V drugi večer spogledovanja s skladbami, ki so zaznamovale Kreslinovo občinstvo zadnjih 24 let nastopanja v Cankarjevem domu, je popeljala trobenta Domna Graceja. Oder Gallusove dvorane je postal podaljšan del za gledalce koncerta, saj je Kreslin za člani skupine postavil mize, kjer so prav tako sedeli obiskovalci.

Gospod z belim klobukom je prikorakal tik pred začetkom sprehoda po črno-belih tipkah Tonča Feiniga, s katerim sta prebijala led ob skladbi S tabo je izi. To je bil večer Malih bogov, saj so svoj pečat poleg Feiniga, ki je koncem skladb dodajal tisti posebni zven, ki ga Kreslinovim skladbam doda le hammond, pustili tudi drugi člani.

S pianistom Gašperjem Koncem je Kreslin uprizoril eno izmed čutnejših interpretacij skladbe Reka z zadnjega albuma Če bi midva se kdaj srečala. Pridih Prekmurja in etnomomentov je tudi tokrat poustvarjal Luka Ovsec na tolkalih. Iztok Cergol je manevriral med menjavami violine, harmonike in saksofona. Prevzel pa je tudi vlogo Šajeta v duetu Rulet, ki sta ga odpela s Kreslinom.

Gašper Peršl (ob spremljavi Luke Jerončiča na baskitari) je bil tisti, ki je stopnjeval dramaturški lok čisto na koncu, ko je Kreslin sredi Gallusove dvorane poustvaril rokersko ozračje z nizom skladb Lahko bi zletela, Od višine se zvrti in Še je čas. K čemur so prispevale tudi solaže Aleša Golje na kitari. Prav Golja, ki je stopil na mesto markantnega Mira Tomassinija, je odigral eno od ključnih stranskih vlog. Če je šlo v preteklosti za enakovredno "merjenje moči" med Kreslinom in Tomassinijem, je na zdajšnjih koncertih Golja v vlogi skritega aduta, ki z distorzijami ustaljenemu stroju na trenutke doda delček mladostniške energije.

V času, ko je povsod prvo vprašanje, "koliko časa bo še trajalo", je tudi tokrat Kreslinu uspelo izoblikovati časovno kapsulo, kjer je koncentracija na najvišji ravni. Le malokdo je pogledoval na svoje prenosne telefone - če že, je sramežljivo posnel kakšno fotografijo in takoj v naslednjem trenutku pospravil telefon (res je, da tudi pravila Gallusove dvorane ne dovoljujejo čezmerne uporabe telefonov).

Kreslin se je tokratnega oblikovanja repertoarja lotil zelo premišljeno. Skladbe je povezal po sklopih, tako jih je najprej uvedel v svoj svet zgolj s petjem, že v naslednji skladbi Ena pesem pa vzel v roko eno izmed dveh črnih kitar, ki sta stali na odru za njim, in začel z udarnim koncertom - razprodanim tako kot ostala dva -, z naslovom Cesta (pred njim je priredil Rožo, nocoj čaka obiskovalce še koncert Spominčice).

"Hvala, draga publika," je vzkliknil po skladbi Cesta in ob klavirski spremljavi in melodiji Nekega jutra, ko se zdani začel z recitatom verzov iz svoje pesniške zbirke Pojezije: "Kaj bi jaz brez tebe, draga publika, ki prideš tudi ob snežnih zametih in ob prestopnih letih. Le koga si tokrat pustila doma? Sivolasa in zrela. Le česa si nocoj nisi privoščila vihrava, mlada in mila? Ko zdaj zadržuješ dih, ob nenavadni žalostinki pa spet pricepetneš nenadni veselinki, da me pri refrenu stisne in v zadnji kitici že potolaži - saj nisem sam v svoji samoti, če so prišli eni prvič, drugi že dolgo na poti."

V enakem pripovednem slogu je nadaljeval s skladbo Nekega jutra, kjer so refren že prepevali obiskovalci Gallusove dvorane. Motiv jutra je povezal s skladbami Tvoje jutro - z nepogrešljivim žvižganjem ter novim prepevanjem občinstva. "Da si živ," je zakričal vmes in prepustil občinstvu, da ga dopolni z besedami: "Da se nič ne bojiš." Sklop motiva z jutrom pa je sklenil s skladbo V parku za gradom. Prvi sklop koncerta je zaključil z uspešnicama z zadnjega albuma Stari komadi in Če bi se midva kdaj srečala s hammondom in harmoniko v stranskih vlogah.

Posebni gosti na koncertu
Koncert Cesta sta zaznamovala tudi dve gostovanji. Prva je v vlogi gostje stopila na oder Mary Coughlan. "Midva bi se morala srečati z eno gospo, z eno pevko - Irka - pred desetimi leti za neke skupne nastope. Ampak me je našel klop in sem zbolel za meningitisom. Turneja je odpadla. Čez tri leta sem šel v London, ker sem videl, da je imela tam koncert v nekem džezklubu. Najavil sem se. Vratarji so šli po njo in sem jo čakal pri stopnicah. Nato pa zaslišim iz tretjega nadstropja: 'Hej, Vlado!!!' Sem vedel - OK, sva na vezi in bova nekaj naredila skupaj. Danes je tukaj," je napovedal svojo prvo gostjo Kreslin.

To je bila tudi napoved najbolj bluzovskega trenutka večera. "Lepo se je vrniti v Ljubljano in gostovati pri Vladu," je dejala Coughlanova, ki sta jo pospremila na klavirju Johnny Taylor in kontrabasu Sven Buić.

Kreslin je samo gledal z roko, prislonjeno na bradi, ko je Caughlanova v svoji maniri začela očarovati občinstvo s standardom Meet Me Where They Play The Blues. Nato pa sta z izmenjavo svojih glasov poustvarila klubsko ozračje sredi doma kulture. Nadaljevala sta s priredbo Boba Dylana Don't Think Twice It's Alright, nato pa so prišle na vrsto žalostinke v oblik dvah balad, ki jih je Irka zapela sama. Love Will Tear Us Apart iz albuma The Whole Affair in priredbe skladbe Billie Holiday They Can't Take That Away from Me, ob kateri je skupaj s Kreslinom odplesala z odra.

"Fešta" z Balkan Boys
Takoj po približno 15-minutnem odmoru pa se je začelo novo poglavje znotraj Ceste, ko so na oder opremljeni s pihali in tolkali prikorakali člani zasedbe Balkan Boys. Vrh "balkanske fešte" je bila izvedba Namesto koga roža cveti, s katero so že v preteklosti dvorili občinstvu.

Z odra je po skladbi Djelem djelem fante pospremil bučni aplavz, Kreslin pa je začel z novo anekdoto: "Ko so prišli k nam domov 'špilat' lokalni cigani z violinskim herojem Ačkijem - to je bil tisti človek, ki si je prišel izposojat kitaro od leta 1947, ko je moj oče kupil to črno kitaro ... in so igrali komade. Bil sem enkrat z njimi v gostilni in sem igral skladbo Djelem djelem. In so mi rekli: 'Tudi mi tudi to špilamo, Vlado.' Sem rekel, dečki, to je ciganska himna, nikoli vas nisem slišal igrati. Oni niso vedeli, da je to Djeman djeman in sem jih vprašal, kakšen naslov imajo in je eden odvrnil: 'Mi cigani smo gospoda.'"

Neuničljiva vez
Nizanje uspešnic se je nadaljevalo tudi po odhodu obeh gostov. Občinstvo je Kreslina na oder priklicalo še dvakrat. Na koncu so z njim peli vsi nastopajoči. Še Caughlanova, Dekle moje pojdi z menoj. A Kreslin je zadnjo besedo prepustil občinstvu, ko je z njim prepevalo priredbo Leonarda Cohena Hallelujah. In vez, ki traja že 25 let, se je samo še okrepila.