"Kaj se nam dogaja ravno dovolj pogosto, da ostajamo pri življenju," je s svojo usodo pravzaprav povsem zadovoljen videti Tomaž Štular. Ujeli smo ga v domačem Kranju, kjer so The Tide za svojo najzvestejšo bazo oboževalcev v letnem gledališču Khislstein odigrali koncert, zanimiv predvsem zato, ker je s šestimi novimi pesmimi ponudil vpogled v genezo še nastajajočega albuma.

Plošček, ki ga, čeprav dokončna odločitev še ni padla, najverjetneje ne bodo naslovili tako kot včerajšnji koncert, Eyes Wide Open, bo predvidoma izšel na začetku oktobra, z njim pa devet novih skladb, ki - po slišanem sodeč - ne odstopajo veliko od preverjenega "tidovskega" melanholičnega zvoka s poudarkom na Štularjevem vokalu in besedili v angleščini.

"Ne moremo reči, da smo glasbeno ostali tam, kjer smo bili, ker to ne bi bilo res, težko pa je o sebi govoriti s kakršno koli distanco," ugotavlja basist Dejan Osterman. "Lahko pa rečem, da je ta album, v primerjavi s prvim in deloma tudi drugim, prvič res delo vseh petih članov benda." Štular, ki je že tradicionalno zadolžen za pisanje besedil, pravi, da je bil tokrat malo manj "lirik" in da se od teme razmerij na nekaterih mestih odmika v smer političnih in družbeno-kritičnih tematik. Proces pisanja je bil hitrejši kot po navadi in precej "netravmatičen": "Pesem Little Love Pretender sem napisal v eni sami noči blodenja po Kranju s slušalkami." In prav ta pesem je ena tistih, ki po njihovem mnenju najbolje povzame vzdušje celotnega albuma in služi kot njegov "zvočni podpis".

Pokušina pred jesenjo
Poleg omenjenega je v Kranju premiero doživela še energična Echoes in Shoes, ki se na trenutke približa energičnosti Franz Ferdinandov, ter Roll the Dice, ki - podobno kot na prejšnjem albumu Decline - odstopa od zvočne podobe preostalih pesmi, tokrat v smer poskočnega folka, kakršnega se ne bi sramovali Mumford & Sons. V naboru za novi plošček je še pesem All The Things We Had, so nam zaupali člani benda, ki pa očitno še ni bila pripravljena na krstno izvedbo.

Dobro varovana "tabujevska" skrivnost
Tudi tisti del večera, v katerem so The Tide preigravali svoj preizkušen material, dokazuje, da so - morda ravno zaradi okroglega jubileja? - na določenih mestih znova pregnetli žive izvedbe svojega opusa: prvi singel Carry On je zaživel v akustični priredbi z bluesovskim vložkom kitarista Janeza Štera, predvsem pa z "gostjo presenečenja" v duetu s Štularjem: na odru se mu je precej neceremonialno pridružila Tina Marinšek, pevka zasedbe Tabu. "S Tino se poznamo že od prej in je vse skupaj teklo gladko," razložijo pozneje, v zaodrju. "Niti slučajno pa nismo hoteli koncerta oglaševati s "posebnimi gosti presenečenja", zaradi katerih bi potem ljudje prihajali. Do teh reči še vedno gojimo določeno distanco."

Domače občinstvo je najstrožje
Štular tudi pred domačim občinstvom upravičuje sloves razdajajočega se, kinetičnega frontmana, ki se - potem ko se nihče ne odzove na povabilo na ples pod odrom - brez obotavljanja sprehodi med v avditoriju posedeno publiko. (A če sodim po šepetanju vseh besedil, ki je prihajalo iz vrste za menoj, statičnost občinstva ni bila toliko posledica nezainteresiranosti kot prej očaranosti.) "Osebno imam večjo tremo, kadar igramo pred domačo publiko. Vedno se mi zdi, da nas malenkost bolj "ocenjujejo" in da se moramo za las bolj izkazati," nam pozneje prizna Osterman. "Maksimalno se seveda potrudiš na vsakem koncertu, a kadar se kaj zalomi v kakem drugem kraju, se manj obremenjuješ, pred domačim občinstvom pa si tega ne želiš. No, k sreči se danes ni."

Vizualna podoba dogodka Eyes Wide Open - na pet krogov razdeljeno platno, na katerem so se vrstile "vizualije" umetniškega tandema Kitsch-Nitsch - dokazuje, da The Tide še vedno razmišljajo o celostni podobi svojih izdelkov in skušajo preseči včasih omejujoči koncept klasičnega albuma (pri predhodniku, Kings of the Hill, so denimo uporabnikom svoje spletne strani omogočili, da so si iz nabora elementov sami "sestavili" naslovnico albuma). "Že pred desetimi leti to, da imaš doma cd, ni bilo več neka silna vrednota. Gibljemo se v krogih, ki se ukvarjajo z različnimi platmi ustvarjanja, in z nekaterimi se pač bolje ujamemo, pa naj bosta to Kitsch-Nitsch ali Miha Knific, ki režira naše videospote. Vedno skušamo ljudem poleg glasbe ponuditi še kaj - glasbe je konec koncev povsod obilica. Ne zato, ker bi se za vsako ceno hoteli razlikovati, ampak ker se nam po glavah pač plete množica idej."

Logični naslednji korak bi bil torej povsem konceptualen album? Pravzaprav ne, pravijo. "Za konceptualni album potrebuješ močno idejo, ki bi vseh pet članov potegnila v isto smer, kar pa je v našem primeru malo težje. Pesmi nastanejo, kakršne pač nastanejo. Na koncu se vedno lahko usedeš in spišeš koncept ... Ampak konec koncev smo mi še vedno rockerski bend."

Na zimzeleno vprašanje o "skrivnosti uspeha", s katerim smo začeli, The Tide nimajo enoznačnega odgovora. "Seveda smo se v desetih letih spremenili, a očitno smo imeli to srečo, da smo se spremenili skupaj. Ne vem, ali gre za dobro karmo ali kaj, ampak po desetih letih še vedno vztrajamo, in do sem smo prišli brez menjav članov." Za jasnejšo predstavo o tem, kam jih nese (ustvarjalna) pot, pa bo očitno treba počakati do jeseni.