To je Massimo Savić, svetovljan in perfekcionist. Kako ga je zaznamovalo otroštvo, zakaj mu glasba pomeni iluzijo, kako vidi svojo kariero in kakšno vlogo je v njegovem življenju odigral Arsen Dedić?

Massima Savića sem spoznala leta 1984 v Beogradu. S skupino Dorian Gray so malo predtem izdali prvo ploščo Sjaj u tami, ki je bila velika uspešnica, Massimo pa je postal prava zvezda. Že takrat je navduševal s svojo karizmo, drugačnostjo in edinstvenim vokalom. Leta so tekla, najine poti so se večkrat križale, a Massimo je kljub vzponom in padcem v karieri in zasebnem življenju ostajal isti. Samosvoj, a prav nič zvezdniški - človek in glasbenik s slogom. O njegovi najljubši temi - glasbi - sva se pogovarjala pred njegovim nedavnim koncertom v Ljubljani.

Glasba kot iluzija
"Glasba je iluzija. Ona ne obstaja. Velikokrat to povem, a ljudje se tega ne zavedajo ... Glasbe ni. Ne moreš reči: dajte mi kilo glasbe. Zgoščenka ni glasba, je le zapis, ki spodbudi opno zvočnika, da potiska zrak, ki z mikrodetonacijami prihaja do naših ušes, kjer mi ta zvok pretvorimo v glasbo. To je neverjetno. Ko je Bell prvič poklical svojega sodelavca prek žice, so ljudje mislili, da je to trik, čarovnija. To je enako, kot da bi danes nekomu rekel, da bomo lahko kmalu potovali tako, da bomo šli v kabino in prišli ven v Hongkongu. Tako so včasih ljudje razmišljali o zvoku. Neverjetno je, kako je človeku uspelo izumiti, da gre gramofonska igla po brazdi plošče in mi to doživljamo kot glasbo. To je popolna iluzija," pravi Massimo, rojen v Pulju na začetku poletja pred dvainpetdesetimi leti.

Svetovljan
Težko bi si zamislili burnejše otroštvo, kot je bilo Massimovo. Najprej je z družino živel v Istri, nato tri leta blizu Neaplja, pa spet v Istri. Ko je bil star deset let, je leto dni živel v Milanu, naslednji dve leti pa z mamo v Sydneyju, kjer je končal peti in šesti razred. Tudi pozneje ga je življenjska pot vodila na različne konce sveta - dve leti je prebival celo v Kopru. Vsa ta potovanja in selitve so ga zaznamovala za vse življenje. Postal je svetovljan v pravem pomenu te besede.

"Že kot otrok sem natreniral možgane za učenje tujih jezikov. Mirno lahko rečem, da tekoče govorim, pišem in berem v italijanščini in angleščini. Govorim odlično nemško, znajdem se pri slovenščini, dobro pa govorim še švedsko, saj sem dve leti živel tudi na Švedskem. Ker sem glasbenik, mi je bil vedno pomemben naglas določenega jezika. Ko osvojim ta naglas, začnem nabirati besede in v glavi ustvarjam svoj nabor. Vse selitve in vsi kraji so mi že kot otroku ustvarili širino za nove stvari. Brez strahu sem prišel v srednjo šolo v Zagreb in nato je nastala skupina Dorian Gray. Samo še služenju vojaškega roka sem se moral izogniti ... Ampak tudi to mi je uspelo," dvoumno doda.

Dorian Gray in naprej
S skupino Dorian Gray je Massimo izdal dva uspešna albuma: Sjaj u tami (1983) in Za tvoje oči (1985). Po razpadu skupine je svoje studijsko znanje dve leti izpopolnjeval v znamenitem studiu Tinija Varge na Švedskem. Leta 1987 se je vrnil v Zagreb in z znanim hrvaškim avtorjem Zrinkom Tutićem posnel prvi solistični album Stranac u noči. Odtlej je izdal še petnajst albumov in za svoje odlične interpretacije osvojil pet hrvaških glasbenih nagrad porin.

Kitara namesto motorja
Njegovo življenje pa bi verjetno potekalo popolnoma drugače, če bi mu mama namesto kitare kupila krosmotor. "Zelo sem si želel krosmotor. Imel ga je moj prijatelj in vsa dekleta so bila nora nanj. Zato sem ga hotel tudi jaz. Toliko časa sem zanj prosil mamo, da je v banki zaprosila za posojilo in ga tudi dobila. Igra usode je bila, da se je ravno tisti dan, ko bi morala z mamo po motor na Reko, na cesti med Rašo in Puljem smrtno ponesrečil brat mojega prijatelja – in to z motorjem."

"Mama mi je rekla, da motorja ne bo kupila in naj si za ta denar izberem kaj drugega. Domov sem povabil vse svoje prijatelje, da bi mi pomagali pri odločitvi, kaj naj kupim, da bom šarmiral dekleta. Na ves glas smo poslušali skupino Led Zeppelin in njihovo skladbo Stairway To Heaven, ko je nekdo zavpil: 'Kupi si kitaro!' Naslednji dan sem odšel na Reko, v veleblagovnico in tam je viselo nekaj kitar Les Paul Gibson in SG-kitar. Pozneje sem izvedel, da so cariniki na meji te kitare zaplenili italijanskim tihotapcem, in ker je bila država v tistih časih poštena, so jih dali v komisijsko prodajo v edino reško veleblagovnico. Takrat nisem vedel, da so to najbolj cenjene kitare na svetu. Tako sem kot popolni glasbeni amater začel igrati kitaro Gibson. To je bil zame zelo pomemben trenutek."

Zmagovito desetletje in hvalevredni sopotniki
Massimo Savić je v zadnjih enajstih letih našel zrel in samosvoj glasbeni izraz, ki mu je zagotovil zvest krog poslušalcev, pohvalne kritike in spoštovanje glasbenih kolegov. "Vedno sta pomembna začetek in konec," pravi. "Zelo sem ponosen na prvi album Doriana Graya. Kadar ga poslušam, ne morem verjeti, da sem vse to napisal, ko sem imel le dvajset let. Da sem imel vse te strukture v glavi ... Pozneje sem bil preveč obremenjen s tem, kakšna naj bi bila popglasba. Takrat pa smo imeli čisto svoje rešitve. Ta album še vedno zveni sveže; zvok je seveda retro, saj smo imeli samo Yamahin sintetizator DX 7. Ideje pa so bile izvrstne. Ko sem pozneje taval skozi življenje, sem nabiral izkušnje z Zrinkom Tutićem in Matejem Došenom. Od njega sem se veliko naučil o studijski tehniki. Ko sem z njim snemal svojo tretjo ploščo, je bila to že njegova 118. plošča!"

"Tudi Zrinko me je veliko naučil, še zlasti o snemanju vokalov. Znal me je voditi in iz mojega petja izvleči prava čustva. V mojem življenju so bile še tri pomembne osebe: hrvaški glasbeni kritik Dražen Vrdoljak, producent Tini Varga in na koncu še Arsen Dedić. Arsen ne prenaša počasnega razmišljanja. Ko začne govoriti o francoski moderni, moraš o tem tudi nekaj vedeti, drugače ti takoj pove, da nimaš pojma. Ko je mislil, da bo umrl, so v Opatiji organizirali koncert v njegovo čast. Prosili so me, naj odpojem njegovo skladbo Ne plači."

"Nalogo sem vzel zelo resno, saj sem mu hotel izkazati spoštovanje. S svojo skupino sem pesem naštudiral do potankosti in na koncert prišel dobro pripravljen. Že po prvi tonski vaji mi je Arsen rekel: 'Mali, ti boš sedel zraven mene.' Od takrat sva neločljiva. Ko na božič prvič zazvoni telefon, vem, da me kliče Arsen. On me je pripravil do tega, da sem ponovno začel brati in se izobraževati. Arsen nikoli ne prinese skladbe na zgoščenki, ampak prinese partituro. Ta partitura pa je tako napisana, da jo lahko uokviriš. Spravljene imam vse njegove partiture."

Urejenost in eleganca
Massimo Savić je perfekcionist. Od nekdaj. Tako na odru kot tudi zasebno. To se sliši v njegovih vokalnih interpretacijah in kitarskih solih. To se odraža tudi na njegovi zunanji podobi. Vedno urejen in eleganten. Pravi, da mu žena ne pusti pomivati posode, ker hoče tudi to popolno izvesti, pa lahko zato pomivanje traja nekaj ur: "To je moj velik problem. Po drugi strani pa je moj perfekcionizem tudi pozitiven. V skupini nimam največjih glasbenih virtuozov, imam pa najboljše ljudi. S svojim perfekcionizmom sem jih prisilil, da ves čas delajo, vadijo. Zato zvenimo zares odlično."