"Bila je še mala punčka, brez denarja, niti tistih treh funtov za vstopnino ni imela," se spominja danes 74-letni Shaker svojega prvega srečanja z Amy Winehouse. "Rekel sem ji, da mora plačati vstopnico za band, ki je igral tisti večer, pa mi je rekla, da lahko namesto tega ona kaj zapoje, in sem jo poslal na oder."

Drugo, kot pravijo, je zgodovina. Amy je tisti večer zapela uspešnico Glorie Gaynor I Will Survive. "Bila je stokrat boljša od dekleta, ki je tisti večer pelo z bandom. In vedel sem, da sem odkril nekaj čarobnega," pripoveduje Shaker.

Zadnji obisk
Amy se je na prizorišče svojega prvega nastopa vračala tudi takrat, ko je bila že zvezda, in tudi takrat, ko so njene zasebne težave zasenčile kariero. Enajst let pozneje, 20. julija 2011, je mukoma zadnjič stopila v Jazz After Dark, čeprav je izraz "stopila" komaj primeren. Takrat 27-letno pevko so morali njeni varnostniki odnesti iz avtomobila v lokal, v tako slabem stanju je bila.

A Shaker, s katerim je Amy razvila očetovski odnos, je imel rojstni dan, zato je njemu na ljubo prišla. Čez dva dni je umrla na svojem domu v Camdnu, tri kilometre od lokala, kjer je prvič pela skoraj feministično odo ženskam, ki vržejo čez prag ničvrednega moškega in se postavijo na lastne noge.

Amy tega ni znala in prav moški so bili njen propad. Še posebej en moški. Blake Fielder-Civil, s katerim je bila poročena med letoma 2007 in 2009, v času, ko je z vodke presedlala na trše droge. "Tako močno je bila zaljubljena v Blaka, on pa je bil zasvojenec. On ji je vbrizgal prvi heroin - ko to enkrat vzameš, ne moreš nazaj," s solznimi očmi razlaga Shaker, sloneč za eno od mizic svojega lokala, ki je danes nekakšno neuradno Amyjino svetišče.

Iz Egipta na študij v Milano
Stene so polne fotografij pokojne pevke - vključno s tisto zadnjo, s Samove rojstnodnevne zabave, na kateri ga varovanka tesno objema, kot da je vedela, da se poslavlja - in njenih oljnih portretov. Samovo delo. Shaker se ima vseeno predvsem za umetnika, šele v drugi za lastnika lokala in mecena nadobudnih pevcev.

Iz rodnega Egipta je prišel v Evropo študirat. Po diplomi na akademiji za umetnost Leonarda da Vincija v Milanu ga je pot najprej zanesla v Pariz, kjer je delal kot poulični umetnik, od tam pa v London, kjer se je preživljal z natakarstvom in slikanjem portretov na ulici.

Amy na zvočnikih, Amy na stenah
Jazz After Dark je na Greek Street odprl pred 25 leti, v njem pa je lahko združil dve svoji strasti - glasbo in umetnost. Po Amyjini smrti se obe vrtita v glavnem okoli nje. Še vedno sicer zvečer v živo nastopajo najrazličnejšedžezovske skupine, a med premori se 24/7 vrti izključno Amyjin album iz leta 2006 Back to Black. "Se nikdar ne naveličate?" vprašam italijanskega natakarja, ki se samo nasmehne, češ, zato smo tu.

Amy zre v nas z vseh sten v lokalu - najstniška Amy s kitaro, psihedelična Amy v polju cvetlic, Amy z mikrofonom, Amy s Samom, Amy z Nelsonom Mandelo in srcem, Amy s prepoznavno retročebelnjakasto pričesko zadnjih let.

"Slikal sem jo v vseh stanjih - ko je bila pijana, ko je plavala napol gola v bazenu," pripoveduje Shaker, ki je skupno narisal kar 48 pevkinih portretov, od katerih jih je nekaj prodal, večine pa noče, saj se zaveda, da prihajajo ljudje v njegov lokal tudi zaradi njih. "Ko je bila še živa, so ti portreti nekatere goste motili, češ, kaj slikam džankija in kaj obešam na stene narkomanko. Nihče je ni maral. Danes pa prihajajo prav zaradi Amy."

Trenja z Mitchem Winehousom
Shaker, ki se ima za drugega Amyjinega očeta, njenega pravega očeta Mitcha Winehousa prezira in potrjuje vse, kar nas je o njem naučil že z oskarjem nagrajeni dokumentarni film Asifa Kapadie Amy (2015), ki je Winehousa tako razburil. "Zelo, zelo slab človek je. Mitch je prihajal v moj lokal za njenim hrbtom pet in za to računal 15 funtov. Prosil sem ga, naj neha. Nikdar niti plačal ni, samo Amyjino slavo je izkoriščal," pripoveduje, čeprav bi verjetno tudi Shakerja deloma lahko okrivili podobnega.

A Amy je imela Jazz After Dark in Sama, ki ji je dal celo ključ od bara, rada in je tja zahajala tudi do dvakrat tedensko - občasno je kdaj še zapela. Shaker ji je vedno dal VIP-sobo s steklenico vodke na mizi. "Pila je čisto," mi odgovori na poizvedovanje.

Ozrem se na meni pijač - med klasičnimi koktajli izstopa Back to Black s pripisom "Amyjina najljubša pijača". Vodka, črna vodka in limonada. "Tega sem sestavil prav zanjo," prikima Sam. Back to Black tudi zato, ker je Amy prav v VIP-sobi Jazz After Dark po enem od razhodov z Blakom spisala pesem o njegovem varanju, skupnem drogiranju in depresiji.

V Jazz After Dark poskrbijo tudi za primerno "hrano za uteho" - v Amyjinem primeru je bila to kalorična bomba kombinacije ocvrtega piščanca, mesnih kroglic, piščančjih perutničk in čipsa. "Amyjin najljubši krožnik" vas bo stal 12 funtov.

Amy in Pete
Jazz After Dark je bila skupna točka še ene Amyjine naveze - tiste s Petom Dohertyjem. Tudi odkritje težavnega pevca skupine Libertines Sam pripisuje sebi, pa tudi to, da je Amy predstavil Petu.

"Sprva se je blazno otepala dueta z njim, ker je rekla, da je nor. Ampak sem ji rekel, da je kot moj sin," se spominja Shaker. Amy je sicer po tem začetnem otepanju postala tesna Dohertyjeva prijateljica. Morda celo pretesna. "Mitch mi je rekel, da ji ne bi smel pustiti, da piše pesmi s Petom, ker da delata skupaj nekaj drugega," razlaga Shaker. "Neki večer je Mitch celo pretepel Blaka in Peta, ker ju je ujel z mamili. Zelo nasilen mož je."

Amy in Pete sicer nista edina slavna Samova portretiranca. Pogled se mi po 15 slikah Amy in slike naključne nagice, ki spominja na duplerice v Vročem Kaju, ustavi na znanem ženskem obrazu. Kate Moss. "Kate je prišla sem en večer s Petom, ker je vedela, da sva prijatelja, in je hotela portret z njim. Takrat sta bila še v zvezi. Za tisti portret mi je plačala 5.000 funtov," mi odgovori.

Redni gost tudi Kevin Spacey
Nad vhodnimi vrati visi še en lahko prepoznaven portret - Kevin Spacey. "Da, da, Spacey ima veliko nepremičnin tu po Sohu. Zelo prijeten je. Lahko se pogovarjaš in posediš z njim kot z normalnim človekom. Ne bi si mislil, da govoriš s hollywoodskim velikanom," pove Sam o Spaceyju, ki je bil med letoma 2003 in 2015 umetniški direktor slovitega londonskega gledališča The Old Vic.

Shaker bi se rad počasi umaknil od vodenja lokala, ki je eden redkih v Sohu, ki je odprt po polnoči. A se čuti dolžan ohranjati ta Amyjin oltarček sredi Londona in obiskovalcem predstaviti lepši del nesrečne pevke, ne njenega žalostnega propadanja na očeh javnosti. "Izgubljen genij," kot o njej piše v svoji knjigi Losing Amy. "Da, saj še kar iščem novo Amy. A ni lahko," sklene pogovor.