Neža Buh - Neisha je maja izdala ploščo Dvigam jadra, za katero pravi, da ima manj intimno zvočno sliko kot njen prejšnji album Vrhovi, vseeno pa je prisotna cela pahljača čustev. "Na tem albumu ni 'šparanja', pomembno mi je bilo le, ali je meni všeč in se pod to podpišem," je dejala glasbenica in dodala, da ni izgovorov, da pri izdelkih ne bi obveljala njena beseda. "To je moja plošča, moja osebna izkaznica. Ta plošča je brezkompromisna," je še poudarila.

"Nekako tipična slovenska zadeva je, da se osebe postavlja v predalček, ampak jaz sem vse in vse je jaz. Lahko si privoščim žanrske preskoke in kombinacije," je povedala avtorica glasbe muzikala Povodni mož, ki se je na albumu spontano lotila tudi nekaj sodelovanj. Med njimi bi sicer moral biti tudi Aki Rahimovski, a preden jima je uspelo dokončati pesem, je na žalost preminil. "Rekla sem si: 'Veš kaj, življenje in glasba morata iti naprej, energija ostaja, naj oplaja. Naj nosi to sporočilo, zahvalo in poklon, to je pa tudi vse kar lahko naredim.'," je pojasnila glasbena ustvarjalka, ki je skladbo Manjkaš mi vseeno izpeljala sama in jo v njegov spomin uvrstila na album. Pesem je pred kratkim dobila tudi videoupodobitev.

O absorbiranju izvajalcev, zdravih kompromisih, dviganju jader, kresanju planetov, (ne)odprtosti pri besedilih in glasbi, ognju in ledu ter jinu in jangu, o tem, kateri instrument bi bila, o moči ljudstva, poslanici, "zasnubitvi" Akija Rahimovskega, pesmih kot otrocih, iskanju sebe, "hranjenju kur skozi šipo", muzikalu Povodni mož kot prelomnici, o vzporednici med petjem in fitnesom ter spoznanju, da je vedno manjša pika v vesolju, pa si lahko preberete v spodnjem pogovoru.

Nazadnje ste album, ki je bil naslovljen Vrhovi, izdali leta 2017. Dejali ste, da je med drugim covid-19, zaradi katerega ste tudi ustvarjalci glasbe morali ostati doma, pomenil, da ni izgovora, da ne bi izpilili pesmi za studijski album. Kaj se je v teh petih letih do zdaj, ko je na svet po vaših besedah znova prijokal vaš glasbeni otrok, spremenilo? Kako se ta album razlikuje od prejšnjega?
Rekla bi, da gre za neko naravno evolucijo avtorja – izvajalca, ki je pa v bistvu odziv na odraz okolice. Mi absorbiramo vse, kar se dogaja nam in okoli nas, potem pa to iskreno prevajamo prek govorice svojih čustev, ki je v mojem primeru primarno glasba. Ta je zapis v času. Vedno se da pritoževati, da bi na primer z več časa in denarja naredili drugače, čas covida-19 pa je bilo prav obdobje, ko smo se lahko dejansko veliko bolj in brez izgovorov posvetili ravno temu ustvarjalnemu procesu.

Glavna sprememba v produkciji je sicer energetski naboj, gre za malo manj intimno zvočno sliko, kot jo je nosila produkcijska podoba albuma Vrhovi, na katerem je bilo bolj avdiofilsko, akustično vzdušje, no, ne ravno vseskozi, ampak je bilo vse bolj komorno in v sporočilu osebnoizpovedno. Na novem albumu se malo odmikam od tega in govorim bolj pripovedno, o več temah. Prisotna je cela pahljača čustev – življenje je pač kot vreme, je sonce in dež in vse tisto vmes. Predvsem pa se sliši rokerska podnota. Produkcijski zvok plošče hočem približati temu, kar počnemo v živo. Ljudje velikokrat rečejo, da imamo dobre in lepo posnete pesmi, ampak v živo ga pa res žgemo, da je to to, da ta moja energija šele takrat pride do izraza. Na tem albumu ni "šparanja", pomembno mi je bilo konec koncev le, ali je meni všeč in če se pod to lahko suvereno podpišem.

Nekako tipična slovenska zadeva je, da se osebe postavlja v predalček, ampak jaz sem vse in vse je jaz. Lahko si privoščim žanrske preskoke in kombinacije. Mislim, da je to nekaj, kar te lahko bogati, če to seveda zmoreš. Če sem iskrena, ne igram nikogar, sem sproščena in si dam duška, tako si ga boste tudi vi, ki boste to poslušali in gledali, ko boste videli, kako jaz uživam, boste tudi vi.

Čeprav mora človek včasih delati zdrave kompromise, da ladja pelje naprej, zdaj ni več izgovorov, da ne bi bilo po moje, da bi nekdo preveč vplival na moje izdelke in me peljal v smer, s katero se ne bi strinjala. Mi smo sicer ravno toliko upogljivi, kot je veliko število na drugi strani tehtnice, ko pa prideš v življenjsko obdobje, ko ti to ne odtehta več nekih prilagajanj, ki niso ravno v tvoje najvišje dobro, to nehaš delati. To je moja plošča, moja osebna izkaznica. Ta plošča je brezkompromisna.

Želite ustvarjati nekaj, kar vas in druge naredi srečnejše, znova sta sodelovala s producentom Dejanom Radičevićem - Daisyjem, s katerim se poznata že od srednje šole. Od kod koncept, da "dvigate jadra"?

Lepo je priti do spoznanja, da je ta svet treba spoznati v njegovi lepoti. Treba si je širiti obzorja in odkrivati vso to različnost iz prve roke, preden človek sodi. Različnost nas sicer bogati, a obenem hromi, ker si nismo enaki, bog ve, ali bomo kdaj enakopravni – to so malce utopične ideje za ta podivjani svet. Sem prebivalka planeta Zemlja, težko rečem, kje bi rada za vedno živela in pognala korenine. Mislim, da je treba biti svetovljanski v glavi, razmišljati globalno, pa funkcionirati lokalno. Kar hočeš, da se spremeni okoli tebe, začni pri sebi delati. Sama si prizadevam za to, da skrbim zase z ljubeznijo, potem pa sem sposobna to tudi drugim dajati, kar se najbolj čuti v mojem petju, nastopanju in poučevanju.

Edina prava pot je pot resnice, ljubezni in tega, da ti z leti odpade ves balast in hočeš varno zapluti v svoj pristan ter definirati pojme, kot so dom, notranji mir, iskreni prijatelji in družina – tako ožja kot tudi širša, ki jo sestavljajo prav ljudje, s katerimi že dolga leta skupaj plujemo na teh bolj ali manj uspešnih burnih plovbah. Zame je največji uspeh to, da sem si zgradila poštene odnose, tudi poslovne, ter da se skupaj razvijamo in rastemo dalje v isto smer. Bistvo je, da ne dvigam jader, ker bi mi bilo grozno, kjer sem bila zasidrana, ampak jih dvigam, da najdem pot v ta pristan: "Ljubezen moj je kapitan, da najdem pot v pristan."

V več skladbah prevladujejo metafore, povezane z morjem – jadra, pristan, plima, galebi ... Zakaj prav morski motivi?

Vidi se, da letos nisem bila na morju (smeh). Ni bilo časa za dopust. Takoj bi živela na morju, ne vem pa, ali bi tam lahko opravila veliko dela, ker me morje umirja in uspava, tja si grem "nahranit baterije". Sicer pa so ti galebi, plime in morja točno tisto, kar sva z Zalo Đurić Ribič, ki je prispevala besedili za Solze in Dvigam jadra, pisali. Z njo je bilo zelo zanimivo delati, saj je načeloma zelo neobremenjena poetinja – stavke niza v neko pesem, ne da bi se obremenjevala z metriko in rimo. Na urah sva delali to, kako prisiliti svojo glavo, da to prosto poezijo stlači v popformo. Njen izjemni talent za pisanje poezije sva dodelali do te mere, da je to postalo vrhunsko, tako sem se odločila, da jo vključim na ploščo.

90 odstotkov besedil, ki jih napišem, je na začetku v angleščini, pri spreminjanju v slovenščino pa je treba paziti, da vokal zveni isto in se čustva ohranijo. To ne pomeni, da lahko zgodbo kar prevedeš, to je lahko polomija. Treba jo je posloveniti. Zato pa velikokrat vpletem druge močne avtorje, saj vem, da me začutijo in razumejo, ter vem, da bodo dobro opravili svoje delo. Bistvo je, da se "ta pravi povohamo" in delamo skupaj. Kot vedno poudarjam – sam ne moreš narediti toliko dobrega kot lahko z dobro ekipo. Ta je veliko boljša kot ena sama oseba, ki misli, da vse zna, tovrstno širino ti lahko dajo samo drugi ljudje.

Na energični pesmi Le vkup se vam je pridružil tudi Zoran Čalić iz Big Foot Mame, na Res je čudno Matevž Šalehar - Hamo, pri Ne brini Branko Đurić - Đuro, na Na koncu leta pa ste združili moči s svojim partnerjem Jernejem Celestino. Kako se odločite za tovrstna sodelovanja? Kako je združiti zasebno in poslovno življenje?
Na albumu so ljudje, ki so mi strašno všeč, vidi se, s kom sem se veliko družila in delala. Z nikomer sodelovanja nisem posebno načrtovala, pesmi so se same od sebe hotele posneti dueti, le Na koncu leta je bila že na začetku mišljen kot duet. Pustila sem, da gre proces od nastanka besedila in melodije do končnega posnetka po naravni poti. Čeprav sem pri besedilih odprta, sem pri glasbi malo manj. Sem močna vokalistka, rada si privoščim razpon, šus in imam energične nastope, v skladbah pa potrebujem energije, ki mi to omogočijo in me podprejo. Vsi, s katerimi delam in kar delam, so moja svobodna izbira in mislim, da vsi, ki so se znašli na plošči ob meni, prispevajo svojo komplementarnost k sozvočju ter smo se prav lepo intuitivno zlili v celoto.

Z Jernejem sicer ne delava skupaj, če bi, najbrž ne bi bila z njim. Preplet posla in zasebnega življenja mi ne diši. Moj fant je profesionalen vojak, drugače pa je tudi zelo talentiran glasbenik in vrhunski pevec, ki se z glasbo ukvarja iz čistega veselja. Zelo lepo paševa skupaj vokalno, tako kot ogenj in led – njegov medeni bariton in moj svetli alt se zlijeta kot jin in jang. Nisem čutila nobene potrebe, da bom na album dala svojega fanta s posebnim namenom. Pesem ga je sama počakala in poklicala. Izvrstno zveni. Moje zasebno življenje je pa vseeno zasebno. Zdi se mi tudi, da sploh ni tako zanimivo oz. razburljivo – vaje, koncerti, učim doma, snemam, športam ... v prostem času spim in zlagam kupe cunj (smeh).

V vaših pesmih so občasno tudi instrumentalni soli, spremlja vas matični bend – Luka Ivanovič na kitari, Vid Žgajner na bobnih, Miha Koren na basu, Tara Ahačič in Neža Kirn sta spremljevalna vokala. Če bi bili instrument, kateri bi bili?

Bila bi violončelo. Tega še nimamo v bendu (smeh).

V pesmi Le vkup omenite, da "kar naj govorijo, da besede bolijo, a povem ti, da mavrici barve nič kaj ne bledijo". Se je težko spoprijemati s kritikami, vzdrževati barve mavrice?

Družbeno kritična sem lahko, ampak ta citat pomeni, da to ne ubija mojega žara, našega žara, naše moči. Ljudstvo se ne zaveda, kakšno moč ima samo, če je enotno in če se združi. Le vkup je bil napisan takrat, ko je bil čas protestov. Sama sicer nimam nobenega političnega predznaka, nikoli si ga ne bi nadela, čeprav močno podpiram določene ideologije in sem aktivna volivka. V svojih besedilih povem, kaj si mislim, in če lahko čez to nagovorim ljudi, se mi zdi, da je pomembno, kaj kot izvajalka, ki ima v roki mikrofon in se jo daleč sliši, govorim, katero resnico oznanjam – najbolj pošteno je, da to, ki jo tudi sama živim. Izvajalci se moramo čutiti odgovorne, saj nekako vzgajamo narod, polnimo medije in pomembno je, kakšna je naša poslanica.

Mogoče je v določenih trenutkih pomembneje, da daš ljudem pogum, da se odločajo po zdravi pameti, ne pa po tistem, kar mislijo, da morajo zaradi avtoritet, ki jim to diktirajo. Na živce mi gre, kadar se ljudje spustijo na raven ovce, ko le upoštevajo avtoriteto, čeprav se globoko v sebi s tem ne strinjajo. Sama sem sicer zrasla po principu "što ne ubija, jača" (kar ne ubija, krepi) in v sebi imam upornika, ki bo dokazal, da nekaj lahko, če mi nekdo reče, da ne morem.

Zato sem prišla do sem, kjer sem – meni nič ni bilo dano in z ničimer postlano, sama se preživljam od 16. leta. To ne pomeni, da nasprotujem sistemu in ne znam živeti složno z narodom. Le ne morem delati proti svoji pameti, ki pa je zelo izpraševalna in potrebuje dokaze, da verjame, da nekaj dejansko obstaja. Močan notranji glas imam in instinkt, ne morem delovati mimo tega. V času covida-19 sem si želela manj tistih, ki so nastavljeni politično, in so tam, da te prestrašijo, tako pa v ljudeh sprožijo odziv, da bodo vse ubogali. Ustrahovanje pelje v pokorščino. Vse skupaj, kar se dogaja, je politično-filozofski in farmacevtski konstrukt. Družbo sili v individualizem in razbija osnovne celice, kot je družina, in širše, kot so kultura, vera in država. Vse gre v take vode, ki se mi zdijo človeško izmišljene in nenaravne. Ta ideološki konstrukt, ki se dogaja in ki tudi pronica v šolske sisteme, je zame pranje možganov.

Kako to, da ste se odločili, da na album uvrstite dve različici dvojezične pesmi Ne brini, ki jo pojete z Brankom Đurićem - Đurom?
Đuro mi je pred časom rekel, da ima pesem zame, pa sem rekla: 'Ajde, pokaži.' Zelo simpatična je bila in potem pa sem mu predlagala, naj jo še zapoje z mano. Res sva ena posrečena kombinacija. Za potrebe držav nekdanje Jugoslavije sva naredila izdajo, v kateri oba pojeva v bosanskem jeziku, za slovenski trg pa sva besedilo pustila slovensko-bosansko. Ko govorimo o regiji in popu, še vedno obstaja uredniška radiotelevizijska obremenjenost s tem, v katerem jeziku se poje.

Osebno mi je original še vedno najlepši, ker jaz pojem v svojem maternem jeziku, Đuro pa v svojem. To je sicer ena redkih pesmi, za katero je glasbo napisal nekdo drug in sem jo vseeno dala na album. To sodelovanje je bilo res super in zabavno, ker sva obadva šaljivca in zelo radovedna človeka. Po mamini strani imam polovico "južnjaške krvi" in moram reči, da mi naveza z Zoranom Čalićem in Đurom da en tak "domač" šarm.

Pesem Manjkaš miste sicer posvetili Akiju Rahimovskemu, pevcu skupine Parni Valjak, ki bi morala iziti kot duet, a je žal glasbenik umrl. Besedilo Jerneja Dirnbeka - Dimeka iz skupine MI2 pri Manjkaš mi naj bi vas že prvič, ko ste ga prebrali, ganilo. Kakšen prostor ima to glasbeno delo v vašem srcu?

To besedilo je res dobilo močno simboliko. Po vseh sodelovanjih in gostovanju v Stožicah me je med oddajo na RTV-ju Aki "zaprosil" za duet. Takrat mi je bilo kar malo nerodno, a sem pomislila, da tega najbrž ne naredi velikokrat v življenju – to se mi še ni zgodilo, tudi jaz tega še nisem naredila – in da gre po vsej verjetnosti za iskreno gesto in kompliment legende, velikega talenta in vokalista ter res lepe duše. Doma sem pogledala svoj repertoar in ugotovila, da ima ta skladba Manjkaš mi tak "hrvaški moment", še tak melos je imela. Pomislila sem, da bi nama pesem ustrezala. Tako sva se dobivala, zvenelo je noro, ostala sva pri demu, saj sva se dogovorila, da bova skladbo dokončala po natrpanem decembru.

Potem pa je žal odšel in rekla sem si: “Veš, kaj, življenje in glasba morata iti naprej, energija ostaja, naj oplaja. Naj nosi to sporočilo, zahvalo in poklon, to je pa tudi vse, kar lahko naredim.” Nisem je mogla kar “vreči v smeti”, vse pesmi so kot moji otroci. V veselje mi je, da je na meni pustil pečat, v čast mi je, da sem z njim sploh lahko preživela ta prijeten, intimen in pristen čas, ki bi si ga marsikdo želel.

Videoupodobitev so dobile tudi pesmi Lajf je tvoj, Ne brini, najbolj svež je prav Manjkaš mi. Kako si zamislite videoobliko pesmi?
Včasih bolj posrečeno, včasih malo manj. Je nekaj videospotov, v katerih se ne morem gledati, prav tako težko poslušam prve posnetke. Dolgo sem se iskala in razmišljala, kako naj se obnašam na odru, kako naj sem videti, kakšen performans in videoposnetke želim imeti. Po eni strani je dobro, da sem bila v samostojno kariero “vržena” precej pozno in sem se že prej pilila – ko sem bila stara 23 let, je izšla prva plošča. Pri videih režiserja rada jemljem kot avtonomnega umetnika, ki ima svojo vizijo tega, kar bi naredil na glasbo, glede na to, kakšne ideje mu ta da. Lahko rečem, da je to zanimivo in potem to tudi naredimo, lahko pa povem svojo idejo in delamo v skladu z njo. Običajno je sicer opazno tudi, da so v osnovi filmski režiserji in potrebujejo veliko scen in prizorišč.

Režiserju moraš dati čas in mu zaupati. Z mano se zelo lahko dela – uredim se, pridem dobre volje, sem tiho in oddelam vse, kar režiser hoče. Ne kompliciram, kadar vidim, da nekdo ob meni bliska od idej, ki so mi všeč. Video za Manjkaš mi sva naredila s Perico Raijem iz MEDIASPOTA in zdi se mi, da je to lepo nadaljevanje tega, kar sva naredila že pred časom – videe Vzemi me, Pronađi me in Pridejo časi. Ima občutek za estetiko, ko montira, se vidi, da je glasbenik, dinamiko glasbe dobro nadgradi z dinamiko slike.

Menite, da spletni koncerti niso enaki izkušnji v živo, že nekaj časa pa sicer omejitev ni več. Kako se je bilo vrniti na odrske deske?

Spletni koncerti se mi zdijo tako, kot da bi “kuro skozi šipo krmil”. Ni mi v redu. Kapo dol tistim, ki so se potrudili, da je to tudi zvočno in vizualno dobro izpadlo – malo je bilo takih. Take stvari morajo biti dobro narejene, v njih je treba vložiti. Zakaj bi s kavča poslušala neko brenkanje, če obstaja veliko dobrih posnetkov živih koncertov, kjer je še odziv občinstva. Ta je nujen – koncerti so sestavljeni iz ljudi na odru in ljudi pod odrom, oboji ustvarjajo vzdušje. Spletni koncerti so bili kot neko mašilo, v smislu, da nismo želeli izgubiti stika z občinstvom, ampak verjemi, če si dober, si dober. Če si se do zdaj zasidral v srca ljudi, je tudi dobro, da te nekaj časa malce pogrešajo, ni jim treba ves čas težiti.

Sama sem se dvakrat vseeno vklopila, dala telefon na klavir, ampak je bil cilj, da smo sproščeno klepetali, malo sem zaigrala. Da bi resno nastopala, pa se mi zdi, da ni bilo vredno investicije, takrat sredstev ni bilo od nikoder, jaz pa živim predvsem od dogodkov.

Za muzikal Povodni mož ste napisali celotno avtorsko glasbo, bili ste tudi izvršna producentka. Kateri Prešernov stih ste si najbolj zapomnili?
Od nekdaj so lepe Slovenke slovele, a lepše od Urške bilo ni nobene.

Kako se pisanje za muzikal razlikuje od siceršnjega pisanja pesmi?
Postavila sem vse vokale, bila zraven v studiu in na vajah. Bilo je veliko dela, a znova je bil prisoten ta avtorski in mentorski del, ki ga dobro opravljam – imam svojo formulo, metodo, ki sem jo ugotovila prek raziskovanja in analize sebe ter jo seveda dolga leta najprej v praksi uspešno udejanjala. Kot prvo moraš imeti prakso in talent za to, da imaš v glavi lahko večjo formo – drugače je napisati triminutno pesem ali pa dve uri in pol dolgo predstavo. Večja forma pomeni, da se mora vse gibati po nekem dramskem trikotniku, po mojem mnenju morajo biti žanri raznoliki, saj to dela stvar zanimivo, pomembno je obdelovanje motivov, da se leitmotivi iznajdljivo ponavljajo – še vedno sem popustvarjalka in želim si, da gre občinstvo domov tako, da si poje moj refren, žvižga kakšno od melodij, nekako prodajam mamilo, ki ga stlačim v glasbo.

Ko sem to delala, sem bila po eni strani obremenjena, ker sem morala pisati znotraj scenarija, po drugi strani pa neobremenjena glede tega, kaj se meni posveti, ko zagledam določeno besedilo. Ker v času pisanja nisem vedela, za koga pišem, kdo bo pel, sem se odločila, da bom muzikal napisala kar sama sebi na kožo. Vse sem napisala tako, kot da bom to jaz s ponosom odpela. Všeč mi je bilo, ker sem si res lahko dala duška, napisala sem tako, kot bi želela, da je nekaj videti in zveni, če bi bila sama v občinstvu – kar sem na koncu tudi naredila in bila strašansko navdušena, to je prelomnica v zgodovini slovenskih avtorskih muzikalov. Plesati, igrati in peti naenkrat je zahtevno, tudi meni ne bi uspelo. Pod ta projekt sem se podpisala kot avtorica glasbe in izvršna glasbena producentka. S ponosom.

Dejali ste, da je petje kot fitnes – več treniraš, večjo moč imaš. Kako je izzivati svoje glasovne meje? Kakšne so vaše tehnike?

Zanimivo je, kako se “pavijanimo” v studiu, ko pa pridemo do tega, da je treba to večkrat zapored igrati na koncertu, se vprašam, zakaj nismo na primer posneli ton nižje. Ženske imamo hormonska nihanja, prav ovulacija in menstruacija imata vpliv, pozna se na vokalni kondiciji, tonu glasu – ko imamo na primer menstruacijo, imamo bolj zadebeljene glasilke in tako nižji glas. Ko poučujem, v svoji Mali šoli rokenrola se veliko ukvarjam z vokalom in z vokalisti delam veliko vaj, tako imam treninge praktično vsak dan. Prideš pa do neke meje, ko si rečeš, da potrebuješ počitek, a jaz grem čez to. Če bi te od fitnesa bolele mišice in bi potreboval dan za odmor, ti bom rekla, da razhodi ta "muskelfiber". Pomembno je, da si stalno “v gibanju”, da je nadzorovana stalna uporaba, ne pa zloraba.

Lahko rečem, da sem si “nabildala” glasilke, a ta kondicija lahko hitro gre, če je ne vzdržujem, ni to tako kot pri klavirju, kjer ti ostane mišični spomin. Pri glasu je pomembna konstantna higiena. Več kot delaš, bolj se glas krepi, ne krepijo se samo glasilke, ampak majhne mišice, ki botrujejo govoru, govorno-pevskemu aparatu, in to se tudi sliši – ne moreš kar iz nič zavreščati visoko, tudi špage ne moreš narediti “na suho”.

Pri glasbi in petju pozabimo podnoti, da morata osvobajati tista zaklenjena čustva. S petjem sama marsikaj izkričim, zdi se mi terapevtsko. Na primer že sam death metal lahko pomaga pri obvladovanju jeze, pojdi na koncert, daj si duška, pa boš v ponedeljek veliko prijaznejši v službi. Sama poslušam različno glasbo, odvisno od počutja in situacije. V vsaki glasbi najdem nekaj, menim, da ni dobre ali slabe glasbe, je le dobro ali slabo narejena. Mislim, da je glasba tukaj zato, da nas dela žive, da pridemo čutit čustva, ki pa niso nujno vedno vesela. Ta dragoceni občutek mora umetnost prožiti. Sebe ne morem oklicati za umetnika, ker se mi to zdi oholo, a kot zahtevno občinstvo od umetnosti pričakujem strukturiranost, trud, predanost in vloženo energijo.

Ste klasično izobražena akademska pianistka in skladateljica. Kot ste omenili, poučujete tudi v svoji Mali šoli rokenrola, dejali ste, da ste to začeli, ker se vam zdi pomembno, da s svojim početjem svet naredimo lepšega. Kaj je prvo, kar naučite učence in učenke? Kaj je najbolj pomembno, da naredite v vlogi učiteljice?

Imam ogromno talentiranih strank in tudi kar nekaj otrok, pustim jim, da si dajo duška, si sami narekujejo svoj tempo, da povejo, kaj hočejo, potem pa morajo seveda dati obljubo, da pridemo do končnega izdelka. Poskrbim, da imajo to disciplino, da nekaj dokončajo. V bistvu sem kot neki izvršni producent in avtor, bedim nad vsem in jamčim za to, da je izdelek kakovosten. Kar delam, je popšola in ni samo petje, je tudi na primer igranje klavirja, osnove komponiranja, aranžiranja, predvsem pa pisanja pesmi. Najpomembnejše mi je, da te znam od prve do zadnje črke in od prvega do zadnjega tona pripeljati do pesmi, ki ima glavo in rep. Potem seveda narediva v domači produkciji kakovostne prve studijske posnetke in s tem se gre potem lahko dalje. Bistvo je, da začneš delati svojo knjižnico, da se te sliši. Čez čas lahko gledaš nazaj in vidiš, kako si napredoval in se razvil. Vsi so dobrodošli.

Vem, da nadzor diha, misli, besede, petja in govora, posledično pripelje do nadzora dejanj. Človeka želim naučiti malih sprememb v vsakdanu, ki pripeljejo do tega, da se res znaš posvetiti glasbi, da so rezultati. Kolikor energije se v to usmeri, toliko je tudi napredka. Učim v obratnem vrstnem redu. Najprej ljudi naučim nekaj zapeti in odigrati, to je pasivno znanje – kot da znaš govoriti rusko, ne znaš pa brati. Potem pa to dešifriramo, ugotovimo red, kaj so osminke in četrtinke, lestvice, akordi in intervali ter tako pridemo do aktivnega znanja. To je lahko dolg proces, ampak tega vpeljem med vrsticami, brez pritiska – ni izpitov, prideš in odideš, ko želiš. Če pred prakso začneš s teorijo, je to lahko suhoparno.

S tem, ko učim, se največ sama naučim. Čeprav kdaj mislim, da veliko znam, s tem, ko učim, vidim, kako malo znam. Všeč mi je, da sem čedalje manjša pika v vesolju in se čudim temu, kaj vse me še čaka.