Urša Golob Pezdirc in Rok Pezdirc sta vse prej kot "običajna" elektronska izvajalca. Njun drugi album - neke vrste hvalnica poletja - Summer ju je postavil pred dvema letoma med najvidnejše ustvarjalce elektronske glasbe pri nas. A vseeno je izraz elektronska glasba preveč splošen, ko je v igri ime New Wave Syria. Duo na nastopih izkorišča izkušnje, ki sta si jih pridobila v mlajših letih, ko sta preigravala v postrokersko zasnovani skupini Superheroes Of BMX.

Njuno delovanje po načelu "do it yourself" se tako izkazuje predvsem v skladbah, kjer lahko postrežeta s štiriminutnim instrumentalnim "izletom" (recimo, takšni sta skladbi Second Nature in Glow z zadnjega albuma), s synthi ustvarjeno umetno "bojišče" (kot recimo v skladbi Out of Ammo) ali pa se preprosto posvetita tisti neznosni neobremenjenosti življenja (Shut My Eyes, Not Impressed, X(I)O, Let it Out). Ob zavedanju časa, v katerem ustvarjata (morda to še najbolje ponazori skladba Hipster Than Hip). "Tako kot glasbo tudi aranžmaje delava po občutku: včasih nama hitro uspe, včasih se s kakšno skladbo mučiva dalj," priznava Pezdirc.

Več pa si lahko preberete spodaj.

Glede na to, da je za nami praznik glasbe, bi vaju za začetek rada spomnila na izjavo, ki sta jo izrekla pred časom, da si želita poslušati malo več elektronske glasbe slovenskega izvora. Kako sta zadovoljna z napredkom?
RP: Mogoče sva malo zaspala pri spremljanju domačega glasbenega prizorišča.
UGP: Veliko mladih dobrih izvajalcev se je pojavilo v zadnjem letu, ko sva se malo manj posvečala spremljanju. Mlajši prihajajo (smeh) …

Se že počutita stara?
UGP: Tako je zdaj že zadnji dve leti (smeh).
RP: Če se vrnemo na prvo vprašanje, sta naju v zadnjem času zelo navdušila Blaž in Kleemar.
Kaj vaju je odvrnilo od glasbe?
UGP: Začela sva se ukvarjati z drugimi stvarmi: končevala sva s študijem, začela hoditi v službo …
RP: V glasbi moraš biti ves čas dejaven. Pri 20 letih je to lahko, ker se ukvarjaš samo s tem, pri "najinih" letih pa se moraš ob vseh drugih dejavnostih bolj potruditi, da slediš novim smernicam.

Drugi album je bil bolje sprejet, kot bi morda pričakovali. Veliko izvajalcev trpi za klasičnim sindromom "pritisk drugega albuma". Zakaj je bilo pri vaju drugače?
RP: Prvi album je nastajal dokaj spontano v anonimnosti, pri drugem sva se že obremenjevala s tem, ali bo tako dobro sprejet kot prvi? Mogoče sva zato malo odlašala z izdajo.
UGP: Morda sva se preveč ozirala, kaj bi bilo ljudem všeč. To je zavleklo proces izdaje.
RP: Po drugem albumu se je najino ustvarjanje malce ustavilo zaradi urejanja drugih stvari, toda še vedno naju glasba zelo veseli, tako da nove ideje že nastajajo za tretji album.

Zdaj, ko že lahko malo analizirata dogajanje za nazaj: koliko menita, da je vplivala vajina glasba v filmu Izlet k širši prepoznavnosti?
UGP: Zelo. S tem sva pridobila drugo občinstvo.
RP: Film se je pojavil v pravem času, saj je val navdušenja po izidu prvega albuma že malo pojenjal. FIlm je poskrbel, da sva ostala aktualna do izida drugega albuma.
Glede na to, da nista glasbeno izobražena, so bili kdaj zadržki pri ustvarjanju? Koliko težje je bilo vse skupaj?
RP: Nekaj manj samozavesti je, kot bi jo imel, če bi bil obrtniško dovršen glasbenik. Včasih se sprašuješ, ali je nekaj v redu ali ni. Toda na koncu veliko pomaga notranji občutek, ki te usmeri na pravo pot. Mogoče je bilo na prvem albumu malo več pomislekov, po drugem pa že manj. Ko dobiš potrditev, je lažje.
UGP: Ne vem, kako bi ustvarjala, če bi bila akademsko izobražena. Zdi se mi, da bi bilo vse drugače.
RP: Res je, ti ne bi kar tako pritiskala na tipke (smeh).
UGP: (Smeh) Glasba bi bila zagotovo drugačna.

Kaj pa pri aranžmajih: kako veš, kdaj je čas, da se ustaviš, kdaj je bilo preveč ponavljanja?
UGP: Ko imaš datum za izdajo, veš (smeh). Lahko se ukvarjaš s kakšno skladbo ves čas, ker nimaš ideje kako naprej. In na koncu se vrneš, kjer si bil na začetku.
RP: Tako kot glasbo tudi aranžmaje delava po občutku: včasih nama hitro uspe, včasih se s kakšno skladbo mučiva dalj.
Pred New Wave Syria sta ustvarjala v skupini Superheroes Of BMX. Zdaj je rock živa stvar, elektronika pa je omejena na stroj. Kako se to ujame?

UGP: Stroji so rokenrol (smeh). Odigrava vedno v živo. Imava vnaprej posnete ritemsekcije in sample, toda drugo je odigrano v živo.
RP: Deloma se strinjam, da stroji niso tako organski, kot je rock, toda vedno naju je na nastopih vodila živa interakcija. Matrice so bile posnete, to je bilo neizogibno, vse drugo pa je bilo podvrženo ustvarjanju v živo, in ne "štancam" na računalniku.
Kdaj je prišlo do odločitve, da gresta po svoje – v elektroniko?
RP: Že v času delovanja v skupini sem se zanimal za analogne sintetizatorje in izdeloval kitarske učinke. Vedno me je zanimala glasbena tehnologija, to me je vodilo tudi do bolj elektronske glasbe.
UGP: In takrat je počasi prišlo do menjav v glasbi. Radiohead so začeli proizvajati drugačne skladbe, tuji izvajalci so začeli vedno bolj uporabljati synthe … Ob prvem poslušanju sva bila navdušena in sva se našla znotraj te glasbe.
Urša, kdaj veš, kdaj je v vajini glasbi čas za vokalne vložke?
UGP: (Smeh oba) Skladbo narediva, potem pa se vse odločava naknadno. Z drugim albumom me je Rok velikokrat prepričal, da so na koncu pristali v skladbah.
Poveš več z glasbo ali potrebuješ besede?
UGP: Lahko je tudi samo glasba.
RP: Kakšna skladba je lahko zelo dobra brez vokala. Všeč mi je postrock, kjer gre za instrumentalno glasbo. Toda včasih vokal lahko doda neko novo dimenzijo.
UGP: Toda zame postrock tudi še po 15 letih, ko je morda že preživet, je še vedno vrhunski žanr. Zame zelo navdihujoča glasba ali žanr.
Besedila ohranjata relativno kratka, morda je še najdaljše za skladbo Not Impressed.
RP: Tu se je še najbolj potrudila (smeh).
UGP: (Smeh) Mislim, da sem se res. Všeč mi je, da so kratka in da se ponavljajo.
RP: Besedila so analogna glasbi, ki jo ustvarjava, kratke teme, ki se ponavljajo. Začela sva ton za tonom – enega za drugim sva odkrivala.
UGP: Načelo je bilo: ko bova preveč najedala, se bo skladba končala (smeh).
Na nekaterih vajinih koncertih - recimo lani #Tresk – smo lahko zasledili ob vajinih nastopih dodatek v obliki vizualne projekcije. Zakaj tega ni večkrat in kdo skrbi za to podobo?
UGP: Nihče.
RP: Dvakrat sva uspešno sodelovala z dvojcem Izland in enkrat je bilo tudi na prej omenjenem festivalu #Tresk. Šlo je za priložnostno sodelovanje.
UGP: Rada sva samozadostna. V smislu, da se ukvarjava predvsem z glasbo, o drugem pa ne razmišljava preveč. Sva svobodna v ustvarjanju in zato sva tudi šla na svoje – iz skupine. Na začetku sva premišljevala o bobnarju, toda na koncu sva videla, da ne bo šlo.
RP: Ker se lahko napije … (smeh).
UGP: Preveč bi bilo usklajevanja, tu pa nisva terminsko odvisna od nikogar, imava vaje, ko želiva.
RP: Lepo bi bilo, če bi imela svojega tonskega mojstra, mojstra luči, vizualca … Pri 20 letih še najdeš kakšnega zanesenjaka, ki bi to delal iz čistega veselja, potem pa je vedno težje in vedno dražje. Tega si ne moreva privoščiti.
To so te pasti "DIY" - torej "naredi vse sam" ... Ne moreš vsega sam.
UGP: Še več energije zahteva od tebe, zato se raje osredotočava na to, kar znava najbolje.
Kdaj izvajalec zgubi začetniško neobremenjenost – ko ti je najbolj pomembno samo, da ustvarjaš in se ne oziraš na mnenja drugih?
RP: Ko dobiš pohvale in jih želiš vzdrževati, to te lahko obremenjuje.
UGP: Na koncertih se začne pojavljati delček negotovosti – tudi zaradi specifike prostorov, kjer igraš. Ko sva igrala v kranjskem Trainstationu - kamor zahaja menda zahtevnejše občinstvo -, nama je kolega po koncu nastopa dejal, da naju je občinstvo zelo dobro sprejelo.
Je v Sloveniji odziv boljši kot v tujini?
RP: Ja, ker naju poznajo. Na koncerte večinoma hodijo ljudje, ki poznajo najino glasbo. V tujini pa se moraš vedno predstavljati.
UG: Razen na Češkem (smeh). Bila sva na turneji z Nikki Louder, s katerimi sva prijatelja, toda igrajo popolnoma drug žanr. Igrali smo skupaj pred lokalnimi obiskovalci, ki so že od pete ure naprej imeli svojo zabavo, toda na koncu so se prepustili glasbi in vsi smo uživali.
Kaj prinesejo festivali, kot je Flow, ko ne veš, kakšno občinstvo te bo pričakalo?
UGP: Ne veva, kaj lahko pričakujeva. Je festival, ki ga običajno najdemo v drugih večjih prestolnicah.
RP: Upava, da bo med občinstvom tudi veliko tujcev, da bova lahko razširila svojo glasbo še čez mejo. Po navadi največje število obiskovalcev, ki jih imava pod sabo, sega do številke 300. Tokrat pa upava, da bo število malo večje. Pa čeprav ob pol štirih popoldne.
UGP: V nedeljo takoj po kosilu vabljeni na Flow (smeh).