Ljubezen do romske glasbe so delili s poslušalci po vsej Sloveniji, pa tudi po Franciji, Češki, Japonski. K sodelovanju so jih vabili številni glasbeniki, med drugim Zoran Predin in Vlado Kreslin. Tokrat v goste vabijo oni. Ob dvajsetem rojstnem dnevu namreč v soboto prirejajo veliki koncert v Cankarjevem domu. Pred koncertom smo se pogovarjali s pevcem Igorjem Misdarisom in Nenadom Ljubotino, ki v skupini igra bisernico, brač in violino.

Skupina je v tej ali oni zasedbi na glasbenem prizorišču že 20 let, kar verjetno ni ravno lahko. Kako vam uspeva?
Igor Misdaris: Hja, očitno smo zadosti trmasti, da nam glasba pomeni več, kot smo si včasih pripravljeni priznati. Mislim, da smo se v skupini vedno zbirali ljudje, ki smo kljub vsem razlikam čutili podobno in na podoben način razmišljali o bistvenih stvareh, povezanih s skupino in njenim delovanjem.

Nenad Ljubotina: Se strinjam, ni enostavno obdržati ravni popularnost in pomlajevati občinstvo. Nekateri končajo zgodbo prej, nekaterim pa uspe dlje. Pri nas mislim, da je bila vodilo resnična ljubezen do tovrstne glasbe, hkrati pa smo bili vedno pozorni nase in na svoje počutje v skupini. To pomeni, da nam je bilo najprej pomembno, da se razumemo med seboj in se lahko dobro družimo brez glasbe, da bi lahko toliko bolje delovali tudi kot glasbena skupina.

Na vse člane, ki so se z leti menjali, smo gledali enako in bolj nam je bilo pomembno, da si pravi človek kot najboljši glasbenik, ker uspeh skupine ni odvisen samo od glasbene virtuoznosti.

Verjetno je bila pred dvajsetimi leti kar pogumna odločitev, da bo skupina Slovencev igrala romsko glasbo.
Nenad Ljubotina: No, moram vas popraviti, skupina je sicer slovenska, vendar že od samega začetka narodnostno zelo mešana, tako da smo bili s tovrstno glasbo povezani že iz otroštva in nam je bila zelo blizu. Romska kri je ravno del mene, saj je bila moja babica po mamini strani Romkinja, kar pa seveda ni bil razlog, da sem se odločil za romsko glasbo.

Vsekakor pa začetek devetdesetih ni bil ravno pravi trenutek za preigravanje tovrstne glasbe v Sloveniji. No, vztrajnost je pa le pripeljala do uspeha, saj smo bili resnično pionirji na tem področju v Sloveniji.

Igor Misdaris: Mi takrat nismo razmišljali o nekem pogumu ali o odločitvi. Naš nastanek in delovanje je bilo vedno posledica nekih čudnih naključij, ki so se nam skozi kariero dogajala. Mi smo pač želeli igrati tisto, kar nam je bilo všeč, in tisto, kar nam je sedlo na dušo. In to je bila romska glasba, ki ponuja veliko širine in raznovrstnosti.

Je zanimanje za romsko glasbo danes večje, kot je bilo takrat?
Nenad Ljubotina: Zanimanje za etnoglasbo v Sloveniji je na splošno večje kot nekoč, s tem pa tudi za romsko, kar nas veseli, saj neskromno lahko trdim, da smo tudi mi pripomogli k temu. Ko smo mi začeli pred dvajsetimi leti, je v Sloveniji obstajalo malo skupin, ki so se ukvarjale z etnoglasbo, na področju romske glasbe pa smo bili edini.

Igor Misdaris: Meni se zdi, da so ljudje vedno imeli zanimanje za tovrstno glasbo. No morda je danes nekoliko lažje priti do te glasbe, ki sem si jo jaz kot 12-letni osnovnošolec moral naročati iz Rusije in potem čakati nanjo kak mesec. Prav ta dostopnost vseh glasbenih zvrsti je dejansko tisto, kar je naredilo romsko glasbo vidnejšo. Mlajšim generacijam pa so jo približali tudi sodobni pristopi pri ustvarjanju.

Danes je zelo priljubljeno mešanje sodobnih elektronskih ritmov s tradicionalnimi romskimi. Tudi vaša skupina po dvajsetih letih priseganja na 'klasiko' razmišlja o čem podobnem?
Nenad Ljubotina: Glasba se spreminja s časom, in to je tudi prav. Tudi mi nismo ravno klasična tamburaška zasedba in tudi glasbe ne izvajamo na klasičen tamburaški način, ampak malo bolj 'heavy'. Niso nam tuji bobni in tolkala, ki niso ravno pogosti v kombinaciji s tamburicami. Tako tudi novi album, katerega pripravljamo, spremlja trende.

Igor Misdaris: Razvoj gre naprej, ljudje se spreminjamo in potrebujemo nove izzive, zato tudi sami dejansko razmišljamo o novem, drugačnem pristopu, čeprav se zavedamo svoje "omejenosti". V bistvu želimo z novimi projekti tudi nastopati in jih izvajati tako, kot smo jih posneli, zato neke pretirane elektronike niti ne vidim, zdi se mi pa smiselno uporabiti sodobne elemente s pravo mero okusa.

20. obletnico boste proslavili s koncertom v Cankarjevem domu. Pridružili se vam bodo številni gostje. S katerim umetnikom bi si želel še deliti oder?
Nenad Ljubotina: Največjo željo smo si že izpolnili in večkrat nastopili z žal zdaj že pokojnim Šabanom Bajramovićem. Seveda je Zvonko Bogdan, legenda starogradske glasbe, umetnik, s katerim bi marsikdo želel deliti oder, in upam, da bomo tudi to nekoč speljali. Vsekakor gremo poslušat njegov prvi koncert v Ljubljani. Morda se nam pa uspe dogovoriti za sodelovanje.

Igor Misdaris: Z marsikom bi si radi delili oder, vprašanje je le, ali lahko pridemo do njih. Tisto, kar je nam bolj dosegljivo, je pač tisto, kar je v okolici. Vsekakor bi mi bilo izmed pop zvezdnikov zanimivo delati morda s Severino ali Gibonnijem, nekoč bi rad na odru stal skupaj z Zvonkom Bogdanom, mislim da bi bilo zanimivo sodelovanje s Stingom ali pa s Tino Turner, ampak te so že prevelike zvezde za nas Cigane ....

Kaj pa naprej? Lahko pričakujemo turnejo, nov izdelek? Od zadnjega je preteklo že kar nekaj vode ...
Igor Misdaris: Bomo videli, kako naprej. Obljubljati neke velike turneje po Sloveniji nima smisla, ker bi jo končali v dveh tednih. Zagotovo bomo koncertirali tako doma kot v tujini, ampak trenutno se ukvarjamo predvsem z ustvarjanjem novega albuma, ki bo bolj avtorsko obarvan in bo nekako naznanil naslednje dekade delovanja.

Res je kar nekaj časa minilo od zadnje plošče, vendar mi nismo bili nikoli privrženci neke množične produkcije. Raje smo delali manj, pa to malo bolj kakovostno. Tako je tudi tokrat. Nič nas ne sili v to, da za vsako ceno izdajamo nekaj, kar nam samim ne bi 'pasalo'. Ko bo stvar 'sedla' in ko bomo mi zadovoljni z izdelkom, ga bomo ponudili še publiki.