Pa vseeno - protestne pesmi in stadionsko mesijanstvo? Morda je reševanje sveta pametneje prepustiti U2-jem. Še posebej, če so programska, na trenutke pridigarska besedila daleč od niansiranosti in humorja, ki ju Martin Gore kot tekstopisec nedvomno premore.

Britanska zasedba, ki je v osemdesetih in devetdesetih legije v črnino odetih oboževalcev rekrutirala s humanističnim sporočilom (People Are People), ironijo (Personal Jesus) in osebnoizpovedno liriko (Enjoy the Silence), se zdaj obrača navzven. "We're going backwards / Armed with new technology / Going backwards / To a caveman mentality," deklarira frontman Dave Gahan že v Going Backwards, prvem komadu z albuma, s katerim skupina zdaj tudi začenja svoje koncerte. Zdi se, da si skušajo Depeche Mode po dveh albumih manjših dimenzij spet izboriti svoje mesto v glasbi, še enkrat pokazati, da štejejo - čeprav njihovih fanov o tem ni bilo treba posebej prepričevati. Dokaz je že pogled na natrpano dvorano v Stožicah, kamor so poleg Slovencev včeraj romali tudi številni Hrvati in Italijani (ki so tudi skoraj v celoti okupirali prve vrste).

Morda se ne zdi, da je minilo že toliko časa - Depeche Mode so v tem delu Evrope redni gostje - a od njihovega zadnjega ljubljanskega koncerta mineva že enajsto leto. Leta 2006 so v okviru turneje Touring the Angel s Placebom nastopili na nerazprodanem Plečnikovem stadionu, na naslednjih dveh turnejah (Tour of the Universe leta 2010 in Delta Machine tri leta kasneje), pa so karavano namesto pri nas ustavili v zagrebški Areni.

Novi podvig je nič manj kot mamutski: na evropskem delu turneje v 34 mestih oz. 22 državah pričakujejo več kot milijon in pol obiskovalcev. Zanimivo bo videti, kako se bo turneja Global Spirit Tour, ki ima za seboj z ljubljanskim vred šele pet koncertov, poleti spreminjala in razvijala. O kakšnih "porodnih krčih" pri bendu s tako kilometrino seveda ni govora, je pa scenosled večera za zdaj vsakokrat enak (zaporedje odigranih pesmi boste našli na koncu članka).

Z izjemo repetitivno poskočne Everything Counts Depeche Mode tudi tokrat na koncertih ne oživljajo repertoarja iz zgodnjih osemdesetih, ki jih je izstrelil med zvezde. Morda se tudi sami zavedajo, da se ves njihov opus ni postaral enako dobro; je pa zato škoda, da so na tokratni turneji izpadle nekatere himne "poškodovanih duš" z zadnjih albumov; dobili smo sicer udarno Wrong in seksi Corrupt z albuma Sounds of the Universe ter njuno predhodnico A Pain That I'm Used To, ki ji pospešeni Jacques Lu Cont remiks - vsaj po mojem mnenju - ne naredi nobene usluge. V celoti so Depeche Mode sinoči z repertoarja spustili prejšnji, bluesovsko obarvani album Delta Machine. Morda je bila to oljčna vejica sprave, ponujena mnogim oboževalcem, ki skoraj brez izjeme obožujejo določene elemente njihove glasbe (elektronske ritme iz osemdesetih), druge (bluesovske ali skoraj grungeevske kitarske solaže) pa kvečjemu dopuščajo.

V primerjavi z nemškim "protestantskim" pristopom k elektronski glasbi (stoični Andy Fletcher je za svojimi klaviaturami v resnici videti kot izgubljeni sin Kraftwerkov), so Depeche Mode od nekdaj prisegali na razvratnejšo religijo glasbe: seks in smrt na spektru drame človeškega obstoja prepletajo z rockom, industrialom in klasičnim popom. Gahanova pogodba s hudičem je očitno še vedno veljavna: 55-letnik je na dobri poti, da nekoč izrine Micka Jaggerja s piedestala najbolj žilavega frontmana v rocku. V resnici je v njegovem kuščarjevskem zviranju, sunkih z boki, grabljenju za mednožje in derviševskem sukanju okrog lastne osi veliko jaggerjevskega. S to razliko, da Gahan ve, da status sekssimbola nima neomejenega roka trajanja: zvodniške brčice pričajo o zdravem občutku za samoironijo. Na trenutke se zdi, da pevec (zavestno) stopa v vlogo odsluženega lasvegaškega mojstra šlagerjev, ki jo je pred leti igral za Antona Corbijna. A ker se Gahan zaveda, da je meja med seksi in komičnim včasih tanka (pod ogromno videoprojekcijo kure radostno oponaša stopicljanje perutnine), se lahko smejemo z njim, ne pa na njegov račun.

Da od svojega teatralnega patosa frontman morda včasih le potrebuje oddih, nakazuje le intermezzo, ki je že leta stalnica njihovih koncertov: nekje na sredini oder pod spuščenimi reflektorji zavzame kitarist in glavni tekstopisec benda, Martin Gore. Na akustično kitaro izvede različico klasike A Question of Lust in skoraj vedno prisotno Home (preizkušeni trik - pripev "hoo-oo-o-oo-me" prepustiti publiki - se tudi tokrat ni izneveril). Kasneje bo podaljšek odprl še s sentimentalno balado Somebody, ki z romantično izpovedjo cinika Italijanko pred menoj gane do solz: "Mamma mia, poesia!"

Vizualna spremljava ostaja, kot Depeche Modu pritiče, impozantna: posebej za turnejo posneti filmčki, ki spominjajo na klasične Corbijnove videospote, na neki točki melanholičnega Gahana pošljejo na sprehod v skafandru (Cover Me), drugje pa v dvorano pripeljejo orjaške projekcije živali, ki enigmatično, morda celo z nekakšno modrostjo, strmijo v avditorij. Čutnost skladbe In Your Room poudari izrazni ples prepletenega para, zelenolasi in naličeni protagonist videoprojekcije za komad Walking in My Shoes pa je tako hipnotičen, da človek skoraj pozabi spremljati dogajanje na odru.

Lanska smrt Davida Bowieja je pustila globoko sled v glasbenem svetu. Gahan, ki je že večkrat govoril o svojem občudovanju kameleona rocka (videvala sta se menda v precej prozaičnem kontekstu: njuna otroka sta hodila na isto šolo), se je zdaj pridružil množici glasbenih poklonov umrli ikoni. Priredba Bowiejeve najbrž največje uspešnice, ki jo odpoje pod videoprojekcijo plapolajoče črne zastave, definitivno zveni kot komad iz njihovih lastnih arhivov. Nisem pa prepričana, da je seksi izvedba Heroes nekaj, kar je v skladu z izvirno intenco pesmi - ali nekaj, kar bi svet nujno potreboval.

A ne bodimo malenkostni. Po štirinajstih studijskih albumih je Depeche Mode šolski primer benda, ki zna stadionski koncert spremeniti v intimen dogodek. "We better take cover / Will you cover me?" poje Gahan v Cover Me, po mojem najboljšem komadu z novega albuma. "WILL YOU?!" zatuli nato, morda nezadovoljen z ravnjo evforije v prostoru, in ob tem poblisne s svojim hudičevskim nasmeškom. Večini prisotnih ne bi bilo treba dvakrat reči.

Strateško šopirjenje gor ali dol, Gahan je po srcu performer stare šole in širokega razpona, pevec, ki zna svojo publiko z lahkoto manevrirati od nežnosti k zagrenjenemu obžalovanju in spet nazaj. Sintetizirana, apokaliptična glasba najde ravno pravo protiutež v pevčevi punkovsko zafrkantski grimasi, ki je v daljnem sorodstvu z Iggyjem Popom. Pod črto: bend, ki bi raje - z mešanimi rezultati - iskal svoj prostor v spreminjajočih se glasbenih vodah, kot pa počival na lovoriki Personal Jesusa. Koncertno doživetje, ki bi ga vsak moral izkusiti vsaj enkrat.

Ana Jurc; foto: Matjaž Tavčar

Seznam pesmi:

Going Backwards
So Much Love
Barrel of a Gun
A Pain That I'm Used To
Corrupt
In Your Room
World in My Eyes
Cover Me
Home
A Question of Lust
Poison Heart
Where's the Revolution
Wrong
Everything Counts
Stripped
Enjoy the Silence
Never Let Me Down Again

Podaljšek:

Somebody
Walking in My Shoes
Heroes (pesem Davida Bowieja)
I Feel You
Personal Jesus