Zavesa se dvigne. Prvi topovski streli ognja, ki so pred tem odmevali po napetem čakanju, nekajkratnemu povzdigovanju glasu izpod odra in nastopu didžeja Joeja Letza (sicer člana skupine Combichrist), padejo v pozabo. Pogledi se usmerijo v spuščajočo se ploščad, izpod katere letijo iskre. Na ploščadi pa nihče drug kot prvi del "šestoktanskega" stroja - po novem plavolasi mišičnjak Till Lindemann. V rožnati jakni.

Paket samoironije, spevov industrialnega rocka in številnih podzvrsti metala, šova, ognja, milnih mehurčkov in energije - pod skupnim imenom Wir halten das Tempo (kakor so naslovili tokratno turnejo) - je tako sinoči prišel iz beograjske arene pred dobrih 10.000 obiskovalcev, kolikor so jih na koncu našteli organizatorji koncerta v Ljubljani.

A v trenutku, ko je padla zavesa, približno petnajst minut čez deveto uro, se je pred vrati dvorane Stožice odvijala drugačna predstava.

Kljub opozorilom organizatorjev, naj obiskovalci ne pridejo na koncert v zadnjih minutah, je ob samem začetku Lindemannovega vokalnega "bruhanja" - "Ich tu' dir weh. Tut mir nicht Leid! Das tut dir gut. Hör wie es schreit!" - pred vhodom čakalo po ocenah naših sogovornikov še vsaj okoli 1.000 obiskovalcev, ki sta jih še čakala pregled pri varnostnikih in prihod v dvorano.

Kot smo izvedeli, je zadnja skupina obiskovalcev vstopila v dvorano okoli desete ure zvečer.

Naval na glavni vhod (izmed dveh) se je po besedah varnostnikov začel ob samem začetku nastopa Rammstein, medtem ko je "promet" nekaj minut po sedmi, ko so se odprla vrata, potekal normalno.

Posledično dvorana, kjer so razpoložljivi prostor povečali za parter na račun odmika spodnjih tribun, ob prihodu Lindemanna in druščine ni dajala vtisa, da bi bila razprodana. Ne glede na številčnost pa je na račun najbolj gorečih oboževalcev, ki so s ploski in takojšnjim vživetjem v vzdušje, ki ga je poganjala moč Rammsteinov na odru, ustvarila za goste iz Nemčije občutek domačnosti, za katerega se je Lindemann v jasni slovenščini zahvalil z besedami: "Radi vas imamo! Hvala."

To je bil tudi višek verbalne komunikacije v času, ko ni bilo v ozadju slišati simfonije vsega lepega v surovosti zvoka. Rammsteini so znova v dovršeni in naštudirani predstavi avdiovizualnih učinkov vzpostavili stik z občinstvom brez neposredne komunikacije. Še enkrat več je ta vloga pripadla glasbi. In eksplozijam, ognjemetom, ognju, drugim pirotehničnim sredstvom, zažiganju ljudi ...

Večna in neuničljiva šesterica
A oder, ki deluje - brez kakršnih koli LED-zaslonov v ozadju - kot nekakšna mešanica Langovega Metropolisa in zapuščenega skladišča, po dvigu ploščadi, na kateri se spusti na oder Lindemann, zaživi predvsem zaradi ubrane instrumentalne postave. To sestavljajo Richard Z. Kruspe na prvi kitari, Paul H. Landers na ritemkitari, Christian "Flake" Lorenz za črno-belimi tipkami ter glavna napajalca ritma - Oliver Riedel na baskitari ter Christoph Schneider na tolkalih. Resno držo ob preigravanju skladbe Ich tu dir weh iz zadnjega šestega albuma in Lindemannovi "vleki" po odru ti kaj hitro izgubijo.

Že plesno naravnan Wollt Ihr Das Bett In Flammen Sehen predstavi Flaka v luči prvega animatorja večera, ko v svetlikajoči se opravi brez postanka koraka na svojem tekočem traku in se hkrati ne loči od svojih klaviatur. Po prvih bruhanjih ognja iz ust kitaristov in stopnjujoči se Lindemannovi dramaturgiji, kjer se ta enkrat plazi po odru, drugič kleči, je dvorana v Stožicah (tj. sodelovanje zbranih) prišla do pravega izraza ob Asche Zu Asche in pozneje Feuer frei!. Dvorana je ob nabiti jakosti zvoka, ki je odmeval iz zvočnikov, postala vokalni odmev. Ob tem pa sta se v prvo vrsto postavili še kitari Kruspeja in Landersa. Vse to ob njunem prepevanju na mikrofona, ki sta bila pritrjena na goreča stojala.
Bel dim, ki se je spustil po Stožicah med omenjenima skladbama, pa je obiskovalce uvedel v bolj "akcijsko dogajanje", ko je Lindemann prvič resneje "obračunal" z njegovo prvo tarčo večera - Flakom. Klaviaturist je po nekaj samovoljnih pritiskih na črno-bele tipke pristal na tleh. A to je bil šele začetek.

Flake - prvi "pomočnik"
Sredi odra se je pojavil približno dva metra velik kotel in z njim Lindemann, oblečen v opravo kuharskih mojstrov, pokrito s krvjo, in z mesarskim nožem, pripetim na njegov mikrofon. Sredi kotla je bil Flake in proti koncu skladbe Mein Teil se je dejanje končalo z Lindemannovim podžiganjem kotla s plamenom, ki je bil usmerjen naravnost v klaviaturista, ki je čez čas skočil ven in tekal okoli ognja.

Prelomni trenutek koncerta v Stožicah je prišel ob zvokih Du riechst so gut, ki ga je naznanil "vrtiljak" ognjenih zubljev. Zazdelo se je, kot da je občinstvo dobilo nov elan za preostanek večera. K hipnozi občinstva je sicer pripomogla Winer Blut, kjer Schneider in Riedel pretreseta prizorišče, a le do trenutka, ko ju prekine katarzični zvok klaviatur. Prav Schneider je bil v nadaljevanju tisti, ki je dirigiral "tanz" večtisočglave množice. Stožice so bile osvojene s skladbami Benzin, Links 2-3-4 in Du hast, kar je potrjeval odmev iz grl zbranih.
A za drzne in neustavljive Rammsteine to ni bilo dovolj. Lindemann je znova vzel na piko Flaka. V skladbi Bück dich ga je uporabil kot spolno igračko in na koncu - visoko nad odrom - uprizoril simultacijo spolnega odnosa z njim in "ejakulacije" ouzoja mešan z vodo po občinstvu.

Pretresene od zvoka in raznovrstne igre so Rammsteini svoje privržence zapustili po približno 75 minutah z nabito Ich will, kjer je znova prišla do izraza Lindemannova pripovedna izraznost in globina glasu.

Uničenje, prihranjeno za konec
Svoj bis so uprizorili v treh dejanjih, ki so na kratko obnovila celotno dogajanje v Stožicah na večer kresov. Mein Herz brennt je minil le ob zvoku klavirja in vokala, Sonne je zanetil še zadnje ognje na odrski konstrukciji, Pussy pa je še enkrat prikazal Lindemanna v vsej njegovi prevladi na odru, ko je preprosto "zajahal" ogromni top in začel brizgati na prve vrste "rafale" pene, brizganje pa je popestrilo še padanje konfetov.

Še poslednje uničevanje stojala za mikrofon in klaviatur ter genialno premišljena norija Rammsteinov je odšla v umetno ustvarjeno "podzemlje" (tj. pod oder) Stožic. Rammsteini tako nedvomno ostajajo izkušnja, ki - vsaj če vprašate tiste, ki so si njihove nastope že nekajkrat ogledali v živo - ima v sebi še vedno malo tistega, česar so imeli na začetku veliko več.

Nekaj utrinkov s koncerta smo za vas pripravili tudi v amaterskem videu in fotogaleriji spodaj.