Lado Leskovar skupaj s številnimi gosti.

"Upam, da se še vidimo, če ne prej, pa čez deset let," je po dobrih dveh urah ob stoječih ovacijah dejal Leskovar in obenem takoj dodal: "Takšne koncerte imam na vsakih deset let." A skoraj nemogoče bo ujeti duh tega, s katerimi je praznoval šestdeset let na koncertnih odrih. 75-letnik je okoli sebe zbral sanjsko moštvo glasbenih kolegov in prijateljev, ki jih je spojil z Big Bandom in simfoničnim orkestrom RTV Slovenija pod taktirko dirigenta Patrika Grebla.

Morda je pomen praznovanja na odru Gallusove dvorane še najbolje strnil Leskovarjev posebni gost Marko Milosavljević, s katerim sta med letoma 1993 in 1995 opravila nekaj intervjujev. "Delovanje Lada Leskovarja je pač izjemno. To velja za celotni vidik njegovih pesmi - za petje, za melodije in za besedila. Njegove pesmi so imele močan simbol in kulturni pomen. Začel je v 60. letih, ko je prebijal ovire dopustnega, prebijal nacionalne meje, prebijal jezikovne meje in prebijal mentalne omejitve v zgodovini. Za mnoge ima njegovo delo tudi močno osebno, sentimentalno dimenzijo - vezano na spomine na takratne koncerte, plese, plošče in festivale. Ob njegovi glasbi so - smo - se zabavali, plesali, družili, zaljubljali in ljubili. Njegova glasba in vedno dodelana besedila vrhunskih tekstopiscev so tisto, kar si ljudje spomnijo, ko pomislijo na tista leta in desetletja. Ne spomnim se več takratnih urednikov, sekretarjev za kulturo ali poznejših ministrov za kulturo. Ne spomnimo se raznih nadzornikov ali direktorjev. Spomnimo pa se tako rekoč vsake vrstice legendarnih pesmi, kakršne so Poslednji vlak, Vse rože neba, Bil sem mlajši kakor ti, Malokdaj se srečava," je našteval nekdanji glasbeni novinar, danes recenzent in profesor na Fakulteti za družbene vede Milosavljević.

Leskovar je sinoči sestavil mozaik - a ob tem so mu pomagali številni kolegi, ki so bili skrbno izbrani. Veliki oder v hramu kulture je spremenil v prostor za druženje. V ozadju je za "kuliso" skrbel orkester, v ospredju pa je Leskovar za svoje goste pripravil mize, kjer so lahko njegovi gostje po nastopih skupaj z občinstvom spremljali te stopinje v času. Začele so se v črno-belih časih - dobesedno - z videoposnetkom, na katerem je Leskovar odpel Iz tega fanta nič ne bo.

"Hvala bogu se ni končalo kot na tem posnetku, ker drugače ne bi bilo tega koncerta," je takoj na začetku poudaril povezovalec programa Janez Hočevar - Rifle. Leskovarjevo kariero so močno zaznamovali festivali. Svojo prvo glasbeno nagrado je osvojil leta 1963 na Slovenski popevki na Bledu s pesmijo Malokdaj se srečava.

Istega leta je kot 21-letni mladenič pel tudi pesem, ki jo je prepeval Paul Anka – Bil sem mlajši kakor ti. "Ki je zdaj skoraj nikoli več ne poje, ker je po navadi starejši," je hudomušno pripomnil Rifle in s tem posredno napovedal prvega gosta večera Samuela Lucasa, ki je omenjeno skladbo tudi zapel. "Ti si legenda," je začel večer komplimentov Lucas, a prav kmalu ga je popravil Leskovar: "Jaz sem živa in živahna legenda."

Njegov sošolec in prijatelj že iz časov iz pomorske šole v Piranu, ki je malce mlajšega Leskovarja potunkal na pomorskem krstu - ne samo enkrat - Boris Cavazza je za zbrane odrecitiral Prešernovega Povodnega moža. Prišla je tudi Anika Horvat, s katero je Leskovar nastopal, ko je bila stara osem let. "In naj samo eno stvar, ki mi je res globoko v srcu, povem: rada bi stopila po tvoji poti, ne da te nasledim, ampak da bi bila tako vztrajna in pridna vse življenje, kot si bil ti in si še vedno. In še boš. Ti si moj vzor," je poudarila Horvatova, ki je za zbrane odpela svoji veliki zmagovalni skladbi iz Slovenske popevke (Belo nebo) in Melodij morja in sonca (Lahko noč, Piran).

Pokloni niso prihajali samo od glasbenih kolegov, ampak tudi od dobrodelne organizacije Unicef, s katero Leskovar sodeluje že številna leta. Prav za to dolgoletno sodelovanje so mu poklonili posebno priznanje in izdelali fantka iz cunj, saj prav brez Leskovarja projekt punčke iz cunj ne bi bil mogoč.

Leskovar je v svoji karieri stkal prijateljstva tako doma kot na področju nekdanje skupne države in širše. Tako so se prijatelju prišli pokloniti tudi Momčilo Bajagić - Bajaga, Ibrica Jusić, Zijah Sokolović in Sanja Ilić za klavirjem spremljal duet večera Leskovar – Nuša Derenda. "Ti nisi samo princesa, ti si kraljica," je laskal Derendi Leskovar.

Krog prijateljev iz dežele na sončni strani Alp so poleg že omenjenih dopolnili še Adi Smolar, Magnifico in Sašo Hribar. Medtem ko sta Smolar in Magnifico svoj poklon izražala z glasbo, je Hribar to storil brez glasbene spremljave – z anekdotami še iz časov, ko sta se srečevala kot sodelavca na hodnikih RTV-ja, oz. bolje rečeno, za mizami Turista.

"Leta in leta sva bila sodelavca. Zdaj vam bom opisal tiste čase pred 30 leti. Mi smo se dobivali v pisarni, ki se je imenovala Turist. Tam so bili vsi direktorji. In zaposleni na RTV-ju smo se delili na tri skupine. Najmlajši smo bili tisti, ki smo prišli, nekaj spili in potem smo peli do odhoda v službo – to pomeni, do odhoda domov. In naslednji večer se nismo spomnili nič. In je bilo za nas vse novo. In smo stvari ponavljali. Potem so bili nadaljevalni tečaji – ti so bili malo starejši. Ti niso bili tako razigrani. Ti so ob 'šanku' stali in vsake toliko časa je eden dejal: 'Ti se spomniš Mojmirja Sepeta?' Potem se pa začnejo smejati. 'Ti, Marjana Držaj.' In so se spet začeli smejati. Torej – obujali so spomine. Tretja skupina so pa gledali skozi okno v Turistu in niso nič govorili. Samo na 10 minut jim je Lado prinesel 0,5 sadjevca in še 'deci' sadjevca za 'poplakniti'. In tako je ta evolucija radijskih delavcev potekala. Tako sva se tudi z Ladom spoznala v Turistu. Nakar je prišel direktor in rekel: 'A ti veš, da sta vidva sodelavca že tri leta?' Sem rekel: 'Moj bog, Lado, je to možno? Je rekel: 'Pridi, ti bom pokazal pisarno.' Lado me pelje za roko, greva po stopnicah in reče: 'Sašo, odpri vrata'. Nisem mogel. Ni šlo. In sem vprašal: 'Lado, kaj pa imam v pisarni?' In reče: 'Stol in računalnik.' Nikoli nisem videl ne stola ne računalnika. Mojzes je prišel v sveto deželo, jaz pa v pisarno ne," je razložil Hribar. A pri komičnih vložkih večera je dobil pomoč, in sicer se mu je pridružil član ekipe Radio Ga Ga Aleksander Pozvek, ki je kot Karl Erjavec spravil celo dvorano v smeh.

Večer za druženje
Piko na i večeru so pokvarile višje sile. Rade Šerbedžija se je za svoj izostanek opravičil po videoposnetku, v katerem je razložil, da se mudi čez lužo na snemanju novega filma. Koncerta pa se zaradi bolezni ni udeležila tudi priznana angleška igralka Vanessa Redgrave, s katero sta zaigrala v slovitem angleškem filmu Isadora, nominiranem za zlato palmo na filmskem festivalu v Cannesu. Strtega srca se je za to opravičila po avdioposnetka in obljubila, da bo naslednjič stala z Leskovarjem.

Prav zaradi teh opravičil in številnih lepih besed gostov se je Leskovar z vsako skladbo, ki jo je odpel sam, še bolj zbližal z občinstvom. Tako so na koncu z njim sramežljivo prepevali Poslednji vlak in se priključili njemu in otroškemu pevskemu zboru RTV Slovenija ob prepevanju Zemlja pleše in Mi se imamo radi. Kot pravijo: nekoga moraš imeti rad. Le kdo ne bi imel Leskovarja?

Več utrinkov s koncerta si lahko pogledate spodaj.