Skupina, ki v bistvu ni bila nikoli ustanovljena, ampak se je skozi leta samo razvijala - konec koncev ob Coverdalovem boku je do zdaj igralo več kot 50 glasbenikov, ki so ob njem zdržali poljubno število let/mesecev - se je že drugič v obdobju petih let ustavila v Sloveniji. Tokrat je napolnila veliko dvorano Hale Tivoli v sklopu njihove nove turneje, na kateri predstavljajo svež studijski izdelek, ki je plod domišljije Coverdala in kitarista Douga Aldricha Forevermore.

Že sama napoved koncerta je na domačih tleh znova odprla nikoli dorečeno debato, zakaj na naše odre prihajajo samo glasbeniki nekdanje skupne države in "odsluženi" svetovni zvezdniki, a tisti, ki polemizirajo - vsaj v primeru Whitesnakov - so v manjšini. To je potrdil že sinočnji obisk ene izmed prodajaln vstopnic, kjer je dopoldne kupec prišel do žalostnega spoznanja, da ne bo med tistimi obiskovalci koncerta, med katere lahko zleti kakšna bobnarska palica. Namreč parter je bil razprodan. Ob nastopu predskupine severnoirskih The Answer sta se lepo začeli polniti tudi obe tribuni, na koncu pa - pred samim začetkom Coverdalove klape - so morali varnostniki svoje trakove pomakniti še za eno stolpec sedežev proti odru, tako da sta popolnoma samevale le vrste sedežev skrajno ob odru levo in desno.

Meglen večer je sprožil pravo romanje proti Hali Tivoli "down the only road" - kot je dajala občutek nabito polna Celovška cesta, ki je povzročila kar nekaj zamud na koncert. Še najbolje so jo odnesli tisti, ki so se na pot podali opremljeni s priljubljenim alkoholnim napitkom in razpeti, pa četudi se je zdelo, da poznajo refren le ene skladbe.

Ob osmih uri je iz zvočnikov zadonel prvi kitarski rif, prvi stik palice z bobni in prijem mikrofona hard rock- in blues rockskupina iz Severne Irske The Answer, ki je nase prvič resno opozorila leta 2006 z albumom Rise, prodanim v 140.000 izvodih.

Visoko kričeči glas Cormaca Neesona, kitarska dopolnjevanja, udarna ritem sekcija in občasno poprijetje pevca za orglice so ponudili dostojno uvrturo tistega, kar so si zbrani zamislili pod imenom Whitesnake. "Kako ste, Ljubljana?" se je v slovenščini zadrl prvi glas skupine, ki ga v malce več kot pol ure nastopa ni bilo mogoče ustaviti. Od poplesavanja na odru do seskoka iz njega, da bi pozdravil svoje novo pridobljene oboževalce. Neeson je bil povsod. Preden so The Answer sestopili iz odra, so imeli v šahu polovico parterja. Za druge pa se je zdelo, da čakajo na nekaj več.

In so jih dočakali ...
Po zraku leteče bobnarske palice v temi so petnajst minut čez deveto zvečer naznanile prihod šesterice, ki so jo vsi tako nestrpno čakali. A za začetek so dobili odmerek udarne matrice My Generation, ki so jo prepevali v sedemdesetih letih preteklega stoletja The Who.

Počasi so reflektorji osvetlili Douga Aldricha in Reba Beacha na kitarah, Michaela Devina na baskitari, Briana Tichyja na bobnih in Briana Ruedyja na klaviaturah. Slovensko občinstvo se je tako lahko pozdravila le z dvema starima znancema iz instrumentalnih vrst, saj so se Devin, Tichy in Ruedy skupini pridružili šele prejšnje leto.

Na koncu je prišel še Coverdale. Kot da jih ne šteje okroglih šestdeset, s popolno natupirano dolgo pričesko, z bleščeče belimi zobmi, z verigami okoli pasu, s srajco z odprtimi prvimi gumbi se je skromno priklanjal bučnemu aplavzu dobrodošlice. Ko ga je osvetlila močnejša luč, pa so se vsaj prve vrste lahko prepričale, da je tudi njega še kako načel zob časa in življenjski slog "love, sex and rock'n'roll".

A to ga ne ustavi. Že v naslednjem trenutku je napolnil oder s svojimi gibi, ki jih ni le izumil, ampak tudi izpopolnil do potankosti. Saj veste, ko stojalo za mikrofon postane podaljšek njegovega orodja, ki ga tako nazorno dviguje nad oder in ga vrti na vse smeri, stojalo namreč. In ko njegove kretnje in neprimerni izrazi dvignejo energijo na raven hardrock legend.

"Kaj? Coverdale poje kaj?"
Udarni kitarski rifi, močna ritem sekcija, Coverdalov krik, celo volčje tuljenje je dodobra zadovoljilo tisto uvodno pričakovanje zbranih. "Ste pripravljeni na rock?" je zbrane s kričečim glasom nagovoril pevec. Roke so bile v zraku, v publiki ikonični pogled dekleta na ramenih svojega izbranca, iz zvočnikov so odmevali Bad Boysi in Children of The Night, a kaj ko je dvorana znova terjala svoj akustični davek. Coverdalov glas se je izgubil med agresivnostjo kitar, ritemsekcija je povozila klaviaturista in na koncu se je izpod prstov tonskih mojstrov tisto, kar bi moralo biti glasba za ušesa, spremenilo v dvoboje "guitar hero" proti "drumm hero" (vsaj če ste bili nekje ob samem odru).
Po nekaj uspešnicah iz leta 1987 je tempo umiril Ruedyjev sprehod po črno-belih tipkah in Coverdalov emocionalni glas, ki se je z zvokom kitar in bobnov začel razvijati in šolsko spremenil v hitro rockovsko skladbo. Že skoraj kičasto, a dobra protiutež nekaterim letošnjim koncertom pri nas. "Hvala za pet minut je*** sonca, Slovenija. In potem? Še več je*** megle. Znebimo se te megle," je bil eden izmed kričečih nagovorov Coverdala vmes.
(Dolge) minute za solažne vložke
Za vsakim rifom je bil še en, za vsakim refrenom še kitica več. Od pripovednih uvodov do kričanja v bobne. "Ljubi Bog, imate dober alkohol v tej državi," je bolj kot glasba razvnela vse zbrane v hordsko vzklikanje. S skladbami z najnovejšega albuma sta se dodobra razživela tudi Aldrich in Beach.

Po akustičnem vložku Albridga med Forevermore je dobil kitarist, ki spremlja pevca od leta 2002, ne pet minut, ampak kar okoli 15 minut pozornosti za svojo virtuzonost. Njegov dvoboj z Beachom - ki je nekatere pustil osuple zaradi hitropoteznosti, druge nad občutki njihovih počasih prehodov po strunah - pa je na račun tonskega mojstra pripadel zadnjemu.
Osvežen je Coverdale prišel nazaj nekaj čez deseto uro. Hardrockovski bluz je v uvodu naznanil prvo priredbo večera B. B. Kingovo Rock Me Baby. Kaj kmalu je pozornost znova preusmeril na svojo skupino, tokrat na svojega bobnarja, ki je v 20 minutah pokazal svoj nedvomni talent in dokazal, da zna ujeti vsako palico, ki jo vrže v zrak, če ne, jo pa nadomesti s tisto rezervno ob strani. Obiskovalci so vmes obstali, tisti na tribunah pa se zakovali na sedeže. Mnogi so se ob tem vprašali: "Mar je bilo treba tako dolgo?"
Statično občinstvo je na svoj račun prišlo po predstavitvi skupine, kjer smo lahko slišali nekaj taktov Queenovih Another One Bites The Dust, MC Hammerjevih Can't Touch This, Survivorjevih Eye Of The Tiger ...

Najboljše prihranjeno za konec
Dvorana je dobesedno oživela ob "pocukrani", nikoli izpeti Is This Love. Otožno kitaro in dva vžigalnika v zraku prvih vrst je nadgradil uvod v Fool For Your Lovin. Coverdale jih je pridobil na svojo stran in jih pripeljal do najbolj pričakovane skladbe večera Here I Go Again. Dvorana je končno le oživela. Pela. Ploskala. Konec z odpetim Soldier of Fortune brez instrumentalne podlage, vse do Still of the Night, je bil le še stvar rutine.

In za vse godrnjače: kaj pa veste, morda jih ne bo več k nam ... V tej zasedbi.

Več pa si lahko ogledate v spodnji galeriji.