Deset dni po zadnjem koncertu v Veroni in 341 kilometrov stran od "mesta zločina" je italijanski mojster bluza prišel med okoli 4.000 glasbenih sladokuscev. "Black cat. My bone. Un po' di siempito. Bon bon," je začelo odmevati po areni Stožice kot dopolnitev udarcev po basbobnu. Udaril je sam s prvo skladbo na novem albumu Partigiano reggiano - brez predskupine - dvajset minut po napovedanem začetku.

Osrčje njegovega odrskega nastopa je bil LED-zaslon v obliki srca. Nad njim je bil križ in ob straneh konstrukciji z napisoma "Respect" (spoštovanje) in "In Blues We Trust" (v bluz zaupamo). Brez dvoma je bilo jasno, da obiskovalec sedi pred oltarjem, ki spremlja Zucchera na njegovi turneji. A njegov bluzovski "tempelj" se napaja iz moči spremljevalnih inštrumentalistov, ki jih je Zucchero sinoči poimenoval za "verjetno najboljšo skupino v Evropi".

Italijanska Republica ga je pred dnevi označila za "mednarodni superband", ki ga sestavlja 13 uveljavljenih glasbenikov. Izstopa kitaristka Kat Dyson (med drugim je najbolj znana kot nekdanja članica skupine, ki je nastopala ob Princu), postavo pa dopolnjujejo še glasbeni direktor in baskitarist Polo Jones, mojster hammonda Brian Auger, kitarist Doug Pettibone, bobnarka Queen Cora Dunham, klaviaturistka Nicola Peruch, bobnar Adriano Molinari, kitarist Mario Schilirò, violinistka Andrea Whitt, spremljevalna vokalistka Tonya Boyd Cannon ter brass sekcija v sestavi James Thompson, Lazaro Amauri Oviedo Dilout in Carlos Minoso.

Dve uri in deset minut so lahko obiskovalci Stožic - z akustiko, kakršna je - spremljali predstavo, kakršna ne pride v mesto vsak mesec. Zucchero ni ravno mož ovinkarjenja in prav tako ne nepredvidljivosti, kar zadeva repertoar. Brezkompromisno je kot uvod v svoj koncert odigral skoraj vse skladbe z novega albuma (razen skladbe L'anno dell'amore ter skladb, ki jih je posnel z Markom Knoflerjem, to sta Ci si arrende in Streets Of Surrender).

Čarodej v združevanju strasti in občutka za melodijo tudi v novem krogu koncertiranja pušča, da je rdeča nit njegovih nastopov avtentičnost. Zato se je tudi na ljubljanskem koncertu precej redkeje zaslišala angleška beseda (če izvzamemo skladbe), večina njegovih nagovorov je bila v italijanščini. "Menim, da se strast v glasbi izraža ne glede na jezik," je pred časom dejal 61-letnik v pogovoru za MMC.

Hkrati pa se prekaljeni maček zaveda, da je sporočilo lahko toliko močnejše, če mu dodaš še vizualno komponento, kar je sinoči storil kar nekajkrat. Med izvajanjem skladbe Hey Lord se je za njim prikazovala črno-bela projekcija temnopoltih sužnjev v okovih, pri La tortura della luna so bile osrednji motiv na projekciji Amazonke, ki se zvijajo po močvirju.

Avtentičnost skozi glasbo
Toda bolj kot aktivist je Zucchero ljudski človek. Ob koncu prve tretjine je tako pri skladbi Voci pomahal obiskovalcem, ki so se zbrali na sredini parterja. A balade, kot je bila omenjena, ter Diamante in Miserere (pri katerih je bil v ozadju na zaslonu Luciano Pavarotti), še zdaleč niso sprožile toliko odziva kot s kantrijem navdihnjena Per colpa di chi. Na koncu je Zucchero že dajal petke in se od ljubljanskega občinstva poslovil z balado Un piccolo aiuto.

Velikan italijanskega in hkrati svetovnega bluza je tako z elementi rocka, orkestriranega popa, bluza in prefinjenih gospel podtonov še enkrat osvojil slovensko občinstvo. Končno mu je uspelo nastopiti v Stožicah - pred leti je bil koncert prestavljen v Križanke. In zdaj je samo vprašanje, kje se bo pisalo njegovo naslednje poglavje na naših tleh.

Več utrinkov s koncerta si lahko pogledate spodaj. Prav tako pa lahko prisluhnete njegovemu intervju z Andrejem Karolijem. Ter prispevek Tonija Cahunka s koncerta.