Še posebej po koronskem zatišju, ki je tako rekoč po vsem svetu zadušilo sleherno obliko zabave, so koncerti – podobno kot potovanja – doživeli renesanso. Med pandemijo so koncertni odvisniki svojo abstinenčno krizo nekako potešili z virtualnimi različicami, vendar so po ponovnem zagonu javnega življenja tisti pravi, brez zaslonov in spleta, iskani kot že dolgo ne.

Nabor koncertov vseh žanrov je po svetu znova zelo pester, prav zaradi številnih možnosti pa se lanski po obiskanosti niso mogli primerjati s tistimi največjimi iz glasbene preteklosti.

Največji v zgodovini

Status nespornega kralja v tej kategoriji si lasti Jean-Michel Jarre, ki se na lestvici najbolje obiskanih koncertov (sicer s prostim vstopom) pojavi kar štirikrat. Prvič v Parizu leta 1979, ko se je na trgu Place de la Concorde zbralo kar milijon ljudi. Neverjetni dosežek je ponovil še v Houstonu leta 1986 (1,3 milijona obiskovalcev), drugič v Parizu leta 1990 (2,5 milijona obiskovalcev) in leta 1997 v Moskvi, ko je postavil absolutni rekord. Njegov performans na trgu pred moskovsko univerzo si je ogledalo več kot 3,5 milijona ljudi.

Tik za njim je prav tako 3,5-milijonska množica na koncertu Roda Stewarta na plaži Copacabana, ki je bila prizorišče več največjih koncertov na prostem v zgodovini. Trimilijonsko množico so v Riu de Janeiru gostili med koncertom Jorgeja Ben Jora, več kot milijon udeležencev pa so na znano plažo privabili tudi Black Eyed Peas in The Rolling Stones. Vredna omembe sta tudi festivala Monsters of Rock v Moskvi, kjer so nastopili AC/DC, Pantera in Metallica, in Live 8 festival v Filadelfiji (več kot 1,5 milijona udeležencev).

Samostojni plačljivi koncerti

Plačljivi koncerti zaradi omejenih kapacitet logično sprejmejo veliko manj ljudi, vendar so največji kljub temu privabili zavidljive množice. Največji kadar koli se je zgodil v Italiji, kjer je Vasco Rossi zabaval 220.000-glavo občinstvo. Na drugem mestu pred največjimi legendami svetovne glasbe suvereno ostajajo bosanski rockerji Bijelo Dugme, ki so leta 2005 na beograjski hipodrom prav tako privabili okoli 220.000 ljudi. Svoja mesta med največjimi so zasedli tudi Paul McCartney, Glay, Tina Turner, Frank Sinatra, Bruce Springsteen in U2, ki so odre tresli pred več kot 150.000 pari dvignjenih rok, med njimi jih je bilo največ na koncertu japonske skupine Glay, okoli 200.000.

Med ženskimi izvajalkami se na vrhu spogledujeta Tina Turner (180.000) in še ena balkanska glasbena ikona Ceca, ki je v parku Ušče pela pred 150.000-glavo množico.

Rekorderji na domačih tleh

Pri nas so bili tudi največji koncerti krepko manj obiskani od rekorderjev, vendar se kljub temu glasbeni nostalgiki spominjate legendarnih "špilov" na stadionu za Bežigradom. Nekdaj ponos Ljubljane je gostil kar štiri od petih največjih koncertov v zgodovini Slovenije, največjega leta 1997, ko je prestolnica gostila The Kelly Family – za Bežigradom je norelo 35.000 ljudi. Skupina se je vrnila še leto pozneje, ko so poskrbeli za še enega izmed vrhuncev med slovenskimi koncerti (20.000 obiskovalcev). Ponosni smo lahko tudi na to, da so kljub številnim večnim glasbenim imenom, ki so igrala pri nas, na drugem mestu domačini. Verjetno največja slovenska zasedba vseh časov, Siddharta, je na turneji Rh- obnorela 30.000 gostov. Edini slovenski velekoncert, ki se ni zgodil na propadlem nogometnem stadionu, je nastop skupine The Killers (20.000) na Hipodromu Stožice, toliko ljudi je obiskalo tudi koncert Metallice leta 1999.

Vulgarizacija legendarnega festivala

Verjetno so rekordi najbolje obiskanih koncertov vseh časov dokaj varni, že zaradi varnosti, logističnega zalogaja izvedbe in nekaterih polomov, zaradi katerih so se ljudem tako monstruozni dogodki nekoliko zamerili. Med najbolj znanimi primeri polomije v bogati zgodovini koncertov v živo je zagotovo poskus reinkarnacije legendarnega festivala glasbe in ljubezni Woodstock, ki je leta 1969 povezal ameriško mladino v protestu proti vojni v Vietnamu. Dogodek je več kot 50 let pozneje še vedno obravnavan kot eden najpomembnejših mejnikov v zgodovini rokenrola.

Trideset let po dogodku, ki ga je obiskalo več kot 400.000 ljudi, je eden izmed soorganizatorjev festivala Michael Lang imel vizijo ponoviti zgodovino – rodil se je Woodstock 99'. Velike ambicije in obljube so stale na trhlih nogah, zato (sicer je po vojni lahko vsakdo general) ni bilo nič nenavadnega, da je nastal kaos, kot ga še ni bilo in ga verjetno nikoli ne bo.

Propad koncerta se je nakazoval že z izbiro nastopajočih. Čeprav so bili nosilne skupine in izvajalci festivala vrhunski, je bila prevlada predstavnikov "težjih" žanrov prvi žebelj v krsto druge izvedbe Woodstocka. Sicer v vakuumu seznam nastopajočih ne bi povzročil nobenih težav, a je bil v kontekstu konkretnega dogodka olje, ki ga je za popolno pustošenje potreboval ameriški ogenj. Na samem festivalu pa so zgrešili tudi z izbiro lokacije, saj se od tiste s kultnega prvega Woodstocka ne bi mogla bolj razlikovati.

"Eden izmed tistih dni"

Travnike, polja in naravo je zamenjalo letalsko vojaško oporišče Griffiss, od prve sekunde dogodka pa je bilo očitno, da so imeli organizatorji v mislih le zaslužek. Voda in hrana sta bili pregrešno dragi, prizorišče iz dneva v dan bolj umazano, na koncu so se udeleženci festivala dobesedno valjali v kupu smeti, izpraznili niso niti stranišč. Prvi dan je infrastruktura še nekako zdržala, med drugimi so nastopili James Brown in pionirji nu-metala Korn.

Že drugi dan festivala (s koncerti pred festivalom vred) so se začele prve težave. Mladini je energija uvodnega dne in predšova počasi pošla, serotonin je bil po dveh nočeh alkohola, seksa in drog dopoldne na najnižji mogoči ravni. Vročina, smrad, umazanija in draga živila so zahtevali prve izbruhe jeze med mladimi, vendar so organizatorji zagotavljali, da imajo vse pod nadzorom. Prvič je počilo med koncertom skupine Limp Bizkit, ki je občinstvo dejavno spodbujala k razbijanju – ironično med skladbo Break Stuff. Razdražene množice seveda ni bilo treba prositi dvakrat.

Ogenj!

Od tega trenutka dalje je kaos šele začel dobivati svojo končno obliko, pa Metallica, Rage Against The Machine, Megadeth, Ice Cube in Red Hot Chilli Peppers sploh še niso nastopili. Ravno med njihovim koncertom je prvič zagorelo na prizorišču, znova poetično ironično med skladbo Fire. Iz ene grmade sta nastali dve, iz dveh štiri, kmalu je gorelo po celotnem prizorišču.

Množica je popolnoma ponorela, uničeno infrastrukturo bi javnost sicer še nekako pozabila, a so se v kaosu zgodile tudi nepopisne grozote – tudi posilstvo, očitkov pa so se organizatorji otepali kot vampirji česna. Roko na srce, organizatorju je znova uspelo. Še drugič je ustvaril legendarni festival, ki ga človeštvo ne bo nikoli pozabilo, pa čeprav iz popolnoma drugih razlogov kot tri desetletja prej. Zanimivo, kultna festivala po obiskanosti nista prišla niti blizu tistim zares največjim koncertom vseh časov.