Ne, Karen Elson nikdar ni bila še ena puhoglava manekenkica. 31-letna rdečelasa Angležinja je vedela, da bo ob izdaji glasbenega albuma naletela na cel kup pomislekov in posploševanj, ki navadno držijo, ko se manekenke podajo v glasbene vode.
Vsi vemo, da imamo tudi v slovenskem prostoru podobne zadržke, ko najrazličnejše misice izoristijo svojo lento za skok pred mikrofon.
Podpis: Jack White
V tujini ni dosti drugače. Poskušale so že take slovite supermanekenke, kot so Kate Moss, Naomi Campbell in Agyness Deyn. In pogorele. Njihovim poskusom so, kot piše Times, nalepili etiketo "nadležnega samovšečnega projekta" in jih na kratko odpravili kot čivkajoče sirene. Da je Elsonova poročena z rockovskim božanstvom, hiperproduktivnim in hiperustvarjalnim Jakom Whitom iz skupine White Stripes, ji pravzaprav štejejo v še večji minus, češ da ima dodatno protekcijo in da bodo kritiki pozdravili vse s podpisom Jack White.
Ta je namreč pri svežem ženinem albumu The Ghost Who Walks sodeloval kot producent in njegov vpliv je nedvomno čutiti. Pesmi kar puhtijo od goticizma mističnega, soparnega ameriškega juga (par živi v Tennesseeju) in temačnih-romantičnih besedil in liturgičnih nickcavovskih odpevov.
Premalo samozavestna za glasbo
A Karen je bila vedno bolj predana glasbi kot manekenstvu - še preden je spoznala Whita na snemanju videa Blue Orchid skupine White Stripes, v katerem je tudi nastopila. "Vedno sem pisala pesmi," je povedala za Times. "In verjetno veliko obupnih. A narava manekenskega poklica je, da si vedno oblečen v obleke nekoga drugega. Vedno sem videti kot nekdo drug. Vedno delam, kar mi drugi naročijo. Glasba pa je bila vedno samo - moja."
Ko se je pri 19-ih preselila iz Anglije v New York, je nekaj let pela s kabaretno skupino Citizens Band, pesmi pa je posnela celo z velikima Robertom Plantom in Cat Power, a vedno ji je zmanjkalo samozavesti za naslednji korak.
Ustvarjalno okolje Nashvilla
To ji je dal White. Leta 2005 sta se poročila, rodila sta se jima dva otroka in preselila sta se v Nashville. Tam danes živita v z magnolijami obdani stari leseni hiši, ki so jo med ameriško državljansko vojno uporabljali kot bolnišnico za umirajoče.
Morbidno? Rahlo. A Karen je prav to novo okolje porodilo nov material - temačnejše, bolj globoke, rahlo zlovešče pesmi, ki jih je zdaj zbrala na The Ghost Who Walks. Slavni soprog ji je bil seveda v pomoč, a sprva se ga je precej otepala, češ da bodo ljudje pomilili, da ga izkorišča ali da ji dela le nepotistično uslugo.
"Upam, da ko boste slišali album, ne boste slišali le Jacka, kako mi dela uslugo," skromno pove Elsonova. Tik pred izidom albuma je bila pravo vojno živcev: "Naredila sem napako, da sem šla brat komentarje, kot denimo 'Grda je', 'Anoreksična je', 'Saj sploh ne zna peti'. Par dni sem premišljevala, ali naj se sploh lotim tega?"
Odobravanje kritikov
Sodeč po toplem odzivu vedno neusmiljenih glasbenih kritikov, se je odločila pravilno. Album preveva retro zvok orgel in bluzovske kitare ter donečega, melodičnega vokala, ki prepeva morilske balade o ljubosumnih ljubimcih in lakoti za časa velike depresije. Ima malce pridiha tistega slovitega dueta Nicka Cava in Kylie Minogue Where The Wild Roses Grow.
Še zlasti, če pogledamo besedila, kakršno je "In the tall grass he kissed her cheek/but with a knife in his hand he plunged it in deep" ("V visoki travi je poljubil njeno lice, a z nožem v svoji roki je zabodel globoko").
A ob vsem tem se kljub temu poraja eno vprašanje, opozarja recenzent BBC-ja: bi bil ta album posnet oziroma, še pomembneje, bi požel toliko pozornosti brez povezave z imenom soproga Karen Elson?
The Ghost Who Walks je izšel danes (24. maja).
Spodaj si lahko poslušate akustično verzijo nosilnega singla z albuma, The Ghost Who Walks.
Kaja Sajovic (po Guardianu, BBC, Timesu)