Pevka skupine Gossip, ki je na včerajšnjem koncertu začarala ljubljanske Križanke, je ... nezgrešljiva. Pa ne samo zaradi svojega občutnega obsega (kot nekakšna anomalija v svetu generično lepih in slavnih je postala svojevrstna modna ikona): od 29-letne Beth Ditto bi se nastopanja lahko učili številni še enkrat starejši koncertni mački, ki so nekje spotoma očitno pozabili, da so pravzaprav oni na odru zaradi občinstva in ne obratno.

Beth je ogromno stvari: glasna gejevska aktivistka, feministka, žurerska pajdašica Kate Moss in kolumnistka - a vse to ne zasenči dejstva, da je predvsem neverjetna vokalistka, ki je za povrh še rojena za na oder. Disko diva z glasilkami Arethe Franklin, subverzivno punk držo in, če je treba, patosom country zvezde.

Od trenutka, ko je Beth v tesni, izrezani IN kratki beli oblekici, potiskani z Miki miškami, pristopicljala na oder ter po udarnem začetku (Your Mangled Heart, Pop Goes The World in For Keeps) razložila, da čuti, da bo tole res poseben večer, preizkušala svojo pravkar naučeno slovenščino ("lepa si", "na zdravje" in seveda "hvala lepa"), ji je občinstvo jedlo z roke.

Uro in dvajset minut dolgi "veliki debeli gejevski božič", kot je večer krstila pevka, se je nadaljeval s prerezom skladb s post-punkovskega tretjega (a prvega odmevnega) albuma Standing In The Way Of Control (2006) in občutno bolj diskoidnega lanskega ploščka Music For Men, pri katerem je imel prste sam mogul Rick Rubin.

Med kramljanjem sama s seboj ("Aha, kje sem že bila?"), komentiranju prvih vrst ("Luštna obleka!"), čohanjem golih glav rahlo zardevajočih varnostnikov pred odrom in celo prenašanjem najbrž najmlajšega člana občinstva na ramenih, uspe Beth zadeti vsak glasen, bobneč refren: od Coal To Diamonds in Four Letter Word prek nalezljive Listen Up!, s seksi basom podložene Dimestore Diamond ter pop gejevske himne Men In Love in drugih, ki jih je včasih začenjala z (vsaj videti je bilo tako) spontano improviziranimi prebliski iz raznoraznih šlagerjev (na primer Have I Told You Lately? in R.E.S.P.E.C.T., nakazala pa je celo zloglasni "La la, la la la la" uvod Lady Gaga).

Čeprav je ob Beth kaj lahko spregledati, da je na odru še kdo drug, je treba omeniti tudi Nathana "Brace Paine" Howdeshella, izjemnega kitarista z "jarvis cockerskimi" očali in brki, ki se na zabaven način tepejo z njegovim indievidezom, ter seveda androgino, karizmatično bobnarko Hannah Blilie. Na turnejah se zasedbi pridruži še basist Chris Sutton.

Z nalezljivim MTV-jevskim hitom Heavy Cross, ki prav tako aludira na gejevsko tematiko ("It's a cruel cruel world, to face on your own, / A heavy cross, to carry alone") se Gossip od na tej točki že zares skakajočega občinstva prvič poslovijo. Eden izmed vrhuncev osrednjega dela koncerta je bila še kitarsko močna starejša uspešnica Standing in The Way of Control, ki je menda nastala kot odziv na odločitev takratne Busheve administracije, da gejem ne prizna pravice do poroke in ki jo je Beth temu primerno včeraj pospremila z govorom o tem, kako bi moral imeti vsak par, ne glede na spolno usmerjenost, pravico do posvojitve.

Ljubezen na zelo, zelo blizu
Najboljši del, tisti del, ki morda bolj kot trenutni zvok skupine upravičuje njeno žanrsko etiketo "(post)punka" (ker kaj pa je punk, če ne premagovanje prepada med odrom in občinstvom?), je sledil v dodatku. Ne, Beth iz očitnih razlogov ne prakticira t. i. "stagedivinga", se je pa zato - po osvežujoče neklišejski izvedbi What's Love Got To Do With It? - spustila z odra in se med pesmijo Love Long Distance podala med občinstvo. In ne govorimo o nekaj prvih vrstah: v spremstvu varnostnika se je v loku prerinila skoraj do zadnjih vrst in pri tem navdušeno vračala vsaj toliko potnih objemov in poljubov, kot jih je dobivala. Med prebijanjem po drugi strani avditorija nazaj proti odru je mimogrede še brezhibno a capella odpela zimzeleno balado Whitney Houston (ali pa Dolly Parton, če hočete), I Will Always Love You, nato pa še vsaj pol ure po koncertu evforični mladini, ki jo je stisnila v kot pod odrom, dobrovoljno podpisovala vse, kar ji je prišlo pod roke.

Iz sebičnih razlogov nam bo lahko žal, ko bodo Gossip postali zares „velik“, stadionski bend in taka neverjetna interakcija med skupino in občinstvom ne bo več mogoča. "Moj cilj v življenju je, da se nikoli ne spremenim v pretencioznega kretena," je že pred časom v nekem intervjuju izjavila Beth. Za zdaj se nima česa bati.