Romanje ponosnih lastnikov majic s potiskom rdečega iztegnjenega jezika na Dunaj se je za tiste obiskovalce sinočnjega koncerta na stadionu Ernst Happel, ki so napolnili 18 avtobusov največjega koncertnega prevoznika pri nas, začelo že nekaj minut pred osmo uro zjutraj. Z njim se je na svoj 15 koncert Rolling Stonesov odpeljal Henrik Pust.

Živeče legende rokenrola (če začnemo že uvodoma z iskanjem prave sopomenke za njih) je začel poslušati pri dvanajstih, ko so Jagger in druščina še preigravali po manjših klubih na Otoku, marca pa je dopolnil 62 let. "To je krasen spomin. Ne morejo ostati isti, kot so bili stari 40 let. Zdaj so 70," je strnil za MMC svoje vtise po koncertu Pust.

Sinočnji koncert je za številne obiskovalce na stadionu ponudil morda zadnjo priložnost, da vidijo Stonese v živo. Za druge, kot je Pust, je pomenil zaključek nekega krasnega obdobja. "Midva s prijateljem sva še iz časov komunizma, a veste. Ko so nas strigli, mi pa smo poslušali Stonese in Beatle. Ko to danes pripovedujem sinu, ne verjame, da je bilo tako," je pripomnil naš sogovornik, ki pa ni rekorder glede obiskanosti koncertov Stonesov. Ta primat v Sloveniji drži Slavko Franca, ki je sinoči obiskal že 65. koncert skupine. "Veste, kaj me žene? 'Good music', dobra muzika," je verjetno v imenu vseh "veteranov", ki so obiskali koncert na Dunaju, še dodal Pust.

A nekaj minut pred deveto zvečer so se na velikih zaslonih in na odru prikazale "prikazni rokenrola" - tako odsev časa, ki ga več ni, kot soborci časa, v katerem živimo. Tako je tudi težko ločiti skupino, ki je toliko let pomenila več kot življenje številnim ljudem, od skupine, ki jo kar naenkrat zagledate pred sabo. Ločnica med uživanjem v izvajanju glasbe in užitku ob gledanju Rolling Stonesov, je izjemno tanka, za kar so krivi kar sami člani skupine, ki kljub častitljivim letom, še vedno z glasbo oddajajo tisto potrebno energijo, da zbudi še tako zadržane zadnje tribune. Pa tudi 'zafušajo' kdaj, se je sinoči šalil Tadej Košmerl s Koncerti.net: "Le da zdaj zaradi artritisa."

Nestrpno pogledovanje proti odru se je ob prepevanju London Calling (The Clash) in tudi Valerie (Amy Winehouse) na Dunaju začelo že kakšnih dvajset minut, preden je napovedovalec naznanil: "Dame in gospodje, prosim, pozdravite The Rolling Stones!"

V naslednjem trenutku Jagger že miga z boki, se zvija kot kača, pači obrazne mišice, le da počasneje, kot je nekoč, Charlie Watts džentelmensko udarja po bobnih, Ronnie Wood in Keith Richards pa kot majhna otroka, ujeta v telesu dedkov, v svojih barvnih športnih obuvalih (Wood z rdečimi, Richards z modrimi) poskakujeta po odru s svojima kitarama. Od izvirne postave tako v nasprotju z letom 2012 ni več mogoče videti le Billa Wymana, ki ga na baskitari več kot solidno nadomešča Darryl Jones.

Prikazni časa, ki ga več ni
Nekje ob solaži Wooda pri prvi skladbi večera Start Me Up, obiskovalca spreleti citat iz avtobiografije Richardsa Življenje, kjer piše: "Mnogo let sem spal v poprečju dvakrat na teden, kar pomeni, da sem ostal buden za tri življenjska obdobja."

Že res - preživeli so pregone oblasti, ki so kar tekmovale, kot piše Richards v avtobiografiji, kdo jih bo prej ujel na odprtem lovu največkrat zaradi posedovanja nedovoljenih substanc; preživeli so nelagodne noči v družbi tovornjakarjev na jugu ZDA v sedemdesetih, kjer so jih zaradi dolgih las nagovarjali kot dekleta; marsikatero razvratno noč med prijatelji glasbe v naseljih, kjer so prevladovali Afroameričani; vojne, svetovno gospodarsko krizo, celo fenomen Justina Bieberja -, a kakor koli to zdaj zveni klišejsko, ostal je rokenrol. Ne le kot blagovna znamka, ampak kot glasba, ki ima še vedno dušo.

Na svoji svetovni turneji, ki jo bodo v Evropi končali na danskem festivalu Roskilde in se jeseni še vrnili v Avstralijo in na Novo Zelandijo, da odigrajo odpovedane koncerte zaradi smrti Jaggerjeve partnerice L'Wren Scott, ponudijo v dobrih dveh urah same klasike in vložek s kompilacije GRRR! ... Doom and Gloom.

A ob tem še vedno ohranjajo nekaj duha že zdavnaj pozabljenega rokenrolskega doživetja pri obiskovalcih. Kot se je pokazalo sinoči, še vedno dopuščajo, da se jim v prvih vrstah pridružijo res tisti najbolj vztrajni obiskovalci (namreč t. i. golden in diamond ring sta bila postavljena samo na levi strani, kjer se je cena vstopnice gibala med 200 in 400 evri, medtem ko je bil na desni prostor za kupce vstopnic parterja).

Ko svoje pokažejo Wood, Richards in Watts
Jagger si s svojo pojavnostjo na odru podredi občinstvo, toda kot se je pokazalo sinoči, še zdaleč ni tako velik dejavnik, ki bi lahko ohranjal tržno znamko skupine tudi brez preostalih prvotnih članov. Jagger, ki bo naslednji mesec dopolnil 71 let in je pred kratkim postal pradedek, skladbe, kot so You Got Me Rocking, It's Only Rock 'n' Roll (But I Like It), Honky Tonk Women ..., pospremi s plesnimi gibi in premiki na vse strani odra.

Obstal je le ob skupinskem prepevanju Angie ter nekaj kiticah Doom and Gloom. Zbrane je nagovarjal velik del časa kar v nemščini in se še pošalil na račun letošnje zmagovalke Evrovizije. "Naslednjo pesem ste izbrali preko spleta. Poskušali smo najti Rise Like A Phoenix Conchite Wurst," je kot uvod v Get Off of My Cloud dejal Jagger.
Intenziteto Jaggrovega glasu sta nadgrajevala spremljevalna pevca Lisa Fischer in Bernard Fowler. Občasno pa je osrednja vokalna vloga pripadla kar njima, ko je Jagger prijel za orglice. Prav ta bluzovski rok je bil gonilo večera, kjer sta svoj pečat pustila tudi saksofonista Bobby Keys in Tim Ries ter Chuck Leavell na klaviaturah.

Prav duel Jaggerja na orglicah in Richards na kitari ob Honky Tonk Woman je naznanil del nastopa, ko si je vzel kitarist čas za cigareto in pevec za odhod z odra. Richards je prijel za akustično kitaro, kjer mu je sledil Wood, ter z nasmeškom na obrazu samo spremljal odzive izpod odra. In z njimi prepeval You Got the Silver. S Can't Be Seen je Richards še bolj poudaril bluzovsko noto skupine, ko sta se mu pridružila še saksofonista. Toda pravi bluzrokovski spev je šele sledil s prihodom (in solažo) tretjega kitarista Micka Taylorja in preizkušanja vokalnih zmožnosti občinstva ob Midnight Rambler.

Potem ko je stadion obnorel ob Jumpin' Jack Flash, Sympathy for the Devil in Brown Sugar, so se vrnili Stonesi na oder s pevskim zborom in z balado You Can't Always Get What You Want naznanili najlepšo sprejeto pesem večera. Kdo ve, kdaj bo lahko naslednjič ob Jaggerju vzklikal: "I Can't Get No! Satisfaction!"

Stonesi so večni
Vlečenje vzporednic med Stonesi danes in nekoč je nehvaležno opravilo. Dunaj 2014 bo ostal v spominu prav tako, ko je na primer drugim ostal Dunaj 1976. Ne le prvega, tudi naslednjih ne pozabiš nikoli, so zatrdili naši sogovorniki. "Toliko je bilo kričanja, da se polovice sploh ni slišalo. Ampak takrat so leteli po zraku modrčki in majčke," je začel opisovati dogajanje leta 1976 na Dunaju Pust in ko smo ga prekinili in dejali, da so to funkcijo danes prevzeli prenosni telefoni, je zaključil: "Pa tudi so leteli po zraku, a veste."

Več utrinkov s koncerta si lahko pogledate v fotogaleriji in amaterskem videoposnetku spodaj.