A zadnja leta je opaziti, da Slovenija vendarle postaja zanimivo koncertno prizorišče za večja glasbena imena. Letos bodo na velikih odrih po napovedih nastopili Slash, Nelly Furtado, Mark Knopfler in Rammstein. Za promocijo in stike za odnose z javnostjo omenjenih skrbi Bojan Rojko, ki je v petnajstih letih svoje kariere sodeloval pri promociji koncertov več kot 400 izvajalcev - od največjih svetovnih do manjših domačih pri nas. Občasno se ukvarja tudi s svetovanjem za koncertne projekte.

"Logika prodaje, ki velja, recimo, v velikih zahodnih mestih, je ta, da lahko z relativno minimalno promocijo razprodaš velik koncert zelo hitro. Pri njih se zgodi to, da v začetku prodajo veliko in je koncert že "varen" v smislu pokrivanja stroškov ali pa celo dokončnega profita, če je ta kmalu razprodan. Pri nas pa je ravno nasprotno, ker ljudje povečini – gledano procentualno na prodajo – kupujejo vstopnice šele v zadnjih dneh," izpostavi enega izmed razlogov, zakaj Slovenijo velikokrat obidejo največja imena, in dodaja: "To pa kdaj vpliva tudi na odločitev domačih organizatorjev pri dražjih glasbenih skupinah, da se vseeno ne odločijo za riziko organizacije teh, saj je grožnja možne negativne bilance preveč prisotna."

Več o razlogih pa si lahko preberete spodaj.

Za mnoge koncerte se bo treba odpraviti na Dunaj, je bil pred kratkim naslov enega izmed naših prispevkov. In res, če pogledamo samo proti severu, se bodo tam ustavili letos Alicie Keys, Justin Bieber, Nelly Furtado ... Zadnja se bo ustavila tudi v Sloveniji. Kako to, da od vseh teh imen prihaja v Slovenijo "le" Furtado?
To je stvar odločitev organizatorjev, ki pri nas organizirajo koncerte ... Nelly Furtado delajo tudi pri nas, drži. Glede Justina Bieberja na primer pa je vprašanje, ali že v osnovi ni bila potencialna kalkulacija pozitivna, torej bi bil projekt z drugimi stroški predrag. Ali pa preprosto ni noben izmed organizatorjev, ki deluje v Sloveniji, razmišljal o tej možnosti ali pa ga niso mogli dobiti zaradi omejenega števila koncertov na turneji.

Kaj vpliva na odločitve, koga pripeljati in koga ne? Koliko je pomemben dober nos in občutek?
V Sloveniji, kjer je relativno majhen trg, ki obsega samo dva milijona ljudi na širšem teritoriju, je relativno majhna kupna moč. Zato moraš biti izjemno pazljiv. Tudi cene vstopnic, ki jih povečini določajo organizatorji, so minimalne, minimalne glede na možni dobiček, in še to pri razprodanem koncertu. Večinoma pri tej odločitvi pretehta to, ali se organizatorju še izplača organizacija in ali je končni rezultat razprodan koncertni prostor. Številni koncerti so pri nas še vedno dragi za obiskovalce, a glede na celotno kalkulacijo velja prej povedano.
Primarno pa je odvisno od prej omenjene kalkulacije. Moraš imeti nos, kaj se izplača organizirati. Obstajajo pa različni načini, kako to "odkriti".

Kateri na primer?
Recimo, da vprašaš 'opinion makerje' za neko zvrst, kaj oni mislijo. Tu so vedno odstopanja, ampak dobiš vsaj približni občutek. Drugi je, da ima izvajalec vsaj pet uspešnic, saj dve, recimo, ne prodata koncerta. Sprašuješ po terenu, a tudi z izkušnjami že dobiš občutek, kateri izvajalec bi lahko pri nas imel pozitiven izid. Kot bi temu dejali v popotniškem smislu: "Glej karto, a vseeno vprašaj še domačina." Seveda so še druge metode.

Kakšno je razmerje med poslanimi prošnjami in odobritvami svetovnih izvajalcev za nastope v Sloveniji?
Načeloma ni težava, da koga ne bi mogli povabiti k nam, bolj je vprašanje sama kalkulacija koncerta, njegova dostopnost glede pravočasne "prijave" med ponudniki, kot tudi osebni stiki z menedžmenti. Seveda, ko je izvajalec po možnosti na turneji v tem delu Evrope. Lahko se zgodi, da so ponudbe od drugod tako visoke, da jim domači organizatorji ne morejo "konkurirati". Torej gre za "preprosto" trgovino, a še vedno precej povezano z določenimi osebnimi zdravimi odnosi. Seveda je pomembna tudi primerna lokacija in "kredibilnost" teritorija. Je pa tudi dejstvo, da lahko kdor koli v, recimo, Evropi čaka na določenega izvajalca tudi na primer pet ali več let.

Je dovolj, da nakažeš samo denar, ali je treba zagotoviti tudi določeno število ljudi, ki se bodo koncerta udeležili? Če vedo, da ne bo polna dvorana, ali rečejo samodekno samo: "Ne, hvala."
To se načeloma redko zgodi, je pa tudi mogoče. Predvsem pa je pomembno to, da organizator poskrbi za pošteno plačilo kot tudi za primerno promocijo. Odpovedi s tem razlogom so resnično zelo redke.

Koncerte katerih izvajalcev je danes bolj tvegano organizirati? Rock ali pop?
Pop. V Sloveniji je močna baza ljubiteljev metala, rocka in določenih zvrsti elektronske glasbe. Če govorimo o večjih tovrstnih dogodkih. Narodno-zabavna glasba kot avtohtona glasbena zvrst je seveda v povprečju še vedno najbolj popularna. In tudi glasba s področja nekdanje Jugoslavije. Popglasba je morda že bolj problematična, ker - že res, da se določene skladbe pogosto predvajajo na radijskih postajah - mnogi ne vedo, kdo stoji za njimi. Kot primer: ko promoviraš izvajalca, kot je na primer Pink, ki ima res številne prepoznavne uspešnice - in sodi v pop rock -, je to precej bolj hvaležno, kot pa to početi za izvajalce prej omenjenega kalibra, v smislu prepoznavnosti. Ali pa v primeru angažiranega popa, če se tako izrazim, katerega zastopnik je na primer Prince. Res pa je, da je tudi prepoznavnost popglasbenikov v zadnjih letih v Sloveniji močno narasla, precej bolj kot pred leti.

Nekateri trdijo, da popkoncerti niso dobri koncerti.
To ni pravilo. Lahko gre za vrhunske spektakle z vrhunskimi glasbeniki. Precej je odvisno od kulture poslušanja glasbe, tradicije in odziva okolja. Kultura popglasbe na "Zahodu" je precej kompleksna, saj je pogost pojav ravno to, da so mnogi akterji, ki skrbijo za njeno avdiovizualno podobo najeti iz vrst umetnikov iz povsem drugih žanrov.

Britanski mediji so pred časom ugotavljali, kako se je v svetovnem merilu ustavilo lansiranje novih skupin na koncertne odre in da je letošnje leto čas za nov krog starih mačkov. Je res tako veliko tveganje poskušati z novim imenom, da ni vreden poskusa?
Absolutno. Če pogledamo, katere so največje svetovne rock skupine in katere slovenske, koliko let že ni bilo novih obrazov, ki bi dosegli njihovo popularnost in slavo ... Mislim, da se je trend tu nekje ustavil. Pustimo zdaj indie rock in druge rock podzvrsti, v okviru Slovenije, ki je specifičen trg, ki lahko določeno glasbo začne konzumirati s precejšnjim časovnim zamikom v zadosti meri, da bi lahko organizirali koncerte tega glasbenega okolja. Riziko je vedno v domeni samih organizatorjev, in to pove vse. Slovenija kot trg je precej tradicionalna, kar ni nujno slabo, saj si ne glede na to vsak sam določa svoj okvir glasbe, ki jo posluša. Slabost je le to, da marsikaterega glasbenika žal pri nas ne bomo videli.

Zakaj je prišlo do luknje na svetovni ravni, da neka mlada skupina ne more priti na raven npr. U2?
Po mojem mnenju je ena izmed težav ta, da obstaja toliko podzvrsti ene zvrsti. Včasih je bilo to bolj preprosto: imel si rock, a v nekaj "odtenkih", danes jih je ogromno. Seveda je pomembno tudi to, da se ljudje zavedajo pomena in kakovosti tistih, ki so ustvarjali zvok, ki se danes povečini spreminja in oblikuje na podlagi tega. Torej ne gre za velika odstopanja v smislu revolucionarnosti zvoka. No, v tem smislu bi lahko šli do 30. let prejšnjega stoletja, a še vedno se je popularnost tovrstne glasbe množično in še posebej v Evropi začela oblikovati šele proti koncu 50. in v začetku 60. let. Seveda imajo omenjeni U2 to prednost v teh časih, da imajo za seboj vsaj 20 zelo prepoznavnih uspešnic, ki so krojile glasbeni okus in prepoznavnost že okoli 30 let. Zagotovo je to povezano v tem smislu tudi z močno emancipacijo promocije glasbe v tem času. Podobno je tudi v Sloveniji: v pravem trenutku na pravem mestu, seveda s kakovostno in prepoznavno glasbo.

Koliko pa k temu prispeva, da ljudje v starih izvajalcih iščejo stabilnost?
Zagotovo. Obstaja pa še en trend, ki ga ustvarjajo največji mediji, da predvajajo glasbo, ki je stara okoli 20 let. Zakaj so bila osemdeseta "in" v prejšnjem desetletju? Zakaj bodo devetdeseta vedno bolj popularna zdaj? Ker zaobjamejo vsaj dve generaciji. Nas pri štiridesetih in malo mlajših, ki se začnemo že generacijsko spominjati na lepe trenutke naše mladosti - glasba je tesno povezana s čustvenim dojemanjem. Pri večini ljudi se glasbeni okus lahko "ustavi" v času njihovega odraščanja nekje do 25. leta in se zvočno bistveno ne premakne od tega obdobja - izjeme seveda potrjujejo možno pravilo. In potem kupuješ vstopnice ali cedeje tudi ali predvsem zaradi tega. Imaš pa potem tudi že generacijo mladostnikov, ki je prežeta z glasbo, ki so jo poslušali in jo še poslušajo njihovi starši. Posledično dobiš razpon poslušalcev med 14. in 40. letom, če razširim omenjeni okvir.

Lahko rečemo, da je ime izvajalca zagotovilo za obisk koncerta?
Odvisno od skupine. Pri nas je mogoče kdaj treba malo bolj spomniti ljudi na določenega izvajalca, a v bistvu bi to lahko držalo.

Slovenija velja za rizični trg.
Tako je. S počasno prodajo vstopnic, kot takšen trg nas poznajo v tujini.

Ko sem se pogovarjala s predstavnikom madžarskega Szigeta, je dejal, da je največji naval na vstopnice obdobje, ko pride do njihove pocenitve in obdobje "last minute" odločitev. Kako je s tem pri nas?
Pri nas je največji naval prodaje zadnji teden pred koncertom. Tako do zadnjega ne vemo, ali bo koncert imel pozitivno ali negativno bilanco. So pa seveda izjeme, a relativno redke.

Koliko to razumejo menedžmenti v tujini?
Oni načeloma tega ne razumejo. Logika prodaje, ki velja, recimo, v velikih zahodnih mestih, je ta, da lahko z relativno minimalno promocijo razprodaš velik koncert zelo hitro. Pri njih se zgodi to, da v začetku prodajo veliko in je koncert že "varen" v smislu pokrivanja stroškov ali pa celo dokončnega profita, če je ta kmalu razprodan. Pri nas pa je ravno nasprotno, ker ljudje povečini – gledano procentualno na prodajo – kupujejo vstopnice šele v zadnjih dneh. Kar pa kdaj vpliva tudi na odločitev domačih organizatorjev pri dražjih glasbenih skupinah, da se vseeno ne odločijo za tveganje organizacije teh, saj je grožnja možne negativne bilance preveč prisotna. Čeprav gredo ravno iz ljubezni do določenih izvajalcev pogosto tudi v zavestno veliko tveganje.

Svojevrsten fenomen tu so v zadnjem času Rammstein, ki so do prvih tednov januarja razprodali že polovico Stožic.
Kar se tega tiče, so Rammstein redek fenomen. Posebna specifika so bili na primer RBD, ko je bil najhitreje prodan koncert od štirih v celo okoli 30 minutah. Eden redkih so bili tudi Kooks v Kinu Šiška, kot sem slišal. To temelji na temu, koliko ima izvajalec močno bazo oboževalcev in koliko se ljudje zavedajo, da hočejo res biti na boljši poziciji na samem koncertnem prizorišču. Podoben fenomen je bil tudi koncert Manu Chaa. A to se zgodi precej redko, saj je v tako majhnem okolju, kot je naše, to bolj izjema kot pravilo.

Koliko preteklost posameznega prizorišča vpliva na to, kje bo izvajalec nastopil?
Vpliva. Dobro je, da ima prizorišče zgodovino, saj na to gledajo menedžmenti. Rečejo: "Aha, Hala Tivoli, jo poznamo." Če pa ne poznajo prizorišča, poskrbijo za tehnično preverjanje tega, vsaj na podlagi specifikacij in načrta, pri večjih koncertih tudi z osebnim ogledom. Sloves pa seveda pripomore.

Katere izvajalce smo lani zamudili, ki bi lahko bili, pa niso bili?
Težko reči. Za marsikoga, ki je bil v naši bližini in ni bil pri nas, bi lahko rekli, da smo ga zamudili. A glede na povedano že v začetku intervjuja, je tu precej različnih dejavnikov, ki vplivajo na to. Težko bi rekli, da smo jih "zamudili", bolje bi bilo reči le to, da so nastopali "blizu".