Visoko v njegovem domovanju na hribu, sedeč na terasi, ki spominja na podoknično letev, je prvi glas zasedbe Gerard Way kadil svojo cigareto in proti koncu dneva prišel do prebliska, so pevčev miselni potek ubesedili na Los Angeles Timesu (LAT). "Osvobajajoč trenutek zame je bil, ko sem se odločil, da nam je dovoljeno posneti plesni album," se je razgovoril v pogovoru za LAT.
MCR se v obdobju od preigravanja emo obarvanih skladb (skupina se nikoli ni strinjala z emo oznako, op. n.) z The Black Parade do izdaje albuma Danger Days: The True Lives of the Fabulous Killjoys niso vtisnili v spomin po svojih skromnih besedah. Zdi se, da so v vsakem intervjuju, ki so ga dali, našli nov način, kako opisati njihov prihajajoči album. Poimenovali so ga kot tako rekoč vse - od zelo čistega koščka punk-rocka do "ljubezenskega pisma rock'n'rollu".
Vse in nič. Naenkrat.
Končni rezultat je postregel z vsem opisanim (in z ničimer) - naenkrat. Pravzaprav pa je sam izdelek opredeljen znotraj teh parametrov. Ko so jih novinarji vprašali, ali obžalujejo pretekle besede in opise še neizdelanega albuma, so člani skupine jasni: "Niti ne!"
"Del naše težave je bil, da smo se trudili opredeliti ploščo, še preden je to bila. Ampak to ni bila naša krivda," je v intervjuju za portal glasbenega kanala MTV povedal pevec Way. "Vsi so nas spraševali, kakšen bo nov album, in ko smo jim mi odgovorili, da ne vemo, so bili presenečeni: 'Kaj mislite s tem? O čem bo? Lahko malo špekulirate?' Zato smo bili prisiljeni odgovoriti nekaj, kar se je na koncu izkazalo za neresnico," ga je dopolnil kitarist Frank Iero.
Iz ljubezenskega pisma v izstrelek
A sprememba je bila potrebna, če že ne nujna - tako za obstoj same skupine kot tudi zaradi novega albuma. "Sprva smo rekli, da bo album 'ljubezensko pismo rock'n'rollu'. Nato pa smo ugotovili, da je najboljši način, kako ljubiti rock'n'roll, da ga ustreliš v glavo," je bil slikovit Iero in dodal: "Zato smo naredili album, ki bo kot izstrelek usmerjen v rock'n'roll."
Težko pričakovani album, ki predstavlja nadaljevanje temačnega, zapletenega emo 'soundtracka' The Black Parade, postavlja skupino izobčencev v Orwellovo prihodnost. Spremlja pa ga cela serija visokoletečih rifov in kričečih refrenov.
Poslušljiv, vendar ...
Danger Days so po besedah kritikov še en v vrsti postapokaliptičnih konceptualnih albumov s kompleksom Petra Pana. Kar jih razlikuje od drugih, je njegova implikacija na film iz leta 1979 The Warriors in zvok, ki bi ga - kot se pošalijo kritiki - pustil tudi legendarni Iggy Pop svojim otrokom v poslušanje.
Večina jih je bila z evolucijo tako skupine kot zvoka nadvse zadovoljnih. "Temačnost ostaja v skladbah, za katere se zdi, da stopnjujejo zabavo vse do apokalipse," so ga opisali na Guardianu v recenziji s štirimi zvezdicami. "Novi album bo zadovoljil tako njihove oboževalce kot tiste ljudi, na katere ne bi niti mrtvi pomislili, da bi si zavrteli njihov album," so ocenili na Alternative Pressu.
A mnenja so seveda različna. "Danger Days ne zvenijo kot prihodnost, ampak kot del MCR-jeve trenutne miselnosti," so zapisali v reviji Q magazine.
Album - rešil zvrst ali skupino?
Way, umetniška duša z ranami iz resničnega življenja (močno ga je zaznamovala njegova izkušnja 11. septembra 2001) in newjerseyjskim naglasom, pa predvsem upa (tako je povedal za LAT), da bo njihov novi izdelek rešilna bilka za celotno zvrst: "Nisem aroganten, ampak menim, da bi lahko znova opredelil rock, ki preživlja pokol tam zunaj." Ta odrešeniški jezik pa predvsem zbuja pozornost pri njegovih bližnjih, kajti v zadnjih nekaj letih je skupina delovala, kot da je sama tista, ki se potaplja v temačne globine.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje