Svoj prvi album Family so izdali marca 2016 in na promocijskem dogodku ob izidu napolnili Kino Šiška, nato so sledile polne Križanke. Foto: MMC RTV SLO/Matjaž Tavčar
Svoj prvi album Family so izdali marca 2016 in na promocijskem dogodku ob izidu napolnili Kino Šiška, nato so sledile polne Križanke. Foto: MMC RTV SLO/Matjaž Tavčar
Po koncertu v Križankah so odšli na turnejo v ZDA, kjer so od New Yorka do San Francisca neumorno koncertirali kar tri mesece. Foto: MMC RTV SLO/Matjaž Tavčar
ZDA so prepotovali od vzhodne do zahodne obale, zdaj pa se vračajo na slovenske odre - najprej v Kino Šiška, kjer bodo predstavili nov album s posnetki iz Križank na dveh zgoščenkah. Foto: MMC RTV SLO/Matjaž Tavčar
Zgodba Julijana in Mihe Eriča ter Mihe Ribariča in Zlatka Đogića je drugačna. Je zgodba o štirih Ljubljančanih, ki so bili najprej dobri prijatelji, potem pa so svojo ljubezen do bluesa in starega rocka pripeljali na majhne in še manjše odre slovenskih klubov in tudi beznic. Foto: MMC RTV SLO/Matjaž Tavčar
Skupina velja za koncertno atrakcijo, ker njihove pesmi dobijo dovolj prostora za inštrumentalistično razkazovanje. Foto: MMC RTV SLO/Matjaž Tavčar
Ustvarjajo trans, v katerega padejo tako sami kot občinstvo pod njimi. To so Prismojeni profesorji bluesa - primer, kako srčnost in pristnost v glasbi čez čas najde svoje privržence brez kakšne večje promocijske kampanje. Foto: MMC RTV SLO/Matjaž Tavčar
Kalili so se v "pajzljih", a še zdaleč nanje niso gledali vzvišeno. Foto: MMC RTV SLO/Matjaž Tavčar
Za vse aspekte glasbe so skrbeli sami, pri tem so se zoperstavili tržnim modelom in počakali, da glasba pride do ljudi in ne obratno. Rezultat: zvesto sledilstvo. Foto: MMC RTV SLO/Matjaž Tavčar
Štiričlanska zasedba z imenom Prismojeni profesorji bluesa je sestavljena iz dveh bratskih tandemov, bratov Erič in bratov Gruvić. Foto: MMC RTV SLO/Matjaž Tavčar
Zasedba deluje v postavi Zlatko Đogič – bobni, Miha Ribarič – baskitara, Julijan Erič – električna kitara, vokal, in Miha Erič – orglice, vokal. Včasih pa svoje inštrumente tudi zamenjajo - za potrebe fotoseans. Foto: MMC RTV SLO/Matjaž Tavčar
Skupini specifičnost dodajo distorzirane orglice, ki popeljejo že tako veselo in energično muziko do pravih čutnih ekstaz. Foto: MMC RTV SLO/Matjaž Tavčar
Dolžina skladb in posledično koncerta je navadno odvisna od trenutnega razpoloženja. Čeprav ima skladba neko določeno trajanje, se ob dobri energiji njena dolžina poveča tudi do trikrat, skrajša nikoli. Foto: MMC RTV SLO/Matjaž Tavčar
Posebnost zvoku Prismojenih profesorjev dodajajo prav orglice Mihe Eriča. Foto: MMC RTV SLO/Matjaž Tavčar
Njihov repertoar je sestavljen iz avtorskih skladb, vedno redkeje pa se na njem znajde kakšna priredba tujih izvajalcev, kot so Jimi Hendrix, Freddi King in Muddy Waters. A priredb je vedno manj. Foto: MMC RTV SLO/Matjaž Tavčar
V zadnjih letih koncertirajo vsepovsod po prostrani Sloveniji in razveseljujejo občinstvo s svojo spontano glasbo. Foto: MMC RTV SLO/Matjaž Tavčar
Ime Prismojeni profesorji bluesa je izraz njihove filozofije, in čeprav so jim mnogi svetovali, naj ga spremenijo, so oni vztrajali, saj so želeli, da glasba prehiti ime. Foto: MMC RTV SLO/Matjaž Tavčar
19. aprila se vračajo v Kino Šiška. Foto: MMC RTV SLO/Matjaž Tavčar

Bratovščina, ki jo tvorita brata Julijan in Miha Erič ter Zlatko Djogić in Miha Ribarič, je lani odigrala 167 koncertov. Največji med njimi se je zgodil v Križankah, ki so jih napolnili kljub muhastemu vremenu. In ob podpori razširjene družine (gostov na koncertu in občinstva) so poskušali vzdušje ujeti na avdiozapisu, ki je zdaj dobil obliko dveh albumov s posnetki skladb, odigranih v živo.

Sledila je pot čez lužo – v Združene države Amerike. "Igrali smo po malih klubih, na cesti … In se družili z ljudmi. Vrnili smo se na točko, ki smo jo v Sloveniji prerasli," je doživetje opisal starejši od bratov Erič – Julijan. Memphis, New Orleans, Austin (Teksas), Tucson (Arizona), San Francisco, Berkeley, San Jose, Sacramento in Los Angeles so bile njihove osrednje postojanke.

Za njih velja, da so prelisičili prevladujoče marketinške trike in zgradili svoje občinstvo z nastopi v živo. "Že sama naša improvizacija in muhasti karakterji niso za okvir. In ne moreš z nami upravljati, kot da smo lutke. Zelo hitro se upremo in imajo ljudje težave z nami," je v intervjuju za MMC poudaril Djogić.

Več pa si lahko preberete v spodnjem intervjuju z vsemi člani skupine pred njihovim koncertom v Kinu Šiška 19. aprila.


Po nedavnem slavju Petra Lovšina v Cankarjevem domu so ljudje hodili iz dvorane z opomniki: "Res moramo na koncert Profesorjev." To je bil vaš prvi nastop na odru Gallusove dvorane. Lahko rečemo, da je prostor za nastopanje za vas drugotnega pomena?
ZĐ: Zagotovo. Tako je že od samega začetka, ko smo se dogovarjali z različnimi organizatorji za nastope in se nikoli nismo obremenjevali, kje bomo nastopali. Verjeli smo, da prostor ne bo odigral nobene vloge, če bomo igrali, kot znamo.
JE: Mi smo samo čakali, da smo se lahko iz malih klubov razširili na velike odre (smeh). Samo odštevali smo čas … In vedno smo si želeli nastopati na večjih odrih.
MR: Trajalo je samo kakšnih petsto nastopov (smeh).

Včasih so bili to tako mali odri, da ni bilo niti prostora, da bi Miha na njih stal.
JE: Velikokrat je stal spodaj (smeh).
ME: Julijan pa gor, če se je le dalo (smeh). Je razširil krila.

Chuck Berry je nekoč lepo povedal, da če se ljudje v občinstvu pogovarjajo, te ignorirajo. Če pa strmijo vate, pa je to potrditev, da imaš nekaj, kar želijo poslušati. Kako je to na primeru PPB?
ZĐ: Včasih so nas organizatorji koncertov opozorili, če lahko priredimo takšen nastop, da se bodo lahko obiskovalci med sabo pogovarjali. To je imel v mislih tudi Chuck, ko je to izrekel, in tega nismo nikoli upoštevali. Če so prišli ljudje do nas in prosili, ali lahko igramo tišje, da bi se lahko pogovarjali, smo jih prijazno – tako kot vsakega oboževalca – napotili ven. Če bi želeli poslušati našo glasbo, ne bi prišli s to prošnjo. Naj jih bolijo ušesa, kot nas (smeh).

Za vami je potovanje po Združenih državah Amerike, kamor ste odšli po koncertu v Križankah. Kaj ste počeli?
JE: To, kar smo v Sloveniji pred šestimi, sedmimi leti (smeh). Igrali smo po malih klubih, na cesti … In se družili z ljudmi. Vrnili smo se na točko, ki smo jo v Sloveniji prerasli. Tu nas ljudje že počasi poznajo in zato lahko prirejamo večje koncerte. Mi pa smo šli v neznano deželo z namenom, da igramo. To je bila avantura iskanja koncertov – igrali smo, kjer smo lahko.

Se pravi, ste samo šli na letalo in se prepustili toku? Ali ste imeli pred tem izdelan kakšen načrt?
ME: Imeli smo kupljeno letalsko karto in urejeno zavarovanje, s tem nam je pomagala naša menedžerka Natalija Šepul. Skupaj smo ustanovili kulturni zavod Orbita in tako v samozaložbi izdali prvenec Family. Tako smo sploh lahko samostojno izdali prvi album. Ona je nato organizirala prvi koncert v Kinu Šiška, Križanke in celotno ameriško turnejo. Sami štirje bi se težko spravili sploh kam dlje iz Evrope (smeh).
Poznali smo sicer nekaj ljudi v Ameriki – uporabili smo sorodstvene in prijateljske vezi. Tako smo spali pri Zlatkovih sorodnikih, pri Katji Perat, pri profesorju, ki je nekoč gostoval na ljubljanski akademiji, in enem prijatelju v San Franciscu, v Arizoni smo 'couch surfali' pri eni starejši gospe ... Za nekaj koncertov smo bili dogovorjeni, kot je bil Oktoberfest v St. Louisu in v Hard Rock Caffeju v Memphisu. Drugače pa smo nastopili kar na ulici – postavili smo male ojačevalce – in tako privabljali pozornost ljudi.
ZĐ: Miha je imel odlično metodo, kako privabljati pozornost ljudi. V St. Louisu nas je kar prenesel na oder. Omenili smo, da igramo, toda za domačine si še vedno neki tujec, ki prihaja iz Vzhodne Evrope. Tako da je Miha sredi gruče začel igrati na orglice in kmalu je z nami pel cel lokal, saj jih je zaigral tako srčno, da je premaknil ljudi. To so bile odlične vstopnice, kako priti na oder. Ljudje so prepoznali, da se ne pretvarjamo.
MR: V St. Louisu sem se boril s psom Katje Perat, kdo bo spal v pesjaku (smeh).
ZĐ: Živeli smo bluzovsko življenju. Spali smo med ščurki v New Orleansu. Res je, da smo šli nasprotno pot od bluza: mi smo potovali od severa proti izviru. Ampak na zelo podoben način: manjkalo nam je samo še skakanje na vlake.
MR: Prevozili smo okoli osem tisoč kilometrov z avtomobilom. In še z avtobusom.

Katero mesto je na vas pustilo največji pečat? Ali je bila to kar vožnja?
ME: Več je teh pečatov. Eden takšnih je bil, ko smo prvič obiskali Halloween v New Orleansu. Ulice so bile polne mask – vmes si videl samo kakšnega policaja, pa še tega nisi vedel, ali je pravi (smeh). Ljudje so bili zelo prijazni, samo mesto pa je na nas pustilo vtis, saj smo dobili občutek, kot da smo šli nazaj v času. Tam zelo pazijo, da ne spremenijo zgodovinskih četrti, kjer ne smejo niti graditi novih hiš iz jekla in stekla.
JE: Povsod smo se počutili dobro, ker so nas skoraj povsod zelo lepo sprejeli in smo se počutili domače. Ko te enkrat sprejmejo, si hitro ustvariš krog poznanstev in lahko vsak dan raziskuješ nove prostore za nastopanje.

Koliko tega vznemirjenja pred odhodom v ZDA je bilo prisotnega na koncertu v Križankah? Ali ste tja odšli zgolj, da zaključite neko celoto?
JE: Pred Križankami smo bili zelo na trnih, kako bo koncert izpeljan. Imeli smo enajst gostov, ki so morali čakati, kdaj bodo prišli na vrsto. Organizacijsko smo bili malo pod pritiskom. Zaradi dežja nismo niti vedeli, koliko ljudi bo prišlo. Lahko bi se hitro obrnilo v našo škodo in bi se ob manjšem obisku začeli spraševati, zakaj smo sploh šli v takšen projekt. Tako smo bili na začetku samo osredotočeni na izvedbo koncerta in ustvarjanja ozračja. A na koncu smo bili zadovoljni z iztekom večera.

Zdaj, ko gledate nazaj, se vam zdi, da so Križanke prišle prehitro?
ZĐ: Ne. Nam se ne zdi nič prehitro.
MR: Meni se je zdelo pred koncertom, da prihajajo prehitro, toda po koncertu sem spremenil mnenje.
ME: Mi se nikoli ne ustrašimo izziva.
ZĐ: Nismo preračunljivi in zato se lahko spoprijemamo z veliko večjimi izzivi, ker nikoli ne gledamo na izkupiček. Za nas je vedno v ospredju glasba. Še vedno pa smo hvaležnim ljudem, ker obiskujejo naše koncerte.

Obiskovalci na koncertu v Križankah so dobili občutek, kot da so prišli na enega izmed vaših 'jam sessionov'. Ampak vi ste vedeli, da bodo te skladbe pristale na albumu. Zakaj je sploh padla odločitev o albumu s koncertnimi posnetki?
JE: Skladbe, ki jih igramo, vedno igramo na drugačen način. Vedno se v njih zgodi nekaj novega, tako da je tudi za nas vsak koncert nekaj novega. Če bi vsakega snemali, bi slišali nekaj novega. Skladbe dopuščajo vmes spontano odločitev, kaj se bo zgodilo. Radi snemamo kjer koli in kadar koli. Ko smo dobili ponudbo za album s koncertnimi posnetki, smo takoj pristali.
ZĐ: Ljudje pravijo, da smo skupina za nastope v živo, tako da je šlo to iz roke v roko.
JE: Mi smo navajeni igrati tako, da improviziramo.

Koliko dajete drug drugemu nastavkov za te spontane improvizacije?
ZĐ: Razvili smo svoj jezik za komunikacijo med improvizacijami. Svojih skladb ne delimo na verze, refrene, ampak se pogovarjamo o repetitivnih vzorcih. In znotraj njih se sporazumevamo na načine, ki niso običajni za skupine. Bolj po občutku in s svojimi besedami.
JE: Danes, če spremljamo svoje sopotnike, ne slišimo več toliko improvizacije v rocku, kot je je v džezu in drugih alternativnih zvrsteh. Mi pa radi te elemente prenašamo v rockglasbo, kot so to počeli včasih. Tudi sami si vedno naredimo tako, da nam je zanimivo. Že zdavnaj bi nam bilo dolgčas, če bi imeli dva koncerta na teden in bi vsakič preigravali enako (smeh).

Kako potem gledate na snemanje v studiu?
JE: Tako kot je izziv 'jammanje', je tudi izziv narediti kratko triminutno skladbo in iz nje potegniti največ. Tudi to radi počnemo.
ZĐ: S tem se približujemo k temu, kar smo vsi poslušali, ko smo bili mladi. V studiu se približuješ moči, ki je med nami in je obratna od improvizacije.
JE: Imamo tudi nekaj kratkih skladb na albumu – in tiste vedno igramo v formi, kot so postavljene.

Tako kot Miha: MC v "profesorski" različici skladbe F*** the Police, kot smo lahko slišali v Križankah?
MR: Zdaj bom v Šiški nadgradil nastop in pripravili še eno skladbo, le da bo tokrat iz repertoarja rapa vzhodne obale (smeh). Da ne bom diskriminacijski do katere strani (smeh).

Preden ste se pojavili, je vladalo vsesplošno prepričanje, da se nove skupine pri nas ne morejo več uveljaviti. Da se preprosto ne da. Toda vi ste dokazali nasprotno. Kako sami gledate na ta fenomen?
JE: Sploh ne vemo, kdaj se je zgodil ta prehod. Ves čas poudarjamo, da ni pomemben žanr, ampak kako igraš. Pomembna je energija v glasbi. Džez lahko igraš zelo energično in privabiš s tem ljudi. Podobno je z narodno-zabavno glasbo. Ljudje začutijo, če je glasba zaigrana s srcem in strastjo. Ko skupina to doseže, lahko pride do širših množic.
ZĐ: Treba je vztrajati.

Kolikokrat ste se znašli na točki, ko ste rekli, da ne gre več naprej?
Vsi: Nikoli.
ZĐ: Mi smo prijatelji. Zdaj sem bil tri dni v Beogradu in sem jih pogrešal. Ves čas si stojimo ob strani. Glasba je bila osrednji del naše vezi in hkrati tudi ne. Prestali smo toliko preizkušenj v življenju in vedno sem se lahko zanesel na njih. Skupaj praznujemo in skupaj žalujemo.
MR: Imamo materiala še za pet plošč (smeh).
ZĐ: Drug drugemu smo pripomoček, da se izrazi. Ne moremo en brez drugega.
Če vas zdaj pokličejo z velike založbe in ponudijo bogato pogodbo – bi jo sprejeli? Tudi za ceno družinske vezi?
MR: Izpolnjujemo pogoje tudi za najbolj brutalne pogodbe, s katerimi so včasih nategovali skupine. Imamo material. Drugače je, če imaš material za en album in te pogodba zasužnji za pet albumov in ti ne preostane drugega, kot da jih delaš na silo.
ME: Brez pogodb danes tudi težko igraš velike koncerte. Postale so naš vsakdanjik, toda za njih si moraš vzeti čas.

Kaj je cilj po Križankah?
JE: Tujina. V Sloveniji smo že veliko preigrali in z veseljem bomo tu preigravali. Radi bi našo glasbo ponesli še kam. Izkušnja po ZDA nas je spodbudila, da svojo glasbo predstavimo čim večjemu številu ljudi. Želimo, da glasba ostaja rdeča nit. Velikokrat se lahko zgodi, da pri večjih stvareh postaneš suženj financ in birokracije.

Ne čutite nobenega pritiska, da bi morali presegati velikost predhodnega koncertnega prizorišča?
JE: Ne. Ne želimo nečesa delati na silo.
MR: Se pa večinoma vedno odzovemo za ponudbo. Ko bo prišla ponudba za Stožice, bomo šli. Ne bomo pa sami šli.
ME: Če se vrnem: smo hvaležni, da smo prišli do te točke, da nas ljudje podpirajo.
ZĐ: Na začetku smo se velikokrat prijavljali na natečaje in so nas velikokrat zavrnili. Tako kot se to dogaja mladim skupinam. Ampak mi že na začetku nismo dajali na to veliko teže. Kar je prav. Svoje glasbe in izraznosti ne smeš nikoli dajati v roke drugih.
ME: Ljudje so nas tudi vabili na talente, da bi bila to dobra odskočna deska, ampak mi smo imeli svoj način in ni sovpadal z našim poslanstvom. Že princip, da se pojaviš nekje zgolj zato, da si, je podobno kuhanju instantne juhe iz vrečke.
MR: Julijana so klicali, da bi prišli na talente in nam obljubljali celo finale. Toda potem bi nas dobili v roke.
ZĐ: Prav tako nismo najbolj vešči v plejbeku. Spremljali smo tudi mlajše skupine od nas, ki jim je bila obljubljena hitra pot do prepoznavnosti, ampak se velikokrat ni izkazala za pravo. Ne želimo, da nas prepoznavnost prehiti. Takrat bi lahko tudi mi razpadli.

Kakšen je vaš odnos do agresivnega marketinga, kjer mojstri oglaševanja znajo zapakirati že skoraj vsak izdelek, četudi je brez vsebine?
JE: Prišli smo v čas, ko mora skupina snemati videe z vabili na koncert. In to se mi zdi smešno.
ME: Je pa res, da potem ta video vidi šest tisoč ljudi v dveh urah.
MR: Več kot je vloženih naporov v oglaševanje, več ljudi vidi.
ME: Ni pa nujno.

Vseeno vi niste nikoli veljali za skupino, ki je vlagala napor v oglaševanje, ampak so ljudje pravzaprav našli vas. Torej ste na neki način ukanili prevladujočo logiko trženja?
ME: Šlo je od ust do ust. Vsako leto je bilo malo več ljudi.
ZĐ: Že sama naša improvizacija in muhasti karakterji niso za okvir. In ne moreš z nami upravljati, kot da smo lutke. Zelo hitro se upremo in imajo ljudje težave z nami.
JE: Če bi nekdo pristopil do nas pred osmimi leti in začutil to ozračje, ki se ni spremenilo, in ga na pravi način marketinško izrazil, se ne bi uprli. A po navadi je vedno nekdo prišel z idejami, kako bi morali delati. Velikokrat se zgodi, da ljudje, s katerimi imamo opravek, ne vedo, kaj se dogaja v glasbi, ampak imajo samo idejo, kaj bi morali početi.

Lahko na tej točki preživite zgolj z glasbo?
ZĐ: Ne živimo ravno ob bazenih in se nismo pripeljali z Rolls-Royceom.
MR: Za položnice je, za hrano in počitnice je.
ME: Ves čas je loterija. Toda to mi bolj ustreza kot služba – zato je dobro, da vztrajamo v tem, kar imamo, in da se poskušamo s tem preživljati.
ZĐ: Nobeden od nas ni po karakterju japi. Nobeden od nas ne sprejema norm, ki so postavljene v svetu. Ves čas gledamo na njega z umetniškega vidika. Ves čas se umikamo od realnosti večine. Za nas je realnost glasba. In materialne dobrine nam niso najbolj pomembne. Bolj nam je pomembno, da se znamo ob pravem trenutku izraziti. Za nas je pomembno, da se zavedaš v danem trenutku, da si prišel tja, kamor si hotel.
MR: In da uživaš v življenju.
ME: Je pa vedno zanimiva kompenzacija med našim načinom razmišljanja in položnicami, ki pridejo na koncu meseca … Vedno moraš biti tako močen, da …
ZĐ: Raztrgaš položnico in rečeš, da jo boš plačal naslednji mesec (smeh).