Na izbranih datumih turneje Ode to Ochrasy, na kateri predstavljajo istoimenski album, ki je izšel pred kratkim in ki ga veliko kritikov ocenjuje za njihovo najboljšo ploščo do zdaj, jih spremlja švedski duo Johnossi in angleško-švedski indierockerji Razorlight, na britanskem delu turneje pa bodo pred njimi nastopili Dirty Pretty Things s Carlom Baratom na čelu.

Množico v Zenithu ogrevala John in Ossi
Pri pregovorno točnih Nemcih ni šale, zato se je koncert, napovedan za 20. uro, takrat tudi zares začel. Zato smo zamudili duo Johnossi (kombinacija njunih imen - John in Ossi), ki ju nekateri primerjajo z The White Stripes, vsekakor pa Šveda še nimata tako zvezdniškega statusa, saj sta se po nastopu podala med zbrano množico in sodelovala pri prodaji majic z njunim logotipom.

Razorlight - geniji ali pozerji?
Okoli 21. ure so oder zavzeli britansko-švedski rockerji Razorlight, ki jih nekateri kritiki kujejo v zvezde, drugi pa jih imajo za bled posnetek newyorških The Strokes. Nastop so začeli z letošnjo uspešnico In the Morning z aktualnega albuma Razorlight. 26-letni vodja Johnny Borrell, nekdanji glasbeni kolega Peta Dohertyja (Borrell je pri The Libertines, skupino sta vodila Doherty in Carl Barat, nekaj časa igral bas, z Dohertyjem pa imata skupno tudi domnevno premagano odvisnost od heroina), je povzročil pravo histerijo v prvih vrstah, ki so jih napolnjevale predvsem vreščeče najstnice, ki sicer sestavljajo večino privržencev "lepotcev" Mando Diao. Borrell, ki slovi po (pretirani) samozavesti, saj se je nekoč primerjal z legendarnim Bobom Dylanom (tudi Mando Diao naj bi nekoč izjavili, da so boljši od Beatlov) in se rad besedno spopada z drugimi britanskimi rockerji, kaže potencial velikega rockzvezdnika, in sicer tako s svojimi zasebnimi ekscesi in z arogantnim obnašanjem do novinarjev kot divjim plesom v obveznih oprijetih kavbojkah in brez majice. Sicer pa Razorlight v živo niso ravno navdušili.

Dvorana v svetu Ochrasyja
Po daljšem premoru so na vrsto prišle zvezde večera, fantje iz švedskega Borlängeja ("poštirkanemu" mestu na idiličnem švedskem podeželju so posvetili tudi pesem Clean Town na svojem drugem albumu Hurricane Bar iz leta 2004). Nastop so začeli s prvo pesmijo z novega albuma Welcome Home, Luc Robitaille in celotna dvorana, ki je pokala po šivih, se je pomaknila nekaj metrov naprej. Čeprav smo kot "pravi ljubitelji glasbe, ki jim ni do prerivanja med prepotenimi najstniki" najprej vztrajali ob strani v priročni bližini šanka, je bil zvok v hali, ki slovi po precej slabi zvočnosti, tako boren, da smo se vdali in se premaknili prav tja, med najstnike v črnih majicah z napisom Mando Diao.

"Mandi" so spretno krmarili med uspešnicami s prejšnjih dveh albumov, Bring'Em In iz leta 2002 in Hurricane Bar: med pesmimi Paralyzed, God Knows, Down in the Past pa tudi zadnjim singlom Long Before Rock'n'Roll je dvorana prepevala z njimi, po vzdušju v dvorani sodeč, pa je bila vrhunec koncetra izvedba pesmi Ochrasy, ki jo je v soloizvedbi s kitaro zapel drugi izmed obeh pevcev Björn Dixgård. V baladi, ki sicer ne sodi ravno med presežke rockglasbe, pojasnjuje, kaj sploh je Ochrasy - namišljena dežela, ki so si jo zamislili fantje iz skupine, nekakšno stanje drugačne zavesti, v slogu Dohertyjeve Arcadie, čas pred sončnim vzhodom, ko se na nočnih zabavah dogajajo najbolj nenavadne stvari in srečuješ najbolj nenavadne ljudi. Vse to je Ochrasy.

Od obeh vodij bolj ekstrovertirani in teatralični Gustaf Norén je najprej vztrajal v zanj značilni črni opravi s kravato in klobukom, kmalu pa je po klobuku odvrgel še suknjič in na koncu koncerta je suhljati pevec, ki svoje oboževalke navdušuje tudi s svojo "tipično švedsko" lepoto, stal samo v spodnji majici. Na glasne zahteve za dodatek so se Švedi odzvali kar dvakrat. Se bo Norén, ki trdi, da se svojega divjega obnašanja na odru večkrat sploh ne spomni (najverjetneje med koncerti odpotuje v Ochrasy?), spomnil razprodanega münchenskega Zenitha? Ob slovesu je obljubil, da se vsekakor bo.

Alenka Klun