Strto srce in klaviatura z dvema oktavama danes znanega obraza hrvaške medijske scene. Tako se je začela igra z melodijami, ki je prerasla v hrvaško-prekmursko oziroma prekmursko-hrvaško elektro bubblegum popzasedbo Lollobrigido.

Idi se je najprej pridružila Natalija Dimičevski in nastal je udarni duet Lollobrigida Girls. Ime sta si izposodili pri italijanski filmski zvezdi Gini Lollobrigidi, ki se je marsikdo spomini po njenem zakonu s slovenskim fizikom Mirkom Škofičem.

Duet, ki se je na glasbeni zemljevid uvrstil z albumom Cartoon Explosion leta 2005, se je razvil v kvintet. Ta pa se je razšel tik pred izidom drugega albuma Lollobrigida Inc. Tako se je "sam svoj karaoke show" spremenil v superskupino samih zvenečih imen, med katerimi so tudi trije Prekmurci. Pogovarjali smo se z idejno vodjo skupine in pevko Ido ter basistom Jernejem Šavelom, ki ga vsi ljubitelji domače alternative poznajo že iz časov skupine Psycho-Path.

Kot smo lahko opazili po vaših nastopih v Kinu Šiška in na Škisovi tržnici, občinstvo zapusti koncerte deljenih vtisov. Največji disko navdušenci ponavljajo: "Dobri so," medtem ko predvsem dekleta: "Nore so. Si videla, kako so bile oblečene." Čemu torej posvečate več pozornosti na nastopih glasbi ali videzu?
Ida: Mi smo si razdelili vloge po klasičnem vzorcu, družbenih vlogah. Fantje – glasba, dekleti – videz. Na naslednjem koncertu bo obratno. Midve bova igrali, fantje bodo nosili balone in druge kostime. Mislim, da bo šele to pravi spektakel (smeh).
Jernej: Deljeni vtisi so nekaj, na kar je bend našega kova obsojen. Nas mara sproščen, "open-minded" alternativec, kot najbolj povprečen poslušalec glasbe, ki se zna na pozitivni način poveseliti in ima rad življenje. Vsi drugi nas prezirajo.

Se čutite dolžne, da upravičite ugled enega najbolj "bleščičastih" skupin na območju nekdanje skupne države?
Jernej: Niti sami sebi ne opravičujemo ničesar. Nam gre vse to v paketu. Dekleti se radi "naštimata" po svoje, ker v tem uživata in moram priznati, da je prav "fajn" potegniti z njima in za njima. Paše, da se vsake toliko odklopiš tudi v tem pogledu. Mislim pa, da imamo v ex-Jugi bolj bleščičaste izvajalce od nas. Sploh take, ki si to na vse kriplje trudijo biti.
Ida: Ne vem, koga je to od "bleščečih" mislil Jernej. Meni pada zdaj na pamet edino Lepa Brena. Midve s Petro sva se v zadnjem obdobju umirili. Bleščice so bolj ali manj zgolj detajl pri make-upu. So pa fantje povsem navdušeni prevzeli ta "glitter" imidž. Itak so komaj čakali, ker jim je to najboljše opravičilo za malo privatno travestijo.

Kadar Ida predstavlja skupino, pogosto omeni, da skupino sestavljajo dve Hrvatici in trije Slovenci. Ampak ne kateri koli Slovenci, vsi trije ste Prekmurci. Koliko in kako prekmursko glasbeno zaledje prispeva k zvoku Lollobrigide?
Jernej: "Glasba ne pozna meja" ali pa "glasba je univerzalni jezik" sta floskuli s katero bi se rešil takšnega vprašanja. Pa vseeno. Mi predstavljamo prekmursko glasbeno sedanjost, ki bo nekomu šele pomenilo zaledje. To, kar smo mi, pa ne samo mi, temveč celotna scena okrog soboškega kluba MIKK, naveze PNC ali pa založbe God Bless This Mess, je glasbena "hic et nunc" realnost Prekmurja. Naključje je hotelo, da se je trojica znašla na drugi strani administrativne meje.

Kakšne prednosti oziroma slabosti prinaša slovensko-hrvaška naveza?
Ida: Prednosti? Slabo razumemo slovensko, še posebej prekmurščino. Te popolnoma nič ne razumemo. Ko pride do kočljive situacije pri skladanju komadov ali pa je kakšna frka pri organizaciji, fantje "šaltajo" na svoj jezik. Takrat lahko s Petro počivava. Vključiti se v razpravo je nemogoče. Druga prednost pa je ta, da prihaja Jernejeva partnerica iz krajev, ki so precej blizu smučišču Cerkno. V Murski Soboti je H & M, česar pri nas ni in se velikokrat odpravimo k fantom v "šoping". Kar se tiče slabosti pa prednjači predvsem ta, da se redko dobimo na vajah. Za vsako srečanje rabimo slabi dve uri vožnje v eni ali drugi smeri. Najhujša slabost pa je občasno "zlorabljanje" na meji. Cariniki, naši in vaši, včasih nimajo razuma za glasbeno opremo, ki jo prevažamo. No, ne vsi. Nekateri so povsem kul. A vseeno: meja med Slovenijo in Hrvaško je meja ločevanja med EU-jem in Balkanom. Mislim, da smo na vse "mučne" okoliščine svojo motiviranost že zdavnaj dokazali. Vse drugo je isto kot pri preostalih bendih. Zabavamo se, družimo se, ustvarjamo nekaj, kar imamo radi. S tem da smo privilegirani, da lahko eni druge zbadamo z vici o Slovencih oziroma Hrvatih.

Na Škisovi tržnici ste predstavili tudi nov material, ki nastaja v studiu. Kako se pozna preskok iz "one-girl-benda" v prekmursko-hrvaški projekt v samem ustvarjanju?
Ida: Mislim, da je v osnovi še zmeraj enak princip. Še zmeraj govorimo o "življenju in trpljenju nekega dekleta z Balkana". Le da ne šteje več 20, temveč 30 let. Ji je pa vsekakor lažje, ker ji čuvajo hrbet trije močni Slovenci. Idealna pozicija. Kot Kosorjeva in Pahor (smeh). Sicer pa smo glasbeno prerasli "bedroom pop" in prešli v težji disko zvok. Ne moreš pričakovati, da bodo fantje igrali na Casio in triangel (smeh). A mnoge še danes preseneti, ko nas slišijo. Vseeno je nekoč Lollobrigida zvenela kot Jane Birkin, danes pa smo že skorajda metalci.

Kdo ima po vašem mnenju večji razlog za goreče pričakovanje novega albuma: tisti, ki ste jih osvojili z besedili ali z ritmom?
Ida: Ne vem, kaj je besedili ... tekst?
Jernej: Ja, "besedili" so tekst. Po mojem bodo zadovoljeni in zadovoljni oboji. Ida?
Ida: Poglej, jaz sem mislila, da nas Slovenci tako ali tako nič ne razumejo. Če nas, sem prav vesela, da vem, da nismo “lost in translation”. A Lolla je pravzaprav avdio-glasbeni paket, aranžma. Najbolje je, če nas konzumirate skupaj. Brez analiziranja. Kot kavo in cigarete. Kot pivo in nogomet.

Pisateljica besedil ostaja ista za nov album? Kje črpate navdih?
Ida: Še zmeraj jaz prispevam besedila. Od kje črpam? Kot zmeraj – iz življenja. Običajne težave starajoče zagrebške gospe, kot sem jaz. Naslovi naših novih hitov so Bivša cura, Kompjuter, Frik in Sex On TV. Vsakdanjosti pač. Take s katerimi se lahko vsak balkanski najstnik po duši zlahka poistoveti.

Zadnje čase smo sploh pri nas deležni koncertov različnih veteranov z območja nekdanje skupne države. Kako na te vrnitve gledate kot predstavniki mlajšega vala?
Ida: Meni je to pravzaprav simpatično. Ljudem se kolca po nostalgiji za otroštvom. Imel je ta komunizem in Jugoslavija, poleg groznih reči, nekaj super trenutkov, ki so – takratni mladini – ostali in postali zelo ljubki in dragi. Ti stari bendi so simbol najlepših spominov: prvih zmenkov, poljubov, sprejetja med pionirje, sindikalnih izletov in počitnic, začetkov rokenrola, punka, prepovedi in cenzure glasbe. To obdobje ima neko posebno poetiko, ki je danes ni več. Nič čudnega, da se bendi, ki smo jih takrat prezirali kot šund, danes pojavljajo v povsem drugačni luči. A na koncerte "Dugmićev", Plavega orkestra, Novih fosilov ne zahajam. Preveč je nove in dobre glasbe, ki me zanima. Vendar povsem razumem ljudi, celo tiste najmlajše, ki jim je to "fora".

Kaj potrebuje danes skupina, da osvoji mednarodno občinstvo?
Jernej: Vse, kar imamo mi? Mi smo mednarodni že v osnovi. Tudi naše občinstvo je. Sicer pa predvsem veliko več odrekanja, kot si mislijo tisti, ki jim ni dilema iti z družbo na morje, namesto v studio za taisti denar.
Ida: Strašno ambicijo, osredotočenost, pripravljenost žrtvovati mladost. Ni odveč, če imate še vsaj par lepih prsi. Zaradi tega smo pripeljali Petro v bend, da imamo vsaj nekaj od naštetega (smeh).

Kaj je za vas idealni nastop?
Ida: Majhen klub, nabito polno, temperatura tik pod vreliščem. Noge, roke in drugi organi v zraku. Nihče ne stoji, niti sedi in David Bowie v prvi vrsti.
Jernej: Pa da bi šel z odra moker zgolj zaradi znoja in ne zaradi vsega, kar so pri šanku prodali plus David Bowie ... Z ženo.