Pevec in kitarist Hamo je glasbeno kariero začel leta 1997 v rock skupini Babewatch z bratom Miho Šaleharjem, ki je danes znan televizijski obraz in radijski glas. Matevž je v zadnjih letih na čelu blues rockovske skupine Tribute 2 Love, letos pa sta z Galom Gjurinom s pesmijo Črni konji čez nebo poskrbela za nekaj rockerskih trenutkov na slovenskem izboru pesmi za Evrovizijo. Tudi Hamo sam pa vidi nekaj ironije v tem, da je bolj kot z vsemi svojimi glasbenimi projekti postal prepoznaven kot organizator in voditelj prvega kongresa slovenskih glasbenikov, na katerem so postavili svoje zahteve za izboljšanje položaja domače glasbe.

Kako v zadnjih mesecih stojijo stvari s tvojo skupino Tribute 2 Love? Je bila začasno postavljena na stranski tir, ker si se ukvarjal z drugimi stvarmi, kot sta Ema in glasbeni kongres?
Koncertov res nimamo, delamo pa nov material. Smo tik pred snemanjem novega singla, ki bo posnet dvojezično, v slovenščini in angleščini. Skupina deluje, a sceni primerno ne obratuje. Toda delamo, s srcem smo pri stvari.

Tribute 2 Love je v osnovi bolj bluesovska skupina za precej nišno občinstvo. Verjetno od povišanja kvot, o katerih se zadnje čase tudi po tvoji zaslugi veliko govori, v bistvu prav bajno ne bi zaslužili?
Absolutno ne. Že zato, ker imamo blues rockovsko skupino, ki pretežno poje v angleščini, smo izbrisani iz marsikaterega komercialnega ali nekomercialnega seznama pesmi za predvajanje. To je pač glasba za ljubezen, kot pove že ime, in nekako ne pričakujem, da bo iz tega kdaj nastalo kaj velikega.

Tudi če se kvote povišajo po vaših željah?
Mislim, da ne. Kvote s tem nimajo veliko povezave. Niso rešitev za take skupine, kot smo mi. S temi kvotami jaz osbno ne bom nič profitiral. Kvote so bolj prehodna rešitev, da se na sceni nekaj premakne. Mi smo na kongresu ponudili še eno stvar, ki jo vsi malce ignorirajo – da se na nacionalno televizijo vrnejo glasbene oddaje, kjer se bodo lahko predstavljale tudi skupine, kot je moja. Tukaj pa lahko rečem, da imam nekakšno računico, v smislu, da bi mogoče lahko kdaj svojo skupino predstavil v kakšni taki oddaji, da bi ljudje sploh vedeli, da obstaja.

Zdaj si z organizacijo in vodenjem kongresa postal prvi glas "bluesa slovenskih glasbenikov", ki v javnosti odmeva predvsem zaradi zahteve po 50 odstotkih predvajanja domače glasbe. Do pred kratkim zdajšnjih 30 odstotkov niti ni bilo spornih. Kaj vas pri tem najbolj moti?
Naj še enkrat poudarim, da je zame kvota – to, da nekoga siliš, da nekaj predvaja – v nasprotju z vso logiko obstoja glasbe. A v resnici so kvote edina zaščita, ki brani slovensko manufakturno produkcijo pred vpadom tujega kapitala in megalomanske produkcije. S tem se slovenski “muskontarji” težko kosamo. Kakšna Madonna ali Lady Gaga po sami inerciji dogodkov prideta do nas, slovenska skupina pa se mora s svojim singlom na pol raztrgati, da sploh pride do poslušalca. Tu je kvota v neki zaščitni vlogi. A samo po sebi to ni dovolj. Potrebujemo generator za glasbo, oddaje, podporo države. Mi smo se odzvali na predlog novega zakona, ki je v 24 urah predvideval 8 odstotkov slovenske glasbe. Sicer je to prestavljeno v dnevni termin, kar pomeni 15 odstotkov slovenske glasbe čez dan. To nanese 10 do 15 pesmi na dan. Glasbenikov pa je ogromno. Nekatri trdijo, da bi s tem dvignili kakovost, da bi res dobili jagodni izbor, jaz pa mislim, da smo potem res obsojeni, da poslušamo vedno ene in iste ljudi. Še bolj me pa moti, ko se govori, da kakovostne slovenske glasbe ni. Je, a ne pride do površja, ker za to nima pogojev.

Je bil tudi vajin nastop z Galom Gjurinom na slovenskem izboru za Evrovizijo eden izmed povodov za poznejšo utanovitev društva Glasbeni forum in organizacije kongresa glasbenikov?
Z letošnjim letom smo se začeli pogovarjati, da nekaj v državi ne "štima" Da glasbeniki, ki imamo še voljo dati od sebe nekaj kakovostnega, tega nimamo kje predstaviti. Gjurin je dobil ponudbo iz nacionalke, da naredi pesem za Emo. Poklical me je, jaz sem bil za. Saj nihče ni pričakoval, da bova zmagala, a sva s tem hotela sprožiti, da bi se tudi kakšni drugačni glasbeniki predstavili na festivalu, ki ima dejansko nekaj več dometa pri nas in v tujini. To je dobro izhodišče, ki ga po mojem mnenju kakovostna glasba preveč zavrača. Stvar sploh ni tako sporna, kot bi jo lahko skozi rockerske oči gledali. Še vedno greš lahko tja in pokažeš rokenrol. Saj ni treba, da tam plešeš in se svetlikaš, lahko narediš pesem, ki ima kaj povedati. Pozornost pa lahko izkoristiš za to, da poveš tisto, kar te moti - ali kar ti je všeč.

Kaj vas moti, ste potem povedali tudi na kongresu društva Glasbeni forum, ki je nastalo precej hitro.
Društvo je nastalo 14 dni pred kongresom. Na hitro smo se zbobnali skupaj, ker smo se želeli odzvati na predlog zakona, ki je bil za nas sporen. Napisali smo svojo vizijo, kako bi lahko stvar bolje rešili, jo razposlali po elektronski pošti in napolnili Linhartovo dvorano Cankarjevega doma z glasbeniki. Načrt je bil, da pridejo podporniki naših zahtev. Tam so se znašli tudi nekateri, ki se z nami ne strinjajo, o čemer se zdaj veliko govori.

Ste pa verjetno pričakovali, da bo javnost glede vaših zahtev razdeljena? Nekateri se strinjajo s takim načinom promocije slovenske glasbe, drugim se zdi zahteva po kvotah podobna, kot bi v trgovini morali po zakonu kupovati 50 odstotkov slovenskih izdelkov.
Teh 50 odstotkov je pri nas nastalo kot odgovor na 8 odstotkov. Po neki arabski logiki, kot neko pogajalsko izhodišče. Da na koncu pridemo do neke kvote, kot je zdajšnja, a da se slovenska glasba prestavi v bolj poslušane termine. Nekateri ljudje razmišljajo, da bomo zdaj pa poslušali 50 procentov zanič muzike, in to vprašanje je seveda dvorezen meč. Mi smo kot podzahtevo dodali, da naj glasbo izbirajo uredniki, neki relevantni ljudje, da bo res prišlo do kakovostnega izbora in da se ne bo ponavljalo samo par imen. Sem pa navdušen nad ministrstvom za kulturo, ki je naše zahteve sprejelo kot eno izmed kritik in se odzvalo z dialogom.. Tako smo na neki način dosegli svoje.

Drugi zelo odmeven odziv na vaše zahteve je bil ostri blogovski zapis glasbenega novinarja in voditelja Marka Godnjavca – Jizaha. Kako komentiraš njegov kritični pogled na slovensko glasbeno sceno?
Vsak kritičen pogled je pravzaprav pozitiven, ker vzpodbudi debato, ki lahko pripelje do česa boljšega. Mogoče ni to ravno dialog, ki bi ga človek pričakoval – da me zmerja z "nacijem", to si razlagam po svoje. Če zbereš neko množico ljudi in podaš svojo izjavo, zaradi tega še nisi naci. Saj nismo zahtevali 100 odstotkov slovenske glasbe ali rekli, da je tuja zanič, ampak, da naša ni zanič. Tukaj se mi zdi, da je bil površen pri razumevanju tega, kar smo hoteli narediti. V njegovem tekstu nisem videl idej, kako bi te stvari rešili, ampak samo, kaj smo mi narobe naredili. Ampak demokracija prinaša različna mnenja in to je treba sprejeti. Saj sem si s tem nabral ogromno sovražnikov.

Ti je kaj žal, da si se izpostavil na tak način?
Žal mi je zato, ker je človeški odziv postal tak, da se najprej pomisli na negativno plat. Nihče ni pomislil, da smo hoteli narediti nekaj dobrega. Nad tem sem malo razočaran. Svet gre nekako v to smer, da si ljudje več ne zaupajo med sabo, in to ni v redu.

Kdaj bo drugi kongres glasbenikov, ki je bil obljubljen na prvem? O čem se bo tam razglabljalo?
Zdaj zbiramo različna mnenja. Tudi od Jizaha in vseh skupin, ki so post festum vzrojile, in pripravljamo material, ki ga lahko predstavimo na drugem kongresu. Predvsem pa bi jaz počakal, da vidimo, ali smo s prvim kongresom kar koli dosegli. Če se še jaz spustim na logiko razmišljanja, kdo ima kaj od tega: ministrstvo za kulturo od tega, da zmanjša kvote, nima nič, tako da v tem ne vidim računice. Razen če je v ozadju neki lobi, ki si obeta provizijo od tujega kapitala. To so teorije, ki bi jih prepustil novinarjem, da raziščejo, ali so to tudi dejstva. Jaz bi se čimprej rad vrnil v prostor za vaje in ustvarjal glasbo, ne pa se ukvarjal s tem. S tem samo zgubljamo pike pri poslušalcih, kar mi ni všeč. Da bi dobival sovražnike med glasbeniki, tega sem si pa najmanj želel.