Dvorana je bila na "delovni temperaturi" od samega začetka – občinstvo pač še ne. Za prve premike bokov so poskrbeli slovenski glasbeniki z balkansko dušo Balkan Boys. Njihov slog bi najlažje posnemali tako, da bi trobentače na srbskem festivalu Guča prepričali, naj igrajo ska glasbo.

Mladeniči igrajo tako avtorske pesmi kot tudi priredbe. Še posebej dobro so občinstvo "zadeli" s svojimi različicami skladb Dubioze kolektiva, Magnifica in protestnega italijanskega speva Bella ciao, ki so ga mlajši poslušalci na vse grlo najverjetneje peli predvsem zaradi Netflixove uspešnice La casa de Papel (Money Heist).

"Hvala lepa, legendarni ste. Hvala, da ste v tako velikem številu prišli že ob osmih," se je pred zadnjo skladbo poslovil pevec zasedbe. S spevno avtorsko pesmijo Oj mala so dobro razmigali ljubljansko publiko pred nastopom druge predskupine.

Brata Blues spoznata Največjega zabavljača

Na zatemnjenem odru je občinstvo opazilo bele silhuete, ki so bile pripravljene očarati že dobro napolnjeno dvorano Stožice. Hrvaška megazasedba Soul Fingers je z jagodnim izborom priredb, različnih preoblek, plesalk in zvrhano mero energije takoj in brez kompromisov zaigrala na polno. Uvertura v njihov nastop je bil bas, ki je verjetno iz trdnega spanca prebudil kakšnega seizmologa, sledile pa so priredbe nekaterih največjih svetovnih glasbenih točk. Od legendarne skladbe Think Arethe Franklin in Prinčevega hita Kiss vse do That's The Way I Like It (KC & The Sunshine Band) ter božično obarvane uspešnice Santa Claus Is Comin' to Town (različica Mariah Carey).

Skupina je ljubljanski publiki dala vse, igrali so s tako količino energije, da je ozvočenje v dvorani delalo nadure, nekajkrat je tudi popolnoma zatajilo. Kljub temu da se je parter ob nekaterih skladbah vidno zabaval, za občinstvo na tribunah to ni popolnoma držalo. Organizatorji so nekoliko podcenili povprečno višino "EMŠO-v" med publiko. Preprosto je bilo za tiste, ki so prišli izključno zaradi sarajevskih rokerjev, čakanje do 23. ure nekoliko predolgo.

Beli gumb

Kljub nekaterim nejevoljnim obrazom, ki so morda že pozabili, da se na glavno točko pač mora nekoliko dlje počakati, so mrke mimike hitro prerasle v nasmeške z iskricami v očeh. Končno so na oder stopili glasbeniki, zaradi katerih so Stožice bile skoraj povsem polne. Najprej kratek film zgodovinskih utrinkov legendarnega banda, nato pa k prvi skladbi. Pri Pljuni i zapjevaj moja Jugoslavijo je občinstvo prvič preizkusilo akustiko ljubljanske arene, občinstvo pa je na plano potegnilo zastave nekdanje skupne države, ki jih je bilo do konca koncerta vedno več. "Ljubljana, Dober večer. Naj vidim vaše roke," je večtisočglavo množico pozdravil Alen Islamović, ki mu je družbo s kitaro delal Goran Bregović.

Največji na Balkanu

"A smo dobro razpoloženi? To bo čudovita noč," je po prvih vokalnih vložkih arene zanimalo Islamovića. Za prvi vrhunec koncerta je poskrbela ena izmed nekoliko bolj rokovsko naravnanih skladb skupine – Doživjeti stotu. Takrat so se tudi tisti, ki so se pred koncertom zakleli, da ne bodo stali, zaplesali – tak je pač učinek ene izmed največjih, če ne celo največjih glasbenih zasedb nekdanje Jugoslavije. Na misel pridejo še Parni valjak, Riblja čorba, Prljavo kazalište, Zabranjeno pušenje, Plavi orkestar in Leb i sol. Lahko bi jih našteli še veliko več, a verjetno nobena izmed njih – razen slovenskih – po toliko letih jim ne bi uspelo tako napolniti največje slovenske dvorane, pa naj bo trenutno aktivna ali pa ne.

Ravno prav polne Stožice

Beli gumbi so lepo izmenjevali plesne skladbe s tistimi, ki jih je občinstvo s solzo nostalgije v očeh pelo na ves glas. Skladba Napile se ulice je ponovno dvignila srčne utripe v parterju, a so jim prej nezainteresirane tribune bile več kot enakovreden tekmec tako po glasnosti odpetih besedil kakor tudi po plesu. Dejstvo, da dvorana ni bila nabito polna, je bilo prej blagoslov kakor prekletstvo. Nekoliko starejši obiskovalci so tako lahko brez težav zaplesali - tudi v parih. Prav prisrčno je bilo gledati zakonca v "fan pitu," ki sta se vrtela praktično ves koncert. Norenja občinstva, ki je navada na številnih drugih koncertih, ni pogrešal nihče. Odlična "fešta" ob skladbah s hitrejšim tempom in paranje duše ob baladah je bilo točno to, po kar so oboževalci prišli v Ljubljano. "Drži ritem, naj vidim vaše roke," je odlično vzdušje pozdravil Islamović, ko je do VIP-lož odmevala pesem Na zadnjem sjedištu moga auta, pa do tistih pravih hitov skupina sploh še ni prišla.

Na oder pride Tifa

Že naslednja pesem je to zagotovo bila. Ne spavaj mala moja muzika dok svira je ponovno od publike zahtevala maksimum, ta pa ga je brez pomislekov tudi dala. Malo za tem je sledila skladba Evo, zakleću se, ki je lepo ponazorila medgeneracijske razlike v občinstvu. Starejši so v zrak dvignili vžigalnike, nekoliko mlajši pa bliskavice na telefonih. Medtem ko je največje uspešnice na vse grlo pela vsaka duša v dvorani, so izkušeni rokerji poznali celotna besedila čisto vsake skladbe, kar je koncertu dodalo poseben čar. To noč zasedba ne bi mogla najti pesmi, ki je občinstvo ne bi poznalo. Islamović je zapustil oder, Bregoviću in orkestru pa se je na navdušenje občinstva pridružil Mladen Vojičić - Tifa, ki je brez Alena odpel pet skladb, občinstvo pa je "našel" z uspešnico Lipe cvatu. Stožice so ponovno dihale kot eno, takoj ko je dvorana slišala prvi ton, zaigran na dude.

"Đurđevdan je"

"Pozno je že, najbolje, da končamo." Občinstvo je z negodovanjem pospremilo šalo Bregovića, ki je hitro dodal: "Alen, pridi na oder, da še nekaj zapojemo." Trojka je po dobri uri in pol koncerta prvič zaigrala skupaj, skladba pa popolna – Hajdemo u planine. Stožicam se je končno popolnoma "snelo". Zadnja pesem rednega dela koncerta je bila tista, zaradi katere je najverjetneje bilo razbitih največ kozarcev v Evropi, Đurđevdan. Na tej točki koncerta bi skupini lahko izklopili mikrofone, lahko bi tudi zmanjkalo elektrike, pa tudi če bi na Stožice padel komet, bi se daleč naokoli slišala čisto vsaka beseda čisto vsakega verza večne pesmi. Od prvega do zadnjega. Popolno vzdušje je nadgradil še bis, ki je Ljubljani namenil še nekaj minut glasbe za fantastičen zaključek koncertnega leta v prestolnici.