Didžej se je v zadnjih letih umaknil na podeželje. Med ovce, se rad pošali. Predvsem Obalo je v vseh 22 letih svoje kariere Kanzyani redno obiskoval. Maja letos se je vrnil na svoje 'mesto zločina' v Ambasado Gavioli, kjer je pripravil retrospektivo svoje kariere in jo nadgradil z glasbo s prvega avtorskega albuma Love & Gratitude. "Mislim, da je le košček mojega ustvarjanja, ki predstavlja moj današnji pogled na glasbo. Album naj bi predstavil mojo metamorfozo iz prejšnjega sloga v novi današnji slog. Iz techna v nek mehkejši zvok. Ljudje še vedno ne razumejo, kaj danes vrtim, in z albumom jim to poskušam predstaviti in pojasniti," je že pred časom dejal za MMC didžej.

Zase pravi, da je ves čas prisoten med slovenskim poslušalstvom, čeprav se je umaknil v zadnjih letih "kot džezist v manjše klube".

Ob več kot dvajsetletni karieri pa še zdaleč ne razmišlja o koncu. "Najboljše je slediti srcu in videti, kako bo. Sem še vedno v formi. Imam trinajst let starejše kolege, ki še vedno vrtijo, pa naj bodo to tisti, ki so manj znani, kot tisti, ki služijo velike denarje," pravi sam.

Cel pogovor z njim si lahko preberete spodaj.

Zunaj je album Love & Gratitude, ki je šele maja dobil fizično obliko. Izdali pa ste ga že lani. Kako to, da je izdaja albuma postala takšen proces?
V bistvu je bil izdan v treh delih. Najprej so izšli trije singli, ki sestavljajo album – v CD-obliki. Potem pa je izšel album v obliki vinilk za didžeje. Prva je bila izdana aprila lani, druga septembra. Tretja – ki je dvojna – pa letos aprila. Najprej sem moral izdati vinilke in nato izdati vse te skladbe še na CD-ju. Tako da se je zavleklo za leto dni zaradi transformacije skladb v CD-obliko. Kar je cel postopek (smeh).

Je prvi in nanj je bilo treba kar dolgo čakati. Bo na naslednika tudi treba tako dolgo čakati?
Občutek imam, da bom še ustvarjal, ker si ravno urejam nove prostore za studio v Ibizi. Trenutno sem brez studia, ampak imam sveže ideje. Po poletju imam občutek, da bom začel spet ustvarjati. Realno gledano poleti – ker toliko potujem – ne bom mogel preveč ustvarjati. Zagotovo pa bom počasi snemal kakšne zvoke. Mislim, da bom v prihodnjem obdobju kar ustvarjalen, ker imam precej veliko željo po ustvarjanju novega materiala. Tudi precej sem se naučil z delom za ta album. Rad bi še sodeloval z nekaterimi glasbeniki in posnel kakšne elemente z njimi, ki bodo malo drugačni. Ta album je bil res narejen tako, da je plesni album. Nima nobenih 'chill out' skladb, kar bi tudi rad enkrat posnel in se tudi v tem malo pokazal.
Tako kot rokerji jaz gledam na elektronsko glasbo. Oni delajo rockglasbo: vsaj prvi album, ki ga naredijo, je udarniški. Če naredijo kakšno balado, je zato, ker so zaljubljeni (smeh). Naredijo ga tako, da bodo nanj plesali rokerji. Jaz sem na svoj album gledal kot elektronski didžej, po mnenju katerega bi morala biti glasba narejena za plesišče in tudi za poslušanje v avtomobilu – če si domač v tej glasbi (smeh). Tisti, ki niso, ga bodo težko poslušali, čeprav je v njej precej melodije. Načeloma pa imam željo, da bi šel v malo drugačne faze glasbe.

Sam album je zelo raznolik. Slišijo se vplivi sambe. Če poslušalec malce bolje prisluhne, sliši zvokovne učinke, ki bi jih lahko zlahka umestili v kakšno grozljivko … Od kod navdih?
Črpal sem iz glasbe, ki me je spremljala vsa ta leta in sem jo poslušal oz. vrtel vseh 22 let svoje kariere. Po mojem so vse to vplivi, ki sem jih dobil od glasbe in iz potovanj. Samba in latinoritmi, ki so skriti v albumu, ampak so prisotni, prihajajo iz Južne Amerike, kjer sem se v zadnjih letih kar precej zadrževal. Je elektronika, ampak se sliši, da so ritmi raznoliki. Niso standardni udarci štiri na štiri.

Omenili ste Južno Ameriko. Pravijo, da je to že vaš drugi dom. Koliko je resnice v tem?
(Smeh) Lahko bi se reklo, da redno obiskujem Južno Ameriko in si vsako leto tam privoščim vsaj mesec in pol oddiha. Tradicionalno grem že vsako leto v Kolumbijo in Čile. Zdaj sem bil že tri leta zapored v Peruju, ampak Južno Ameriko obiskujem že od leta 2002. Bil sem tudi že večkrat v Braziliji. V Kolumbiji že imam prav svojo bazo oboževalcev. Moj administrator strani na Facebooku mi velikokrat reče, da so oboževalci iz Kolumbije takoj za Slovenci (smeh).

Kaj pa slovenski oboževalci? Na prvi pogled se zdi, da ste jih v zadnjih letih pustili malce ob strani. Pred časom ste se vrnili na vaš 'kraj zločina' – kjer se je vse zgodilo –, v Ambasado Gavioli. 27. julija pripravljate dogodek na prostem za Koprčane ...
V Sloveniji sem si v teh letih pustil, da sem vsakič nastopil v K4, kjer sem imel vedno malo manjši nastop in za svoj rojstni dan sem vedno pripravil manjšo prireditev. Tako da sem bil prisoten dvakrat na leto. Sicer sem nastopal tudi na Ptuju in v Mariboru. Bil sem prisoten, ampak nisem bil tako medijsko izpostavljen. Saj tudi nisem nastopal na tako velikih dogodkih, razen moje dvajsete obletnice v Kopru. Primerno glasbi, ki sem jo takrat vrtel, saj ni neka stadionska glasba. Zdaj sem imel maja skoraj osemurni nastop v Ambasadi, ki je bil retrospektiva mojega dela. S tem pa sem napovedal svoj nastop v Kopru, ki je bil že dan za širšo publiko: od mojih kolegov, ki že imajo otroke, do ljudi, ki so v letih mojih staršev. Če ne drugače, pa sem se potikal bolj po 'undergroundu'. Umaknil sem se kot džezisti v manjše klube.

Zakaj?
Zaradi same glasbe. Našel sem se v drugačni glasbi, ki nima tako širokega občinstva kot glasba, ki sem jo vrtel prej. Vrnil sem se v prizorišča, kot je K4, kjer sem začel. Glasba, ki se je potem popularizirala, leta 1993 ni bila tako popularna in smo jo vrteli ob sredah za 200 ljudi, in to je bilo to. Lahko si bil srečen, če si dobil 'booking' od Alda Ivančiča (smeh). Vsak ga je dobil trikrat na leto, ker je bilo dovolj didžejev (smeh).

Kakšen odnos imate drugače do velikih stadionskih elektronskih dogodkov? Zakaj vas npr. nikoli ne bomo videli tam?
Odgovor je zelo preprost. Glasba, ki jo vrtim, je klubska in ni primerna za stadionske dogodke, primernejša je za klube in manjše, bolj butične dogodke, kot 'open air' zabava, ki jo pripravljamo v koprski Taverni 27. julija.

Vaš stalni naslov je še vedno Ibiza. Ko ste se najprej preselili tja, ste rekli, da ste to naredili, ker ste želeli med tednom žurati, ob koncu tedna pa delati. Kaj vas pa še zdaj zadržuje tam?
Samo še super lepo vreme in mir.

Ali lahko pojasnite koncept miru na Ibizi (smeh)?
Jaz živim na podeželju - prav med ovcami (smeh) - in živim, kot da bi živel na Svetem Antonu. Od centra sem oddaljen 15 minut. Kot bi bil oddaljen od Kopra, če bi živel na Svetem Antonu. In tam imam mir. Turistov skoraj ni. Vasica, ki je poleg mene, je slabo obiskana s turisti. Tam imam mir. Grem v sosednjo vas na kavo in po živila. Mogoče včasih v vasi vidiš kakšen avto Nemcev ali Angležev, ki so se tam izgubili (smeh). Drugače pa ni kakšnega hrupa. Dokler ne prideš do letališča ali v center, tudi avgusta ne veš, da si na Ibizi. Lahko si ustvariš svoj miren kotiček ali narediš dva koraka v desno in si v žrelu zabave (smeh).

Vsi pravijo, da se je Ibiza v zadnjih letih močno spremenila. Kako ste sami občutili to spremembo?
Ibiza kot otok se ne spreminja - razen infrastrukture, vedno več je klubov in samih dogodkov. Primanjkujejo 'afterji', na katerih se je rojeval pravi 'underground' in s časom vplival tudi na zvok velikih plesišč. Dandanes tega več ni in so velika plesišča tista, ki diktirajo tempo, in ker je konkurenca velika, se žal večina klubov odloča za bolj komercialne prijeme, tako da scena ni več tako magična, kot je bila. Otok pa še vedno ostaja čaroben in poln prekrasnih plaž in kotičkov za užitek (smeh).

Tom Novy je pred časom dejal za MMC, da je "težava, ker se je Ibiza spremenila v izredno drag otok, kjer si običajni žurerji iz delavskega razreda ne morejo več privoščiti dopusta". "Po drugi strani je veliko novih žurerskih destinacij, recimo Hrvaška ali pa Grčija in Turčija, kjer je takšen slog zabave čedalje bolj uveljavljen". Bi se strinjali s to ugotovitvijo?
Popolnoma se strinjam, da so cene v klubih pretirane in da to zelo vpliva na vzdušje v klubih samih in je tudi razumljivo, da se ljudje raje odločajo za druge destinacije, kot je Hrvaška.

Kako pa je z didžejem v tretjem desetletju ustvarjanja?
Kako je z njim (smeh)? Jaz sem razmišljal, da bi bil mogoče že čas, da se umaknem. Pred kratkim pa sem spoznal didžeja, sovrstnika, deset let starejšega od mene, in sem ga vprašal, kdaj je začel. Rekel mi je, da pred desetimi leti. Če odštejemo deset let, so to prav leta, v katerih sem zdaj. In jaz razmišljam, da bi končal, on pa je takrat šele začel (smeh). Malo sem se zamislil. Ampak nima smisla, da bi delal načrte, kdaj končati. Najboljše je slediti srcu in videti, kako bo. Sem še vedno v formi. Poznam trinajst let starejše kolege, ki še vedno vrtijo: pa naj bodo to tisti, ki so manj znani, kot tisti, ki služijo velike denarje. Tako da niso didžeji verodostojni samo, če služijo veliko denarja. Eni sploh niso znani in vrtijo po Berlinu za zelo male denarce in imajo čez 50 let (smeh). Odvisno je od srca.

Koliko je danes vredno ime Valentino Kanzyani?
To bi bilo treba vprašati na borzi (smeh).

Kako pa ga na primer vrednoti Slovenija? Menite, da država dovolj ceni promocijo države, ki jo opravljate npr. vi, Gramatik, Umek …?
Resnici na ljubo bi si želeli še kakšno podporo od države, ne samo predsednika države pri glasovanju za neko lestvico (smeh).