v deželi pod Alpami zabeležila dva izjemno uspešna nastopa. Njihov koncert leta 2006 v ljubljanski cvetličarni skupaj z In Flames je bil eden najbolj divjih, prepotenih in adrenalinskih nastopov, kar jih je dotično koncertno prizorišče kdajkoli videlo. Tudi Sepulturino gostovanje na Metalcampu leto zatem je dodobra razgibalo Tolmin.

Ob vsej kontroverznosti odhoda ustanovnih bratov Cavalera ter novem, kreativno drugačnem, a komercialno precej manj uspešnem materialu, pa je nekoč velika Sepultura trdo nasedla. Ne leta 2009 ne 2010 ni zmogla napolniti niti malega Orto Bara. Poslednično je bil današnji povratek benda, katerega dolgoletni član in kitarist Andreas Kisser je po rodu Slovenec, obliž na veliko rano.

Sepultura z strojno natančno izvedbo
Grobnica (Sepultura je po portugalso grob) se je zares odprla šele z zvoki znižanega Kisserjevega Stratocasterja, ki je v spomin na leto 1991 odigral riffe Intra Arise turneje. Ni kaj, železni Sepulturin repertoar z melodijami, ki že desetletja burijo duhove metalskega sveta, težko pusti hladna srca. Death-metalsko naravnani riffi z Beneath the Remains so se menjavali Chaos AD poskočnicami, vse ob trdo, strojno natančni izvedbi preizkušene zasedbe.

"Wunderkind" bobnar
Izkušnje kažejo, da tudi tiste poslušalce, ki so Sepulturo zapustili že leta 1996, mogočen zvok benda v živo, prepriča. Še posebej nova moč in talent v skupini, 20-letni "wunderkind" bobnar Eloy Casagrande, ki je včeraj ukradel šov. Okrepitev se je izkazala za izjemno posrečeno potezo. Casagrande je svoj del izpeljal prek vseh pričakovanj - zdelo se je, kot da za bobni sedi mladi Iggor Cavalera. Nekoč veliki oboževalec Sepulture se je s solažami enakovredno kosal s kitarskimi vložki Kisserja. Poznala se je določena mera neuigranosti benda, saj je bobnar na vsaj treh točkah koncerta igrano pesem zamaknil za četrtinko, kar pa sta kitarista izkušeno prekrila.
Tudi hitrost in tempo izvedbe je bil strupen - vsaj tako hiter kot na originalni Arise turneji, ali pa celo hitrejši, medtem ko 'konkurenčni' Soulfly iste pesmi v živo izvede neprimerno počasneje in slabše. Kisser se je, tako kot na najnovejšem albumu Kairos, izkazal s solažami, trudu navkljub pa - žal - ni mogel nadomesti manjka druge kitare. Sepultura je vedno bila dvokitarski bend, v kateri z odsotnostjo dodatnih šestih strun zazeva velika luknja.

Divje gromenje Derrickovega vokala v živo izpade veliko mogočneje kot na ploščah, predvsem pa - dandanes - v živo povsem preseže Maxovo napol repanje. Vseeno pevčeva specifična barva glasu ostaja dejavnik, ki marsikoga odžene. Tako je polovica dvorane ob Sepulturi podivjala, statična zadnja polovica pa je sporočala, da so zlati časi Sepulture - pa čeprav to noč oživljeni - že daleč zadaj.