Čeprav sta bila v devetih festivalskih letih InMusica dež in mraz pogostejša stalnica, kot bi bilo to v zadnjem tednu junija realno pričakovati, pa je bilo letos vreme še posebej klavrno. V prvih dveh dneh se je iz grozeče črnih oblakov dež na srečo usul šele po koncu osrednjih atrakcij na glavnem odru ter sfižil predvsem plesno zabavo in nočno romanje z Jaruna, v sredo pa je nesrečnike, ki so taborili, namakalo že celo dopoldne; premraženi, "prestari-smo-za-to-sranje" MMC-jevci smo tako nekje sredi dneva soglasno klonili in vam o headlinerjih zadnjega dneva - to so bili predvsem MGMT, Digitalism in Pixies - ne moremo poročati iz prve roke.

Blatni izkušnji v slogu zdaj že pokojnega Rock Otočca se je odpovedal še marsikdo, a kljub temu so letos organizatorji po poročanju hrvaških medijev na svojem otoku našteli 70 tisoč obiskovalcev.

Da festival izgublja svoj status dobro varovane skrivnosti in se razrašča v glasbenega behemota morda že kmalu neobvladljivih razsežnosti, je bilo očitno predvsem drugi festivalski dan, ko se je pod glavni oder med nastopom The Black Keys zgrnila množica stadionskih razsežnosti. Okrog desetletnice InMusica se bo počasi torej treba posloviti od ležernega vzdušja butičnega festivala in se pripraviti na izkušnjo množičnega prerivanja, praviloma značilnega za tovrstne prireditve. Na levitev so se organizatorji k sreči že letos pripravili z ureditvijo brezstičnega plačevanja in selitvijo nekaterih do zdaj "skritih" atrakcij - denimo nočnih karaok - bližje osrednjim prizoriščem.

A posvetimo se raje glasbi. Prvi dan, ko je središče Zagreba migotalo v rdeče-beli kockasti evforiji in je bil odločujoči nogometni poraz še pred vatrenimi, je InMusic dogajanje pognal v višjo prestavo s tipično izbiro prvih headlinerjev, škotske indietrojice The Fratellis. Povsem korektnemu nastopu, na katerem so bili zastopani vsi trije njihovi albumi, bi težko očitali kaj oprijemljivega - razen tega, da tovrstno glasbeno ponudbo InMusic obvlada tudi na veliko višji ravni. Slišali smo sicer tako Chelsea Dagger kot Whistle For the Choir in Henrietto, a Fratellis se pač ne morejo meriti s Franz Ferdinandi, Editorsi ali Arctic Monkeys, ki smo jih lahko na istem odru videli v zadnjih letih.

Tisti bolj boemsko razpoloženi so se po njihovem nastopu premaknili pod "World Stage", kjer je bilo šamansko vrtenje ob napol plemenskem ravu anglo-baskovske zasedbe Crystal Fighters že v polnem razmahu. Nihče ne more zanikati, da pevec Sebastian Pringle, ki je s svojo figo videti kot ubežnik iz futuristične hipijevske komune, s svojim skoraj ritualnim plesom in zaklinjanjem bendu v živo daje unikaten pečat, kakršnega na studijskih posnetkih nimajo, zasedba pa uspe svoj elektro-folk približati tempu housa in funka.

Mogoče Crystal Fighters niso za vsak okus, so pa nedvomno primerni za dvigovanje festivalske temperature in plesnega razpoloženja. Kajti resnični vrhunec večera se je tik za njimi zgodil spet na glavnem odru: Britanci Foals, ki jih je revija Q lani okronala za bend z najboljšim nastopom v živo, na svojem prvem obisku v naši bližini niso razočarali; razumemo jih lahko kot logično nadaljevanje in nadgradnjo lanskega nastopa Bloc Party, obenem pa kot za odtenek bolj razmišljujoč, subtilen pristop k plesnemu podžanru indieglasbe. Bend ima za seboj že dovolj kilometrine, da so singli, kot so Spanish Sahara, Inhaler in zdaj tudi že My Number koncertne klasike, Foals pa so v izvrstni kondiciji predvsem, kadar je čas za tiste najbolj energične komade (čeprav Yannis Philippakis ni čisto upravičil svojega slovesa "odtrgane" odrske energije in metanja med občinstvo; tokrat je stik z množico raje iskal izza mikrofona.) Če je koga skrbelo, da se bend z albumom Holy Fire premika v bolj rockovske vode, je bil strah odveč: z izjemo njihovega zdaj že utečenega uvoda (Prelude) so se kitarske solaže večinoma umikale klaviaturam Edwina Congreava in vokalnim akrobacijam pevca, ki v višinah spominja na (manj nadležnega) Chrisa Martina.

Jasno je, da Foals še niso pri koncu svojega razmaha od všečne, a pozabljive plesne glasbe do stadionske atrakcije; na trenutke - na primer med sklepno Two Steps, Twice - si je zelo lahko predstavljati, kako zelo veliki še bodo. Testosteron stadionskega rocka, zapakiran v tempo plesnega indieja in občasnih eksperimentalnih biserov, kakršen je Spanish Sahara.

Čeprav bi izkušnjo težko kar koli nadgradilo, smo srečo vseeno poskusili še na (sicer prav jasno označenem) "skritem odru", kjer je grmel francoski DJ Pascal Arbez, bolj znan kot Vitalic. S štirimi studijskimi albumi za seboj je precej uveljavljeno ime na sceni elektro-housa, a težko bi trdili, da v živo ponuja bistveno več od najbolj klasičnega primerka svojega žanra; pod šotorom se je toliko ljudi gnetlo najbrž predvsem zato, ker po evforiji Foalsov nikomur ni bilo zares do spanja. Kilavi vtis je naslednji dan na isti lokaciji in ob isti pozni uri več kot popravila avstralska psihedelična plesna trojica Jagwar Ma, ki je za marsikoga pomenila katarzični vrhunec prvih dveh festivalskih dnevov.

Drugi dan. Ob neugledno zgodnjih urah (ob petih popoldne oz. sedmih zvečer) so morali glavni oder ogrevati garažni rockduo Gatuzo in nato še ljubljenci hrvaškega (in slovenskega) občinstva, Flogging Molly, ki s svojim repertoarjem keltskega panka stalnim oboževalcem ponujajo že večkrat preizkušeno formulo. Medtem ko je na glavnem odru klasični hard rock preigravalo najnovejše utelešenje Avstralcev Wolfmother, je večina Slovencev na festivalu - in teh nobeno leto ni malo - romala raje na skriti oder, kjer je s svojim hitrobesednim beatom stregel N'Toko, naš edini izvozni produkt na Glastonburyju, kjer pravzaprav nastopa prav danes. Da Slovenci v tujini, pa čeprav le lučaj čez mejo, v sebi odkrijemo neslutene globine patriotizma, je dokazala sedma kitica Zdravljice, ki so jo pod odrom navdušeno prepevali pred začetkom njegovega nastopa. Pravzaprav rahlo bizaren prizor, če človek za hip stopi v čevlje denimo hrvaškega obiskovalca.

A še preden smo lahko izvedeli, ali N'Toko še vedno ne obstaja, se je bilo treba preseliti na Bombay Bicycle Club, še eno precej aktualno britansko indiezasedbo, ki je imela do zdaj najmočnejšo podporo predvsem med rojaki, a je v zadnjih letih - če jih primerjamo denimo z nastopom na avstrijskem Frequencyju leta 2011 - močno okrepila svojo odrsko prezenco in glasbeno identiteto. Od folkovsko obarvanih začetkov so do letošnjega, četrtega albuma So Long, See You Tomorrow prilezli do eksperimentalnega, malo manj melanholičnega popa. Po začetni, bollywoodsko obarvani drami singla Overdone so nastop zgradili na ravnovesju novih pesmi in starih uspešnic, kot sta Shuffle in Always Like This.

Pravzaprav bi se bendu, ki je sicer postregel z morda najzanimivejšimi odrskimi grafikami festivala, lahko očitali celo pomanjkanje kohezije: če so Foals prejšnji dan med energičnimi in počasnejšimi komadi znali prehajati gladko, so BBC krivi za spoznanje preveč "cukajočih" preskokov. In če je bledi Jack Steadman skoraj arhetipsko poosebljenje tipičnega pevca indiezasedbe in protipol zgoraj omenjenega Philippakisa ter se njegov glas na trenutke skoraj izgubi v množici, pa so BBC vseeno veliko zanimivejši bend kot še pred leti.

Kljub temu je bilo tudi tokrat sklepno impresionistično elektroniko skladbe Carry Me treba preskočiti, kajti pod glavnim odrom so se nepregledne trume že zbirale za pièce de résistance celotnega festivala, ameriški duo The Black Keys. Ob tem je treba pripomniti, da je bilo po koncertu moč slišati ogromno pritožb na račun "katastrofalnega" zvoka, še posebej iz zadnjega dela občinstva, ki je bil zaradi tolikšne množice (25 tisoč ljudi) odrinjen že čisto ob sosednji prireditveni šotor in je zato vse skupaj slišal bistveno slabše. (Recenzent Muzike.hr Siniša Miklaužić piše, da je bilo na njegovi - desni - strani odra "tako, kot da čez jezero poslušal nekaj iz priljubljenih jarunskih nočnih klubov".) Morda je bila težava deloma tudi v tem, da je dvojica z uspehom svojih zadnjih dveh albumov že presegla razsežnosti klubskih nastopov, a se še ne zaveda, da mora na odru igrati tudi za tisto pregovorno zadnjo tribuno - umetnost, ki jo denimo kaki Rolling Stonesi (kljub nedavni goreči debati o kakovosti njihovega nastopa v živo) ali U2 nedvomno premorejo. A kje konec koncev piše, da mora pravi rock z občinstvom komunicirati na tako agresiven način, kot je to počel Nick Cave z Grindermani ali še lani na istem odru Iggy Pop? Tega, da z odra ne vpijeta "How you doin', Zagreb?" najbrž ni treba enačiti z nezainteresiranostjo.

Širši - in relativno novi - bazi oboževalcev je bil pisan na kožo repertoar večera: Dan Auerbach in Patrick Carney sta kljub svoji obširni diskografiji dala poudarek novejšim albumom in bolj znanim singlom v njihovi najbolj spolirani, negaražni različici. Za nekatere boljše pesmi z novega albuma (denimo Weight of Love) sta očitno sklenila, da za koncertno izvedbo niso primerne - seveda, ko pa imata tak nabor "obveznih" komadov, ob katerih hoče narod skakati in peti, od Howling For You in Gold On the Ceiling pa do Tighten Up in Lonely Boy, s katero sta "uradni" (le dobro uro dolgi) del koncerta pripeljala do vrhunca in konca. (Dodatek je bil zanimiva kombinacija: naslovna z novega albuma, Turn Blue, ter Nova Baby, Little Black Submarine in I Got Mine.) Black Keys sta, podobno kot pred kratkim Queens of the Stone Age v Ljubljani, dokazala, da so odvodi klasičnega kitarskega rocka v 21. stoletju vse prej kot zgolj nostalgična anomalija: lahko so ključen del aktualne glasbene pokrajine. Zame vrhunec prvih dveh festivalskih dnevov.

Plusi odtehtajo minuse
Pod črto: morda letos osrednji nastopajoči niso bili ravno največje zvezde na planetu ta hip (spomnimo se samo, da so nam organizatorji denimo leta 2011 na vrhuncu slave pripeljali Arcade Fire), a InMusic ostaja festival z daleč najugodnejšim razmerjem med ceno vstopnice, oddaljenostjo in razporedom nastopajočih, kar smo jih kdaj našli. Morda bi se letošnje vrhunce dalo "stlačiti" tudi v zgolj dvodnevni program ali pa vsaj poskrbeti, da bi se tudi pred peto popoldne na festivalskem prizorišču kaj dogajalo (in prodajala hrana). Pa tudi, če smo že pikolovski, prvi dan lahko nehajo vztrajno imenovati "ničti dan" in bolje uredijo avtobusni prevoz z Jaruna, ki je ponoči zaradi pomanjkanja taksijev mukotrpna kalvarija. Držimo pesti, da bodo Zagrebčani prihodnje leto okroglo obletnico sklenili zaznamovati kar najbolj velikopotezno.