Jedro skupine vsa leta ostaja enako, Karin Zemljič in Mate Bro, pri vokalu pa se jima je leta 2017 pridružila še Jadranka Juras. Štirim singlom so v začetku letošnjega novembra dodali še enega – Enkratna, neponovljiva. Skladba je s svojim starinskim pridihom napovedala istoimenski album, ki je luč sveta ugledal 18. novembra.

Prvenec so Okustični posneli z razširjeno ekipo glasbenikov in drugih sodelujočih. Slišimo lahko vokale Sebastiana Cavazze, Maje Keuc, Saše Matajič ter mojstre svojih instrumentov, Marka Črnčeca na klaviaturah in rhodesu, Sebastijana Duha na klavirju, Matijo Krečiča na violini in še številne druge. Za levji delež glasbe so poskrbeli Okustični sami – Karin in Jadranka briljirata na vokalih, Mate pa je poleg glasu dodal še kitare, baskitaro, bobne, perkusije in klaviature.

Zgoščenka Enkratna, neponovljiva se ponaša z vrhunskimi vokalnimi linijami, jasnimi aranžmaji in prepletom bobna in baskitare, ki sta vedno nekje v ospredju, produkcijsko pa so skladbe čiste, bandovske, brez modernih zvokov ali produkcijskih prijemov, ki bi spreminjali zvok vokalov in instrumentov, s katerimi so nastale.

Več o albumu in njihovem ustvarjanju lahko preberete v intervjuju spodaj.

Če se oprem kar na naslov albuma, kaj je za vaju enkratno, neponovljivo?
Mate: Marsikaj v življenju je enkratno in neponovljivo. Ljudje se običajno oklepamo tistih zgodb, za katere si želimo, da bi se ponovile, vendar se ne morejo.
Karin: Posamezni trenutki, ki se ustvarjajo v posebnem času, s posebnimi ljudmi – ti so zagotovo enkratni in neponovljivi.

Vajina prva – Pri nas je izšla leta 2017, sledile so ji še štiri, zdaj pa smo dočakali tudi album. So bila to leta piljenja zvočne podobe ali je ideja za album nastala šele nekje vmes?
Mate: Časovni roki so v glasbi zato, da jih porušiš. Motivirajo te k temu, da delaš, ustvarjaš, vztrajaš in na koncu tudi dosežeš zastavljen cilj. Okustični bi morali album izdati že spomladi, vendar se ni izšlo. Glasbo je treba poslušati, in če čutiš, da še izdelek ni pripravljen, delaj dalje. Končaš, ko začutiš.
Karin: Okustični smo bili zasnovani pred osmimi leti, z namenom preigravanja skladb, ki so nam všeč. Z leti se je marsikaj spreminjalo – žanr, zasedba. Pesmi so nastajale, vendar o albumu nismo razmišljali, bolj o singlih, kvečjemu kratkometražni plošči. S tem, ko nas je RTV povabil k sodelovanju in snemanju albuma pod njihovim okriljem, smo začeli razmišljati tudi o zgoščenki in kmalu stopili na skupno pot.
Mate: Večkrat sem rekel: "Ne več albuma, nikoli več." Kaj mi zdaj predstavlja? Velik domač hlebec zarečenega kruha.

Zakaj ne več albuma?
Mate: Ker se mi zdi, da je mrtva enota, zraven tega pa je naš trg, v Sloveniji popolnoma nereguliran. Izdelek je verjetno že od dneva izida mogoče piratsko prenesti. Glede na vložek bi moral biti končni produkt vreden precej več, kot je. Zato ne več albuma. Nedvomno je poseben užitek držati izdelek v roki, vendar kdo še ima predvajalnik zgoščenk? Spraševali so naju, ali bova album izdala na vinilki; že zgoščenka je preveč retro.

Kaj vama prvenec pomeni v kariernem in kaj v osebnem smislu?
Mate: V kariernem bomo še videli, upamo, da čim več (smeh). V osebnostnem pa zagotovo en velik korak v neznano, saj se s takšno glasbo prej nisem ukvarjal, še manj s takšnimi besedili. S celotno zvočno podobo sem si upal iti v neznane kraje.
Karin: Vsekakor korak naprej, stopničko višje od vsega, kar sem do zdaj počela. Čeprav sem že izdala kakšen album, sem na Enkratni, neponovljivi res pustila delček sebe.

Oba sta bila del najrazličnejših zasedb – Karin, vi ste vedno plavali v bolj džezovski vodah, medtem ko bi za vas, Mate, lahko rekli, da imate srce pri reggaeju in rokersko dušo. Sta vsa ta leta iskala sebe v različnih zvrsteh in se našla v Okustičnih?

Mate: Še vedno plavava med različnimi žanri. Prednost Okustičnih je ravno ta glasbena svoboda – vse je dovoljeno, dokler je okusno.

Sprehajata se med različnimi zvrstmi, džezovske elemente povezujeta s funkom, popom, kantrijem, pa še kaj bi lahko našli. Takšne glasbe tipičen slovenski poslušalec ni vajen. Kako vaju sprejemajo?
Mate: Ko nekaj dovolj dolgo ponavljaš, dobi ustaljeno obliko, postane navada in tudi ljudje so najino glasbo začeli sprejemati vedno bolj odprtih rok. Vsekakor je Enkratna, neponovljiva album, ki terja poslušalčevo pozornost, da ga sploh lahko odpelje na zamišljeno potovanje.

Okustični sta Karin in Mate, na albumu pa lahko slišimo tudi Jadranko Juras. Kako je prišlo do tega sodelovanja?
Mate: Prva pesem na albumu, Pri nas, nujno potrebuje tri vokale, da zazveni, tako kot mora. Po razmišljanju sem se spomnil na dobro, staro prijateljico "Jadri". Bila je za in po snemanju tudi izrazila željo za nadaljnje sodelovanje.

Ni pa Jadranka Juras edina, precej sodelovanj lahko slišimo na albumu.
Mate: Sodelovanja v slovenski glasbi je (pre)malo in za te razmere ga je na najinem albumu res veliko. Če pogledamo širšo sliko, zunaj meja Slovenije, vidimo, da se glasbeniki med seboj nenehno povezujejo, da je večina uspešnic »featuringov«. Menim, da pesem sama pokliče po nečem, po nekom, ki ji da tisto pravo podobo. Tudi jaz bi lahko skadil škatlo Marlboro rdečih, vstal ob šestih zjutraj in posnel govor pri Tih, navaden, a po svoje lep, vendar ne bi dodal tiste čarobnosti, ki jo je Sebastjan Cavazza.
Karin: Ne smeva pozabiti tudi na Marka Črnčeca, ki sicer ni tako opazen, vendar album brez njega ne bi zvenel tako, kot mora.

V številnih pesmih opevata probleme, s katerimi se vsi srečujemo. Če pogledamo zgolj besedila, so pesmi otožne, z vokalno interpretacijo in glasbeno podlago pa jim dodata barve, da te melanholičnosti sploh več ne začutimo. Od kod ideja za takšno kombinacijo?
Mate: Zdi se mi, da je vedno dobro imeti malo tenzije, ki jo ustvarimo z nasprotji – prodorno besedilo ne bo prišlo do izraza ob udarni glasbi.

Z besedili sta družbi postavila ogledalo. Čemu iskrenost, ko bi pa lahko vse zapakirala v metafore?
Karin: Okustični glasbo ustvarjamo iskreno, zato težko z njo povemo nekaj neiskrenega.
Mate: Metafore že od nekdaj vidim kot ojačanje, ne pa kot osnovno sredstvo za izražanje misli. V slovenskem jeziku je toliko besed, s katerimi se lahko jasno izrazimo, hkrati pa stvari povemo "žmohtno".

Pesmi Enkratna, neponovljiva bi lahko rekli tudi ženska himna. Mate pušča svobodo obema ženskama, ki nam predstavita svojo zgodbo. Kaj pa moška himna, jo lahko kdaj pričakujemo?
Mate: Zadnjih 2000 let je moška himna, jo res potrebujemo?
Karin: Meni se zdi, da je Nalij takšna moška himna.
(smeh)
Mate: V krasni luči si nas predstavila.

Pomislita prav na vse. Že tako aranžmajsko dodelane komade z videospoti popeljeta še v neko tretjo dimenzijo. Se vama zdi, da videospot prispeva k sami pesmi? V današnjem hitrem času namreč glasbi prisluhnemo med delanjem drugih stvari, vse manj je "gledanja" glasbe.
Mate: Danes je vse več poudarka na vizualnosti, zato stremiva k temu, da lahko ob najinih videospotih izklopiš zvok in tri minute gledaš tišino. Včasih uspe, včasih ne.
Karin: Fantje, ki so se lotili tega videospota, so bili mladi zagnanci, z neverjetnimi idejami, ki so naredile ta videospot enkraten in neponovljiv. Hvala Áronu Horváthu Botki in Daretu Sintiču, ki sta videospot popeljala na drugo raven.

Minimalizem v videospotu Enkratna, neponovljiva ji da ravno tisto veličino. V videospotu opazimo le nekaj predmetov, še posebej je izpostavljena luč. Kaj simbolizira?
Karin: Zelo smešno, da ste se vsi "obesili" na to luč, medtem ko mi sploh nismo razmišljali s tega vidika. Ena izmed najinih učenk je luč videla kot svetlobo, simbol pozitive in upanja za ženske, da začutijo sebe in svojo enkratnost, za nas pa je bila zgolj detajl.
Mate: Vsi, ki ste si ogledali videospot, ste opazili, da je izjemno minimalističen – v ospredju so Karin in Jadranka ter besedilo, ki ga prepevata. Tudi instrumentalno in produkcijsko je pesem zadržana in ravno to, jo dela še toliko lepšo.

V zadnjem času so aktualna tema kvote slovenske glasbe. Kakšno je vajino stališče do predvajanja slovenske glasbe na radijskih postajah?
Karin: V ta projekt sva šla z védenjem, da naju številne radijske postaje ne bodo vrtele. Vrteli nas bodo nacionalni radii in mogoče še kak Radio Prlek. Morda se motim, ampak zdi se mi, da nas vrti več radiev, kot sem si predstavljala.
Mate: Na to temo ne upam preveč pametovati, saj nimam dovolj informacij. Upam si pa trditi, da je situacija že tako daleč, da naša glasbena scena potrebuje planirano, institucionalizirano pomoč.

Kaj pa razmerje med vložkom in donosom albuma?
Karin: Za zdaj še ne vemo, trenutno smo precej v rdečih številkah.
Mate: Zavedala sva se, kakšna je situacija na radijskih postajah, vendar še precej slabša je na koncertih, v živo. Tam šteje, koliko piv prodaš, najina glasba pa ga ne.
Karin: Za SAZAS ne vemo, koliko izplačila bomo dobili in pravičnost le-tega, za albume je vedno loterija - upam, da jih boste kupovali v čim večjem številu, ostanejo nam še koncerti, ki jih pa zaradi žanrske specifike ne moremo imeti na vsakem prizorišču.

Album je sestavljen iz 15 skladb, ena od teh je priredba – Ta noč je moja, slovenska klasika, ki je dobila že nešteto priredb. Kaj dela vajino priredbo drugačno od vseh drugih?
Karin: Najina priredba je drugačna od vseh drugih. Pianist, ki ga slišimo v pesmi, Sebastjan Duh, je odlično povedal: "Vesta, kakšna je razlika med vajino in Benčevo verzijo? Janez Bončina - Benč si Ta noč je moja poje, preden gre ven, vidva si jo pojeta, ko že gresta domov."
Mate: Počasna je. Ta pesem mi je bila vedno nervozna, akordi so prehitro "leteli", ampak imel sem občutek, da v sebi skriva ta počasen r'n'b, ki ga lahko slišite v najini različici.
Pri vama torej ne letijo tako hitro akordi, kajne?
Mate: Ne, končno jo lahko igram!

Pesmi so premišljeno postavljene, vrstni red pa tvori konceptualen album. Kaj je glavno sporočilo zgoščenke?
Karin: Album ni bil konceptualno zamišljen, vendar menim, da je vseeno približek tega dosegel. Precej sva razmišljala o tem, kako postaviti komade, da se poslušalec ne začne dolgočasiti ali celo izklopi predvajalnika.
Mate: Pri nobenem koraku pri izdelavi albuma nisva varčevala. Ne pri produkciji, ne pri preživetih urah v studiu. V končni izdelek sva vložila toliko časa, kot ga je potreboval.

Sklepni del albuma je Tih, prazen in po svoje lep, kjer zgodbo čustveno interpretirana Sebastjan Cavazza. Že v instrumentalni sliki slišimo nekaj podobnosti s Pri nas, ki pa jo slišimo tudi v refrenu. Zakaj ta povezava?
Karin: Ta refren se je razvil zelo spontano. Na vaji sva si z Jadranko začeli prepevati Pri nas in vsi smo začutili, da je to to. Vse je padlo na svoje mesto, tako kot mora.

Dolga pot je pravzaprav epilog k njeni predhodnici – Po tisti dolgi poti. Dva dela ene skladbe, ki se vrača v preteklost, kjer sta mir in ustaljenost. Se moramo kdaj vrniti, da najdemo nasvet za naprej?
Karin: Točno to je ta pesem. V tem hitrem času se velikokrat izgubimo, takrat se moramo vrniti, v toplo okrilje nečesa varnega, v navado. Nič ni narobe, če se kdaj ustavimo, da zadihamo in se sestavimo, če le gremo naprej.

Novoletna – po orgelskem uvodu in tipičnem novoletnem vokalu pričakujemo evforično, praznično pesem, ampak ni tako, opeva slabo leto. Kakšno leto je za vama?
Mate: Pa sva spet pri kontrastnem trenutku – novo leto, ampak ni vsako leto, dobro leto. Jaz sem že v takšnih letih, da če je celo leto za tabo, je dobro leto. (smeh) Meni se zdi super – izdali smo album, bend je čudovito sprejel Enkratno, neponovljivo, izdala sva nekaj singlov, Okustični nismo več takšna neznanka. Glede na to, da se vse te super stvari dogajajo ob koncu leta, je to krasen napovednik za prihajajoče leto.

In kakšno leto načrtujeta?
Karin: Album sva poslala v svet in dosedanji odzivi so odlični. V začetku naslednjega leta bova izdala naslednji singel, ki bo Pridiga.
Mate: Na najino veliko veselje so nama svetovali, da lahko več pesmi izdava kot single. Mislim, da je kar nekaj materiala, ki ga lahko v prihodnosti pričakujete izpostavljenega kot radijski singl ali z videospotom pospremljeno pesem.