"Ko sem hotela sosede povsem spraviti ob živce, sem to pesem nažgala do konca na glas," je o svoji metalski mladosti dejala starejša gospa. Povsem bi jo razumel vsak obiskovalec četrtkovega koncerta Accept v Kinu Šiška. Accept so, tudi z omenjeno pesmijo Fast as a Shark (1981), zagnali takšen metalski trušč in nečloveške krike, da bi brez odlične izolacije koncertnega prostora okolica sprožila pravi kmeč... urbani upor.

Accept je tista glasbena skupina, ki je (so)polagala temelje heavy- in speedmetala. Stari so kot greh in kljub starosti - začetki segajo v leto 1968 - spadajo med tiste izjemno redke izvajalce, ki danes zvenijo bolje kot kdaj koli. To so dokazali tako z rekordno prodajo zadnjih dveh albumov (2010 - Blood of the Nations in 2012 - Stalingrad) kot s samim nastopom v sicer le dvotretjinsko napolnjeni Šiški. Koncert je bil odmev časov klasičnega težkega metala, oživitev mamuta, ki so ga po eonih v ledu odkrili raziskovalci. In steklenih oči končali na oklih.
Vrhunec slave so dosegli v zgodnjih 80. letih, v zlatih časih zvrsti, s trdim zvokom, deviantno tematiko in agresivnostjo. Ravno agresivnost pa je bila tista, ki jim nikoli ni prinesla pravega preboja v prvo ligo. Prve vrste so v drugi polovici desetletja zasedali šminkerski metalci v spandeksu s kvaziporedno seksualnostjo in kitarskim uporništvom, 90. leta pa so prinesla krizo težkega metala na splošno. V tem času so se Accept kar dvakrat razšli.

Za njimi je ostal vonj po prežganem žveplu, ikone na steni, gramofonske plošče. Njihov vpliv je slišen v številnih, pozneje precej večjih metalskih zvezdah. Zvok njihovega prvenca (1979 Accept) je na trenutke nevarno podoben prvemu studijskemu izdelku skupine Iron Maiden (1980), poznejši speedmetalski napori odzvanjajo v zgodnjih delih powermetal pionirjev Helloween. Prostora je premalo za naštevanje. A njihov odmev bi bil precej večji, če ne bi bilo skoraj 15-letne odsotnosti s scene brez studijskih albumov.
Tudi to se je poznalo tistega hladnega šišenskega večera. Bend, ki ga srenja glasbenih navdušencev mirne vesti uvršča v kategorijo legend, je svoj koncert odigral briljantno, doživeto, skoraj popolno - pred dvorano, ki je vsaj v tretjini zevala s praznino. Odločenosti benda, ki je vrhunec dosegel z albumom Balls to the Wall (Jajca ob steno), to ni zmanjšalo niti za milimeter. Pesem govori o uporu, njihova antologija o boju, sekirah in prerezanih vratovih. Ne dajo se kar tako.
Kaj bi se zgodilo, denimo, z Iron Maiden, če bi zamenjali nezamenljivega Brucea Dickinsona, ki je - čeprav še vedno odličen - pri koncu svoje vokalne operabilnosti? Accept so opravili tisto, kar je za bende najnevarnejše. Zamenjali so tisti del benda, ki običajno najbolj določa njegovo identiteto. Zamenjali so dolgoletnega, nezamenljivega pevca z značilnim glasom. In kot redki doživeli preboj in preporod. Za to moraš imeti pogum, da svoja "jajca zaženeš ob steno" in ponosno odigraš svoje, ne glede na okoliščine.
Kljub redkeje posejani dvorani, ki je nedvomno zasijala v velikem kontrastu z nedavnimi, skoraj izgrednimi koncerti po Grčiji, so Accept koncert od začetka do konca odigrali z izjemnim zanosom in predanostjo. Uvodna skladba Hung, Drawn and Quartered je prinesla nedvoumno sporočilo o nemili usodi ušes. Razbijajoča kombinacija dvojnega basbobna, skoraj lemmyjevsko nasilnega basa in klasičnih, metalsko dušenih kitar se je izkazala kot ena najmočnejših, najtežjih kombinacij, kar jih je Šiška videla v zadnjih letih. Tudi najglasnejših.

Rifanje kitar se je ob skupinah Hellfire in Restless and Wild nadaljevalo kot udarci težkega kladiva ob steno lobanje, medtem ko so povsem nove pesmi z albuma Stalingrad dodale himnično noto mogočnosti. Spuščena spodnja struna in neustavljivi valovi zvoka. Ta zasluži posebno omembo: vsako činelo, vsak premik strune se je kljub za Šiško nenavadni glasnosti slišalo kristalno jasno.

Tudi pevca, ki je poznavalce pustil odprtih ust. Kričač Mark Tornillo je zgodba zase. Je eden najbolj vsestranskih, raznolikih vokalistov, kar jih pozna sodobni metal, pa tudi eden najsposobnejših. Ob vstopu v Accept pred leti je nase prevzel izziv zamenjave predhodnika Uda Dirkschneiderja, ki je posnel praktično ves relevanten material benda. Ta je zato naletel na precejšnje kritike in še danes marsikdo pojamra, da "to pač ni to". Pa je. Tornillo je metalski džuboks. Ne le, da zna imitirati Udov raskavi stil skoraj do potankosti. Za razliko od ostarelega, porejenega Uda ga v živo še vedno izvede s perfekcijo in je z vidika obuditve starega mastodonta popolna zamenjava.

Pa se zgodba sploh še ne konča. Poleg oponašanja prehlajenega papagaja Uda bi zlahka zamenjal Briana Johnsona na čelu AC/DC. Brez težav doseže vse kričeče višine, pri tem pa ohranja hrapavost - kot bi z Johnsonom desetletja sodeloval pri pripravi glasilk z Jack Danielsom. Ko Acceptov repertoar zaide v powermetalske vode, je Tornillov glas - spet - skoraj identičen žametnemu hardrockovskemu slogu Helloweenovega kričača Andija Derisa. Za smetano na vrhu češnje je izurjen in skoraj nečloveško zmogljiv, ko se loti značilnih visokih krikov. Deep Purplov Ian Gillan se pred njimi skrije v najbližji grm, niti najmanj se jih ne bi sramoval niti veliki Bruce Dickinson. Leta 1981. Ob komadu Wrathchild. Še mala podrobnost: Tornillo se ne zanaša na mlade, divje glasilke. Acceptom se je pridružil iz benda T.T. Quick, ki deluje že od leta 1984.
Accept imajo sicer posebno povezavo z AC/DC. Ne le da je Tornillo v 80. letih deloval v bendu, ki je avstralskim hardrokerjem stilsko precej podoben, temveč so z bendom osebni prijatelji. Poleg tega, da so že večkrat odprli koncerte za AC/DC, so posneli tudi eno pesem AC/DC-jev, ki jo je napisal eden izmed bratov Young, pa ni nikoli končala na ploščah AC/DC-jev. Accept v glasbeni srenji uživajo svojstven položaj.

Odziv občinstva pa je druga zgodba. Presenetljivo ali ne, večji del zbranih glav je že kazal precejšnje znake gradnje letališča za muhe. Sivina, pleša, precej pozna srednja leta in potrpežljivo čakanje, da bend zaigra tisto pesem, na katero so kot mladi junci "jagali babe". Spet tretji so svojim bolj lenim kolegom doma prek telefonske povezave predvajali tisti "hit". Pa prekrižane roke in trisekundni krik na koncu pesmi. Občasno je bilo opaziti oponašanje kvazikitarskega plesa, značilnega za videospote Accepta. Precej je bilo nostalgije in glede na to, da so Accept tudi v najboljših časih ostajali izunaj prve lige slave, ta nostalgija nikakor ni napolnila Šiške.

Zagnanost benda je imela precej boljši vpliv na drugo polovico občinstva. Tisto, ki je bend spoznala pred dvema letoma, ko je vstal od mrtvih in presenetljivo izdal svoj najbolj komercialno uspešen studijski izdelek sploh - Blood of the Nations (2010). Mlade horde so ob novem materialu poblaznelo izvajale običajne koncertne vragolije, tresle koncertna tla ter v zrak z divjim čupiranjem pošiljale omejene pošiljke prhljaja.

Del občinstva je na bend gledal, kot bi se izrazili ata Dickinson, kot na "plesoče medvede", namenjene zabavi v cirkusu. To pa benda ni ustavilo. Marsikateri "večji" bend ob pogledi na manj aktivno, še posebej pa omejeno občinstvo, nemudoma skrajša svoj repertoar in izvede rutinski, vsakodnevni-šiht koncert. V četrtek zvečer pa je bilo jasno, da so Accept turneje in albume skozi desetletja neaktivnosti hudo pogrešali. Vrstili so se dodatki, več posebnih solo vložkov, na stare deeppurplovske dvoboje orgle-kitara je spomnil solistični dvoboj med basistom Petrom Baltesom in ustvarjalno silo benda, kitaristom Wolfom Hoffmanom. Ob igranju je bilo vidno, da ne izvajajo rutiniranih promocijskih potez za dvigovanje vzdušja, temveč v igri dejansko uživjao.

Niso se ustavili niti, ko je so nekateri obiskovalci prikazalo svoj običajni ... slovenski šport. Marsikdo se bo spomnil, da so Maidni leta 2007 za Bežigradom na oder "kasirali" nekaj piva polnih kozarcev. Profesionalno so odigrali koncert do konca. Accept so ga dokončali z nezmanjšano navdušenostjo. V svetu glasbe ni vedno tako. Veljaki, kot so denimo "Guns N' Roses" Axla Rosa, ob prejetih projektilih iz občinstva hitro zapustijo oder.

Popolno sodelovanje med bendom in poslušalci je prišlo šele nekje na polovici koncerta, s starimi klasikami, kot so Princess of the Dawn, Pandemic, Fast as a Shark. Takrat so zapela vsa grla ter utihnila, ko je bil čas za odhod z odra in čakanje na dodatek. Še ena kontraproduktivna folklora - ljudje so že tako navajeni običaja dodatkov ob koncu koncerta, da vedo, da se bodo ti zgodili. Ne glede na to, ali se premaknejo za milimeter ali ne.
Po krajši, skorajšnji tišini se je bend vrnil na oder in odvrtel tri največje hite: Balls to the Wall, Teutonic Terror in himnično Metal Heart. In so odšli. Na lov za naslednjim velikim riffom, ki izmaliči ušesni hrustanec.
Poslavlja se najstarejši slovenski HM bend
Za vekomaj pa odhaja še eno ime. Lene kosti. Prvi pravi slovenski heavy metal bend iz leta 1978. Lene kosti so odšle, brez pompa, brez drame. Kot predskupina Acceptom so med koncertom oznanili, da je po 34 letih prišel čas za slovo, odžagali še zadnji Heavy Artillery in prepustili oder prerojenim Acceptom.