Lahko, če bi bila 24-letna Američanka za dosego tega cilja pripravljena preplezati par postelj.
Ste dobili kaj ponudb v glasbeni industriji, pod pogojem, da spremenite svoj zvok ali videz, so Lano vprašali pri glasbeni bibliji Pitchforku. "Ne," je direktna svetlolaska videza porcelanaste punčke. "Dobila sem ponudbe v zameno, da spim z njimi. A nismo več leta 1952. Seks s šefom te te dni sploh ne pripelje nikamor. Nikogar ni brigalo, da bi spremenili, kako sem videti ali kako zvenim, ker ni nobenega zanimala glasba."

Lana Del Rey, s pravim imenom Lizzy Grant, je odrasla v Lake Placidu, mestu v ameriški zvezni državi New York blizu kanadske meje, ki ga enigmatično opisuje kot "najhladnejši kraj na svetu" in ki po njenih opisih sodeč zveni kot kraj, ki bi si ga David Lynch izbral za prizorišče svoje TV-serije. Omemba Lyncha je na mestu, saj Lana kultnega režiserja prišteva med svoje velike vplive.
Nič čudnega, da so v Guardianu po ogledu videa za Video Games zapisali, da "prezenca Davida Lyncha ni nikjer močneje občutena kot v glasbi Lane Del Rey". In še: "Pesem, ki megli meje med glamurjem stare šole in finim modernim popom, pospremlja video pijanih, opotekajočih se starlet, ki, kot Mulholland Drive, namiguje na temno plat hollywoodskih sanj." Ali, če hočete, kot so dekletov slog definirali na thedailytransmission.com: "Cinematični temačni pop, ovit v zadimljene, čutne in glamurozne tone."
Metafizičarka, ki posluša Britney?
Intriganten je tudi opis glasbenih vplivov, ki jih najdemo na njeni Facebook strani: od Ginsberga do Elvisa Presleyja, od Nine Simone do Nirvane, od Leonarda Cohena do ... Britney Spears? Del Rayeva pravi, da je bla njena prva glasbena ljubezen pravzaprav hip-hop, še zlasti Biggie Smalls in Eminem. Kasneje, ko se je preselila v New York, da bi študirala metafiziko in skušala ugotoviti, "ali lahko matematično dokažemo božji obstoj", je odkrila Boba Dylana in Cohena.

A, kot piše Guardian, se je njena samotnjaška drža izoblikovala pri petnajstih, ko so jo starši poslali v internat. "Ko si kot najstnik na kraju, ki ga ne moreš zapustiti, je nevarno, ker če te ljudje ne marajo, ne moreš stran od njih. Takrat morda začneš razmišljati, da bo svet vedno tak," pove Lana, ki je po opažanjih Guardianove novinarke "artikulirana, pametna in razumna".
A svoje mladosti vseeno ne more popolnoma skriti za glasbo, zrelejšo od svojih let: melodije opisuje kot "super luškane", njene oči pa dekliško begajo k tlom, ko govori. Zdi se, da igra na karto mladosti in se celo opisuje kot "Lolita, izgubljena v getu" (to, ali pa "gangsterska Nancy Sinatra").
Dolina lutk
Njena glasba nima neke prirojene otroške melanholije, a v živo vzhajajoča zvezdnica še najbolj spominja na Lily Allen. Pri Pitchforku pa jo opisujejo kot "ko glamur starega Hollywooda sreča kulturo YouTuba, popoprano s koketsko držo in kadilniškim vokalom Stevie Nicks". Na nekem blogu so razglasili, da je videti kot članica zasedbe Doline lutk.

A v isti meri kot njen fatalni videz, s hipnotičnimi očmi in našobljenimi ustnicami, izstopa sanjski vokal, ki obuja 50. leta in združuje slog popevkaric tistega časa (ja, Nancy Sinatra) z vrlinami džeza stare šole, vse skupaj ovito v oblak čutnosti in melanholije, ki jo je nazadnje v glasbo prinesla že pokojna Amy Winehouse.
Spletna senzacija
V glasbenem poslu je že nekaj časa in je že posnela cel album s slovitim producentom Davidom Kahnom, ki pa zaradi neznanih razlogov ni bil nikdar izdan. Za njeno nedavno priljubljenost je kriv svetovni splet in tako raste z vsakim klikom na YouTubu, svoj koncert v priljubljenem londonskem klubu Madame Jojo's pa je razprodala v pol ure.
Video, ki ji je prinesel toliko uspeha, je že omenjeni za Video Games, ena tistih popolnih koprnečih in katarzičnih pesmi o občutku, da te oseba, v katero si zaljubljen, ignorira. Ona pravi, da še vedno joka vsakič, ko poje to pesem - ko fatalka z dolgimi trepalnicami, polnimi ustnicami in retro pričesko poje o slačenju za moškega, ki se do nje obnaša ušivo.
Težke lekcije o industriji
Del Reyeva piše svoje pesmi sama, snema svoje videe sama, a na vprašanje, ali piše povsem sama, njen glas otrdi in pove: "Če je moški v sobi, kjer ti pišeš, on dobi 50 odstotkov." Dobrodošli v krutem svetu glasbenih licenc.
In še: "O glasbenem poslu sem se naučila, da ni nekega konkretnega razloga, zakaj se ljudje odločijo, da jim je glasba všeč, ko jim je. Tudi če si najboljši pevec na svetu, obstaja velika možnost, da te ne bo nihče nikdar slišal. Odločiš se, ali boš še naprej pel ali boš nehal. V Brooklynu sem pela od 17. leta dalje, pa se noben v industriji ni zmenil zame. Od takrat nisem spremenila popolnoma nič, pa se stvari zame vseeno obračajo."

Dekle združuje tisti dve vrlini, ki sta navadno na ženski tako zapeljivi in ki v kombinaciji tako pritegneta: pronicljivost in ranljivost. "Heaven is a place on earth with you, Tell me all the things you want to do, I heard that you like the bad girls, Honey, is that true?" poje v Video Games, v Kinda Outta Luck pa: "Is it wrong wrong that I think it’s kinda fun when I hit you in the back of the head with a gun?".
Če se vrnemo nazaj k lynchevskim referencam: Lana je resnična verzija Laure Palmer: pridno dekle s temačno platjo. Takše so tudi njene pesmi.
Kaja Sajovic