Pred koncertom je terasa priljubljenega ljubljanskega prizorišča delovala skoraj spokojno. Nasmejani obrazi so – kako drugače kot s pivom v roki – posedali okrog miz in pričakovali nekoga, ki bo razbil četrtkovo vzdušje, ki že komaj čaka na konec tedna. Pipice za točilnim pultom so skoraj nenehno obratovale, pred njimi pa se je vila vrsta nestrpnih ljubiteljev hladnega piva. Tako z malo kakor veliko začetnico.

Zagrebčani so na oder prišli po domače, brez zvezdniškega pompa, ki bi si ga – vsaj na Balkanu – skupina še kako zaslužila. Fantje so stopili pred občinstvo in nemudoma začeli igrati.

Hladno pivo je komerciala!

Videti je bilo, kot da je uvod v koncert presenetil tudi oboževalce, saj niso dojeli, da se glasba, ki jo slišijo v preddverju, igra v živo. Zunanji opazovalec bi lahko mislil, da bo občinstvo ostalo tako melanholično do konca. Oh, kako bi se motil.

Prva pesem je v dvorano privabila vse na osvežitev čakajoče, druga pa je publiki že snela majice. "Dobri ljudje, dober večer. Želite slišati skrivnost našega dolgega staža? Najpomembneje je na odru imeti dobro majico."

Čar intimnejših prizorišč

Občinstvo se je ogrelo in stanje v Šiški se je obrnilo za 180 stopinj. Prvi skoraj prazni kozarci so leteli po zraku in oprhali dober del zbranih v dvorani Katedrala. Čeprav bi si upali trditi, da bi Hladno pivo zlahka napolnili tudi večja slovenska prizorišča, je bil izbor šišenskega popoln. Intimne dvorane ob nastopih znanih zasedb omogočijo nakup vstopnic le tistim, ki si koncerta najbolj želijo, zato so tudi vzdušja na takih prireditvah praviloma najboljša. Seveda pomaga tudi odlična akustika prizorišča, ki je ob polni dvorani dala glasbi še večjo moč.

Ljubitelje zagrebške punk zasedbe so pred kratkim dodobra pretresle novice o dolgem odmoru skupine. Mnogi so pomislili na najhujše, dejstvo pa je, da skupina Hladno Pivo uradno ne bo razpadla, ampak odšla na daljšo koncertno in kreativno pavzo. Vokalist Milan Kekin se bo za nekaj časa posvetil samostojni glasbeni karieri, ostali člani pa bodo delali na projektu Guerrilla Mainstream. Dokaj hitro razprodan koncert je zato le tistim najzvestejšim oboževalcem nudil čast morda še zadnjega koncerta Hladnega piva v slovenski prestolnici.

Stanislav je prestar za covid

Sledila je skladba Pravo ja, v kateri je bila publika še kako spontano složna, saj je v besedilu skladbe skoraj popolnoma enoglasno kratico hrvaške stranke HDZ zamenjala za kratico največje slovenske opozicijske stranke. Ob bučnem ploskanju množice se je Hladnemu pivu na odru pridružil tudi violončelist Stanislav, ki bi moral pred občinstvo priti v družbi: "Z nami bi moral biti tudi trobentač, a ima korono, celo zveni, kot da ima korono. Na srečo je vsaj Stanislav prestar za to bolezen."

Naslednja skladba je bila namenjena vsem moškim, ki so pred kratkim prekinili zvezo s partnerico, s katero zagotovo več nočejo imeti opravka – Jednim osmijehom: "Pazite se alkohola in mobilnega telefona v roki, predvsem pa se čuvajte prve deževne nedelje. Deževna nedelja nevarno laže."

Milan je občinstvo prosil, da zdrži "tegobe" še ene skladbe iz mirnejšega, mehkejšega rock obdobja 35-letne zgodovine zasedbe, nato pa sledi punk iz devetdesetih. Ni lagal, dvorano so napolnili konkretnejši ritmi, ki so občinstvo spravili v ekstazo. Skladbi Ne volim te in Pjevajte nešto ljubavno sta zbrane napolnili z energijo, ki ni popustila do konca koncerta, Hladno pivo pa niso več stopili s plina.

Malenkost imenovana vojna

"V devetdesetih smo večinoma igrali v Sloveniji, celo več kot na Hrvaškem. Pri nas je bila namreč v napoto vojna. Hvala vam, Slovenija, da ste tako blizu Hrvaški," je množici začetke koncertiranja skupine razložil Kekin. "Igrali smo v Črnomlju, Slovenj Gradcu, Cerknici in seveda v Ljubljani," se je spominjal.

Kitarist skupine Zoran Subašić ga je spomnil, da so veliko nastopali tudi v Celju, Kekin pa mu je odgovoril: "Točno, tam sem izgubil vozniško dovoljenje. Jeb*š vašo policijo, niti piti ne smeš." Občinstvo je nasmejano zaploskalo, sledili pa sta dve najbolj "neumni" pesmi skupine iz prvega albuma Džinovski (1993), Sarma in Buba Švabe. "Teh komadov nočemo igrati, ker sta popolnoma neumna, ampak oboževalci ju zahtevajo na vsakem koncertu," je povedal, publika pa je že glasno skandirala naslova skladb.

Kakšen deciliter ali dva preveč

Med tem je aura navdušenja med ljudmi še vedno bila na najvišji možni stopnji. Nekateri so se tako sprostili, da so skakali na oder. Varnostnik je že pošteno zavijal z očmi, ko je isti fant že drugič vdrl v prostor skupine, on pa ga je moral mukoma spraviti nazaj med druge, ki so žurali med njegovim delovnim časom. Vsem je bilo jasno, da bo vdrl še tretjič, a ko mu je uspelo, ni pričakoval okrepitev. Skupina varnostnikov ga je zvlekla v temo, verjetno konca koncerta ni dočakal v dvorani.

Kot naročeno je po dvorani zadonela skladba Šamar: "Ali veste, da najbolj vneto pojete ljubezenske pesmi," je zbrane pohvalil Kekin in dodal, da bi si kitarist za kitarski performans zaslužil tudi kak nedrček, ta je hitro prekinil šalo vokalista in dodal: "Ne bodi politično nekorekten." Še preden so besede zapustile njegova usta, je Kekin ponosno dvignil roza nedrček in ga veselo obesil na bas boben Mladena Subašića.

Iskali so skladbo za življenje

Iz osmih albumov so iskali tisto skladbo, ki bi jo igrali vse življenje, našli so jo na petem (Šamar) v skladbi Soundtrack za život, ki so jo pozneje posneli še enkrat z Josipo Lisac.

Tokrat je namesto legendarne pevke na oder spet stopil violončelist Stanislav, ki je skladbi dal enak zven kot v originalu. Na pankovskem koncertu je je violončelo glasbo povzdignil na višjo, sofisticirano raven, ki je mnogi nepoznavalci pri tem žanru ne bi nujno pričakovali.

Ravno to je bistvo alternative. Hladno pivo lahko gredo kljub – za nekatere – barbarskemu zvenu v svojih besedilih veliko globlje kot izvajalci popularne glasbe, ki morajo tehtno premisliti vsak ton in besedo, da bodo všečni čim večji množici ljudi. Tega bremena žanri, kot so punk, rock, metal, rap in ostali, preprosto nimajo. S surovim zvenom, ki že v štartu odbije določen del občinstva, pa svoje sporočilo zapakirajo na popolnoma unikaten način in se prepričajo, da njihove ideje pridejo do vsakega poslušalca na najudarnejši možni način.

Največji "štiklci"

Vrhunsko počutje občinstva so še naprej vzdrževale skladbe Na ovim prostorima, Samo za taj osjećaj in Teško je ful biti kul, pri katerem je del, ki ga v originalu izvaja reper Edo Maajka dobil priložnost izvesti eden izmed oboževalcev. Sicer mu hitro zlaganje rim ni šlo najbolje od rok, je pa zato na vso grlo zapel refren, občinstvo pa je njegov pogum pospremilo s huronskim ploskanjem. Čas je bil za češnjo na vrhu smetane. Zimmer Frei, Für immer punk in Nije sve tako sivo so poskrbele za več sekundni dež, kljub jasnemu vremenu in strehi šišenske dvorane. Pivo je bilo povsod, na občinstvu, po tleh, na odru in v ozračju.

Takšen finale so zmožni pripraviti le redki. Kekin je povabil občinstvo, da skupaj pridejo do srečnega zaključka: "Čas je, da zaključimo. Čas je, da skupaj pridemo do orgazma." Ljubljansko občinstvo se je – morda še zadnjič na koncertu te skupine – snelo z verige, po tem pa sta ostala le še megleno ozračje in lepljiva tla v dvorani. Zaradi piva, seveda.