Britanca, ki sta se na vrhove lestvic pred štirimi leti zavihtela z nalezljivo (in nato nekaj časa povsod prisotno) uspešnico That's Not My Name, sta vodilnim pri založbi Columbia (in nadrejeni družbi Sony) v zadnjih letih gotovo povzročila nemalo sivih las: ko se je že zdelo, da je naslednik prvenca We Started Nothing skoraj pripravljen na izdajo in so ob slišanem "šefi" zadovoljno kimali, sta se album odločila zavreči in namenoma posnela novega, takšnega, ki jim po njunem mnenju ne bi bil všeč.

Pred nastopom dua The Ting Tings v okviru festivala Uf!, ki bo 12. junija v Križankah, smo se pogovarjali z Julesom de Martinom, polovico zasedbe, ki jo je ustanovil skupaj s Katie White konec leta 2007 v Salfordu. Oba sta pred tem sodelovala z različnimi glasbenimi skupinami, a brez uspeha. Ta je potem prišel, a s prepoznavnostjo, turnejami in denarjem tudi pasti pogoltne glasbene industrije ...

Začnimo pri koncu, natančneje pri vašem svežem albumu Sounds from Nowheresville. Med njim in prvencem We Started Nothing so minila kar štiri leta ...

S prvim albumom sva bila na turneji cela tri leta. V tem sva zelo uživala, spoznavala sva različne države in potovala, nastopala na festivalih in samostojno. Prvi album je doživljal uspehe v različnih državah ob različnem času. Po prvem mestu lestvic na Otoku sva začela plošče prodajati v ZDA, po ZDA je prišla Japonska, nato Avstralija, pa Evropa …

Trdo sva delala in kamor koli sva prišla, sva žela nove uspehe. V vsaki državi sva se nekako osmislila na novo kot skupina in na koncu sva bila tako izčrpana, da sva potrebovala nekaj časa za okrevanje. Potem pa je bil že čas za ustvarjanje nove plošče.
Tako da se štiri leta navzven morda zdijo dolga doba, a sva imela v bistvu za ustvarjanje nove glasbe na voljo le devet mesecev.

Če so moji podatki točni, sta vmes pravzaprav že posnela skoraj celoten album, a ga nato zavrgla?

Delujeva kot neodvisna zasedba, sama snemava glasbo, sama piševa pesmi, imava lasten studio. Prvo ploščo sva posnela, še preden sva sploh imela pogodbo z založbo. Ko enkrat spadaš pod okrilje založbe, pa se koncept ustvarjanja spremeni … Čudno sva se počutila z nekim velikanom, ki je bdel nad nama in omejeval najino ustvarjalnost. Vse je bilo kar naenkrat drugače, veliko ljudi je delilo nasvete o tem, kaj se dobro sliši, kaj ne, kaj bo uspešnica na radiu, koliko plošč bomo prodali … Nikoli nisva želela ustvarjati glasbe zaradi slave in denarja, ampak zato, ker je bil to najin način izražanja, le podaljšek širšega umetniškega ustvarjanja.

Zato je bilo snemanje druge plošče pod pritiskom velikanskega uspeha prve veliko breme.
Morala sva se oddaljiti od vsega skupaj in odšla v Berlin. Tam sva v nekaj mesecih spoznala nove ljudi, premostila jezikovne pregrade, a glasba, ki sva jo poslušala tam, naju je nekako zmedla, zato sva posnela nekakšen dancealbum. Prav zato, ker so bili pri založbi tako navdušeni nad slišanim, midva pa nočeva le ugajati množicam, sva se odločila, da pet ali šest pesmi "vrževa v smeti". Po tem očiščenju sva se spet počutila kot duo The Ting Tings in vse je spet gladko steklo ...

Čudovit občutek je biti svoboden in album, ki sva ga ustvarila, je poln najrazličnejših vplivov, je zelo eklektičen.

Pa vendarle delujeta pod okriljem založbe Columbia, ki deluje pod okriljem giganta Sonyja. Kako sta si uspela izboriti to svobodo?

Zdi se nama, da je glasbena industrija napačno zastavljena, saj gre resnično samo za denar in zaslužek. Breme korporativnega razmišljanja je lahko zelo utrujajoče, zato sva pri podpisu pogodbe s Columbio postavila pogoj, da bova obdržala ustvarjalni nadzor. Zato lahko, čeprav spadava pod veliko založbo, delava vse sama, celoten ustvarjalni proces je v najinih rokah. Ne snemava glasbe, ki se njim zdi prava, ampak glasbo, zaradi katere se kot umetnika dobro počutiva.

Vse lepo in prav, a kako potem razlagate dejstvo, da se vajina glasba pojavlja v oglasih in tv-serijah?

To je bila pač najina izbira …

Kako jo utemeljujete?

V glasbeni industriji se dogajajo pomembni premiki. Ni ti treba biti Beyonce, da z glasbo nekaj zaslužiš. Obstaja veliko oglaševalcev, ki v oglasih uporabljajo glasbo vzhajajočih bendov, saj se zavedajo, da lahko določeno znamko opremijo z dobro glasbo po dostopni ceni, da ne potrebujejo velikih zvezd, ki zahtevajo milijone ... S tem pa mlada skupina dobi prepoznavnost in priložnost za napredek.

Problem celotnega sveta je to, da so nam stvari ušle iz rok: vse je tako drago, vsi si želijo samo služiti denar. Vsi pa smo ljudje in zavedati se moramo, da lahko v življenju počnemo tudi stvari, pri katerih denar ne igra glavne vloge.

A nazaj k oglaševanju in vašemu vprašanju: bila sva vključena v ustvarjalni proces nastajanja teh oglasov in zasluženi denar namenjava za financiranje turnej. S seboj na turneje vzameva nekaj ljudi, vse je zelo drago, zato raje, kot da bi višali cene vstopnic za koncerte, denar, ki ga zasluživa, vloživa v opremo in osebje.

Veliko je načinov, na katere lahko mlade skupine preživijo in ustvarjajo. Treba je le vzeti stvari v svoje roke.

Je bila torej odločitev, da se boste v okviru turneje ustavili v Ljubljani, vaša?

Seveda. Z agentom sva se posvetovala, kje so zanimivi kraji, v katerih bi nastopila. Pred kratkim sva bila že v ZDA in v Južni Ameriki, turneje sva posebej prilagodila manjšim prizoriščem, in tako bo tudi v Evropi. Naveličala sva se velikanskih odrov, na katerih se vse bolj oddaljuješ od občinstva. Zato sva tokrat raje izbrala manjše festivale in bolj intimno vzdušje.

Če ves čas počneš iste stvari, se počutiš kot stroj, ki je tam le zaradi zaslužka drugih ljudi. A midva sva umetnika, želiva si ustvarjati, biti navdahnjena in opravljati svoj posel z užitkom.