Na koncert z naslovom 70 let rock in rolanja z gosti bo legendarni glasbeni ustvarjalec nastopil s številnimi domačimi in tujimi glasbenimi prijatelji in na ta način proslavil svoj življenjski jubilej. Koncert predstavlja presek njegovega bogatega glasbenega solo ustvarjanja, ob tej priložnosti pa bo izdal tudi novo zgoščenko z naslovom Biografija. Kot je dejal, bi bilo, če bi vključil tudi pesmi zasedb, v katerih je igral (Helioni, Srce, Mladi levi, September, Yunk, The Generals), pesmi enostavno preveč.

Maja z biseri, Gvendolina, Ob šanku, Kadar ognji dogorijo, Ta noč je moja ... To je le nekaj uspešnic, ki jih je nanizal v svoji že več kot 50 let trajajoči karieri. Kot pravi, bo petkov koncert v Cvetličarni nekaj osebnega, na odru se mu bodo pridružili številni izvrstni glasbeniki, kot so Marjan Malikovič, Jani Moder, Jani Hace, Primož Grašič, Nejc Škofic, Tihomir Pop Asanović, Tadej Tomšič, Zlati Klun, Jadran Ogrin, Goran Velikonja, bend Karamela, Braco Doblekar, Neca Falk in drugi.

Več v spodnjem intervjuju. Vabljeni k branju.

Kako potekajo priprave na koncert? Kot sem zasledila, ste rekli, da ste zdaj dovolj zreli za tak pregleden koncert.

Za moj del se z moje strani priprave še niso začele. Toliko drugih stvari je, s katerimi se še ukvarjam. Ampak v glavnem je to super ekipa, zrela, vsak ve, kaj in kako, tako da petkov koncert jemljem kot vsak drug koncert.
Če po pravici povem, ne razmišljam o letih, niti ne vem, kdaj je minilo 60 let, kdaj 70, kar preletel sem jih. Komaj čakam, da bom star 80, da grem v penzijo.

Vsi se veselimo koncerta. Z vsemi se poznamo zelo dobro, z nekaterimi so nas poti raznesle na različne konce, potem pa pride kakšna takšna priložnost, kot je petkov koncert, ko se spet najdemo. Tako da gre pri sodelujočih za zmes starejših kolegov, v zadnjih letih pa sodelujem z mlajšo ekipo, eni so mladi, drugi srednjih let. To me zelo veseli, ker ko sem sam začenjal, so mi kolegi dali prave priložnosti, v bistvu so me oblikovali in nadgrajevali. Zato rad sodelujem s takimi, morajo biti boljši kot jaz, da se nekaj novega naučim, da dobim neki nov pogled. Poleg Primoža Grašiča in številnih drugih glasbenikov ne morem mimo Nece Falk. Ona je res ena redkih pokončnih izvajalk in žensk, skupaj sva bila v gledališču eno sezono in bilo je fantastično. To je le en del enega obdobja, za katerega se mi zdi, da sodi v ta mozaik.

Bili smo v dilemi, ali vključiti spomine na mlada leta. In sem rekel, da v bistvu ne, mogoče le en dotik tega obdobja, recimo en pravi saksofon. In kdo drug je lahko to kot Tadej Tomšič, s katerim sva kar precej sodelovala, med drugim pri projektu in plošči z naslovom Live in Mons. Omeniti moram tudi tehnično ekipo, recimo Saša Fajona, izvrstnega producenta, brez katerega si ne znamo zamisliti koncertov. Tu je tudi televizijska ekipa RTV Slovenija.

Kako dejstvo, da bo RTV snemala koncert, vpliva na priprave in tudi samo izvedbo koncerta?
Pri nas je to kar nekako mimogrede, sam sem navajen kamer, po navadi jih niti ne opazim. Ko smo na odru s svojo energijo, igramo med seboj, to ni predstava, tega se ne da pretvarjati. To je koncert, ki se ga posluša, če te ponese v neke sfere, više kot je, bolje je. Mi res uživamo, zato je taka ekipa, dejansko koncerti niso tako pogosti, ampak igramo, ko vemo, da smo zreli, da nekaj povemo. Zato tudi je taka ekipa: od vsakega lahko pričakuješ virtuozne poteze. Včasih se na odru zalotim, da se kar zamotim in tako poslušam, da pozabim na svoj vstop. Imamo dolge koncerte, ki se začnejo počasi, potem pa se razvijajo, da se vživiš. Mislim tudi, da smo izbrali pravo prizorišče. Cvetličarna mi je že od nekdaj všeč, zdaj so jo pa še tehnično odlično opremili, ekipa je dobra, logistika je odlična.

Kako je bilo pa s samim izborom? Kako glasbenik z vašo kilometrino izbere pesmi za tak koncert?

Zame je izbrati pesmi najtežje, imam ogromen opus. Ta koncert je zdaj tukaj, ima eno rdečo nit, istočasno pa bo izšla tudi zgoščenka z naslovom Biografija. Ovitek zanj je naredil moje sošolec Jani Bavčer, ki je delal že za September. On mi je dal v bistvu idejo. Namreč izbor pesmi naj bi bil skupek najboljših pesmi, best off. Jani je rekel, zakaj bi bil to naslov, v bistvu govoriš biografijo, in tako je prišel naslov. Gre za pregled pesmi določenega obdobja, in sicer obdobja mojega solo ustvarjanja. Če bi dodal zraven še skupine, bi bilo preveč. Te pesmi označujejo neko posebno obdobje, govorijo svoje zgodbe. Tako smo zastavili tudi koncert: da ima rdečo nit. Na začetku so ljudje, ki so z mano že desetletja, od Kameleonov, Srca, Septembra itd., potem pa se pelje ta nit ‒ stopnjevanje razpoloženja.

Tako pri obdobju saksofona nastopi Tadej Tomšič, potem je rock selekcija s Tihomirjem Asanovićem, pa solo izleti Janija Modra na Kitari, pa džezovske teme s Primožem Grašičem in še bi lahko našteval. Prilagajamo repertoar, tako da je raznolik, v bistvu ga spreminjamo še zadnji trenutek. Všeč mi je tudi svodoba, ki jo ima Neca Falk, s katero se nismo nič natančno dogovorili. Vem, da bo spet en cukrček dodala, da bosta z Janijem Hacetom pripeljala čisto svojo zgodbo. Na koncu bo pa seveda tak skupni session. Ključni člen zame je pa občinstvo, upam da bodo prišli ljudje, da se bomo skupaj zabavali, ker to je bistvo, to je glavni del energije.

No, na odru boste pa v ospredju najbolj vi.
Če ti ne daješ energije, je tudi nazaj ne dobiš. To je vedno tako: če iskreno vztrajaš, to ljudje začutijo in ti vrnejo in potem se začne pingpong.

Ste imeli kdaj občutek, da je bil vaš potop v svet glasbe naključen ali je ta talent le spal, dokler ga niste prebudili. Vaš oče je bil zborovodja, glasba je bila v hiši doma.

Do svojega 12., 13. leta sploh nisem vedel, kaj počne moj oče, mi je bilo pa vedno čudno, da smo imeli doma vse mogoče inštrumente, pa jih s sestro sploh poznala nisva.

Oče vas torej ni nič usmerjal v glasbo?

Ne, on je imel svoje življenje, glasbo sem potem odkril sam.

Kako pa se je odzval na vaše ustvarjanje?
Gledal je, nikoli pa ni nič komentiral. Edino enkrat, ko sem prvi posnetek z Mladimi levi prinesel domov, in sem ga vprašal, kaj si misli. Pa me je en čas gledal, potem pa rekel: "Pa posluš' ti, a se moraš tako dreti? Ali poj ali pa nehaj, to ni nič." Moj odgovor je bil seveda: "Kaj ti veš, to je rock'n'roll, pojma nimaš, stari."

Potem me je pa prepričal enkrat, ko smo bili doma in je bila neka pesem na radiu, in je rekel, da naj bomo vsi tiho. Bil je Ray Charles. Ko sem mu rekel, a ti veš, da je to temnopolt glasbenik in da je slep, je odgovoril, da mu je vseeno za to, ampak da sliši, da ima človek dušo. Takrat sem pa vedel, koliko je ura. Če čutiš glasbo, jo čutiš.

Ste imeli tudi vi v zadnjem času kakšen Ray Charles trenutek, da vas je presunilo slišano.

Ja, toda ne v zvezi z glasbo. V zadnjem obdobju sem cele dneve med Koprom, Zagrebom in Ljubljano oz. Vrhniko. Pred dnevi sem peljal 16-letnega sina, ki je odličen nogometaš, s treninga domov, pa sem mu rekel, če bi šel z mano do RTV-ja. Pa me je nekaj časa gledal, potem pa rekel: "Ti kar delaj, kar želiš, delaj to po svoje. Jaz bom pa za svojo kariero sam poskrbel." Sem bil kar tiho in razmišljal. Zelo zrel fant je, misli s svojo glavo.

Ko sem brala vaša razmišljanja in zgodbe iz začetnega obdobja vašega ustvarjanja, me je spreletelo, da so bili to res drugačni časi, res prelomni, polni nekega preboja, tako v družbi kot v glasbi.

Bili smo del tega, kot vsi mladi po svetu. Mladi smo bili, pa tudi cel svet je bil, mogoče je velika stvar, pa tudi sreča, da smo začeli ravno v časih, ko se je prebujal ta rock'n'roll, flower power, boj za svobodo. Cela zgodba je šla z roko v roki, glasba, politika ... Mladi smo kar hlastali po vsem, kar se je dogajalo, bila je res dobra vibracija.

Ampak saj je tudi danes tako, le na drugačen način. Je pa zanimivo, kako pogosto mladi pomislite, da so bili to res neki zlati časi. Res je, da nam ni bilo nič težko: it z vlako čez pol Evrope na koncert ali predstavo. Pa teh hitrih komunikacij ni bilo, ampak smo se družili.

Veliko ste si pomagali, tudi recimo s posojanjem inštrumentov ali prostora za vaje.
Veljajo je, kar je moje, je tvoje. Zdelo se nam je samoumevno, da si poskrbel še za druge, da si sodeloval z drugimi.

Kako pa ste občutili razpad Jugoslavije?
Pri meni je bilo malo drugače, ker sem začel že zelo zgodaj igrati in smo z bendi veliko igrali po vsej Jugoslaviji in tudi Evropi. Za oris: danes gre recimo bend v petek v Logatec, v soboto v Maribor, vmes pa v Lepovče pri Ribnici, to je tak vikendpaket koncertov. Takrat smo pa igrali v petek v Novem Sadu, v soboto Sarajevu, v ponedeljek zjutraj smo se pa vračali.

Z bendi iz Jugoslavije smo ostali prijatelji, to je bilo eno pleme. Tako smo si šli na roke, da smo se medsebojno čakali, si pomagali pri opremi. Ker to je bila glavna zgodba: prevoz. Potovalo se je na 100 načinov, bilo pa je veliko zajebancije. Ni bilo pomembno, ali smo kaj zaslužili ali ne.

Oblasti vam pa nikoli niso povzročale težav?
Ne vem, zakaj to vsi sprašujejo ... Mi nismo nikoli naleteli na nič, prej obratno, podpirali so nas. Veliko smo igrali v tujini in na ta način promovirali državo, zato so nam velikokrat finančno pomagali. Konec koncev so nam založbe in podjetja omogočili, da smo šli snemat plošče v tujino, pa da smo se udeleževali koncertov.

Med koncerti v tujini velja omeniti Kubo. Kako je bilo, ko ste s Septembrom nastopili tam leta 1978?

Ko smo prišli tja, smo hitro videli, da je bila Jugoslavija za številne socialistične države kot Monaco. Na Kubi je tisto leto potekal svetovni festival mladih, kjer je vsaka država predstavljala svojo kulturo. Jugoslavija je šla na Kubo z več kot 170-člansko delegacijo, v kateri so bili priznani kulturni ustvarjalci, od baleta do zbora, folklore ... Kubanci so nas namestili malce ven iz Havane, ker smo bili Jugoslovani znani kot divji. Ker smo bili z vsemi žavbami namazani, smo bili že po eni uri v središču Havane v La Bodeguiti. Prvih nekaj dni smo se pripravljali na nastop, vmes so nas vodili tudi na oglede po državi, potem pa se je začel šov. Mi smo imeli s seboj res odlično opremo, kot za največje koncerte. Ko smo zaigrali in je to zadonelo, so bili v šoku. S kamionom smo se potem premikali po Havani in množica je kar hodila za nami. Seveda so bili tam številni odlični glasbeniki, toda mi smo bili pač drugačni. Tako da so potem v naš kamp začeli prihajati tudi kubanski uradniki, da so nas slišali. Vzdušje je bilo res izjemno, predstavitev držav pa res vrhunska. Naslednje leto je bil potem festival v Berlinu, kjer je bila energija spet čisto drugačna, bila je druga zgodba, spet zanimiva. Z nekaterimi glasbeniki iz Argentine in Italije, s katerimi smo se spoznali na Kubi, sem ostal v stikih vse do danes.

Kako pa gledate na razvoj tehnologije kot dela glasbene industrije? Imamo veliko muh enodnevnic.
Ne, da ne ostane, jaz rečem da se vsi trudijo, ampak ne nastane veliko
odlične glasbe. Osnova mora biti, in to je nekaj, kar mnogi pozabijo: svinčnik je orodje za risanje, z njim se izražaš, in tako mora biti tudi današnja tehnologija orodje za tvoje ideje, in ne ti orodje tehnologije. Ker možnosti so vrhunske, pogosto pa se dogaja, da glasbeniki postanejo sužnji orodja, da jih orodje vodi in ne oni njega. Potem pa greš na koncert in slišiš, da glasbenik v živo ne zmore sestaviti treh točnih tonov. V studiu se da vse popraviti. Žal je tako daleč prišlo, da je današnja glasbena industrija artikel, ki ga prodajajo. Tisti, ki res delajo iskreno in dobro, so v zahtevnem položaju. Potem je tu tudi vprašanje uredniške politike. Recimo dostikrat se zdrznem ponoči, ko slišim odlično slovensko pesem. Pri nas se žal slovenska glasba vrti samo ponoči, pa imamo veliko dobrih skupin in izvajalcev. To je tisto, kar bi rad videl: da bi bolj podprli domače ustvarjalce, ampak očitno so tu tudi neke druge zgodbe, to so neki drugi časi.

V navezavi z dobro glasbo ne moremo mimo pomembnosti dobrega besedila. Včasih so bila besedila prave zgodbe, danes je izvrstnih besedil veliko manj.

Od začetka sem bil kot glasbenik zelo instrumentalno usmerjen, ni me zanimala zgodba vokala in besedilu nisem dajal pozornosti. Ko pa sem začel sam peti in ustvarjati, mi pa ni bilo vseeno, o čem govorim, o čem pojem in pripovedujem. Cilj je, da tako pišeš oz. da je tako narejeno besedilo, da se lahko vsak vidi v tej zgodbi, da si lahko vsak misli: "Hej, to sem pa jaz doživel." Imel sem srečo, da sem začel v obdobju, ko so pesniki pisali besedila. Od takrat izvira moje sodelovanje z Dušanom Velkavrhom. In ko prideš enkrat na tako raven, moraš prekleto dobro premisliti, kakšna bo tvoja naslednja pesem.

Slovenija je imela glede tega vedno dobro zgodbo. Spomnim se, da so nas v Jugoslaviji zelo cenili in spoštovali, ker smo prinesli visoko raven popevke. Se pa seveda spomnim, da sem kot mulo rekel, da me na tistem odru že ne boste videli. Kasneje je bila pa druga pesem. Zakaj smo recimo Mladi levi nastopili na popevki? V studio si lahko recimo prišel, če si bil sprejet na popevko, kar je bila velika priložnost, ker si lahko samo tako prišel do posnetka in to je bil začetek vsega. To je bil težek izbor oz. delo komisije. Obstajala so visoka merila in bilo bi odlično, če bi se še kdaj pojavili.

Za konec še pogled v prihodnost. Kdaj pa se boste znova zaprli v studio in posneli nov album?
Album Biografija predstavlja zaključek enega obdobja, s tem smo zdaj končali. In to je zdaj v bistvu najava za nov album. Novega albuma se veselim, hkrati pa se tudi bojim. Ker ni vseeno, kaj bo na njem, imamo odgovornost. Bo pa sodelovala huda ekipa, moj cilj je, da s čim manj kompliciranja izrazimo čim več, v ospredju bo pa bolj kot glasba beseda, torej besedilo. Se pa začetek snemanja kar odmika. Mogoče je pa to dobro, ga bom pa okoli 80. leta posnel (smeh). Ne razmišljam preveč, prepuščam se, prva skrb je sin, potem pa drugo.