Vazz, s pravim imenom Mark Jacob Cavazza, je v svet poslal svežo pošiljko novega glasbenega materiala, a tokrat je vse malce drugače. Gre namreč za prvi "bendovski izdelek" – na njem besedila spremljajo "živa glasbila", za katera so poprijeli tudi basist Peter Smrdel, bobnar Žiga Smrdel in kitarist Filip Vadnu.

"Vsakomur smo dali prostor za izražanje, prilagajali smo se drug drugemu, dihali skupaj," je za MMC “bend moment” ustvarjanja glasbe povzel basist Smrdel. Raper Vazz je obenem poudaril, da pomembno vlogo igra to, da se med seboj veliko pogovarjajo in so predvsem prijatelji.

10 tematsko in zvočno, pa tudi minutažno razgibanih pesmi – dolžina dveh se vrti okoli častitljivih devetih minut – so združili pod naslovom Psiha. "Naša psiha je cela paleta vtisov, doživetij, izkušenj ... To se vse nekako prepleta. Ta beseda res zelo lepo povezuje cel album v smiselno celoto," je povedal Smrdel, ki ugotavlja, da vsak posameznik drugače dojema pesmi prav zato, ker črpa iz svoje notranjosti.

Vazz ob tem poudarja, da se moraš s svojo psiho ukvarjati – če ne, se ti zmeša. "Toneš v nezadovoljstvo. Če nisi sam s sabo pomirjen, nisi z nikomer," je dejal in dodal, da v albumu obravnavajo vprašanja, misli, ideje, s katerimi so se v času ustvarjanja ukvarjali. "Gre za oporne točke, opomnike," je še pojasnil glasbenik, ki je s preostalimi glasbeniki Psiho predstavil pred navdušeno razprodano dvorano Kina Šiška.

Več o ritualih, palačinkah, odkritosrčnih pogovorih, občasni razmagnetenosti, izžetosti po snemanju, distanciranju od materiala, o tem, kako so oči ogledalo duše, slavi ali miru, o tem, kako je v redu, če si to, kar si, fenomenu slave, kako resnica mora boleti, o sorodnih dušah, (ne)cenzuri in o tem, kako ima vsak predzgodbo, pa si preberite v spodnjem pogovoru.

Vazz je v zadnjih nekaj letih doživel razširitev – pod imenom niste več “samo” vi, Mark, ampak še basist Peter Smrdel, bobnar Žiga Smrdel in kitarist Filip Vadnu, kot gost se vam pridruži tudi klaviaturist Matic Štemberger. Intenzivno sodelujete od leta 2022. Je pošteno reči, da ste se pač našli pravi ljudje?
Oba: Zagotovo.

Kako se sicer usklajujete glede na to, da vsi sodelujete pri več projektih?
Peter: Vsi sodelujemo še z drugimi izvajalci, ampak ne gre samo za usklajevanje naših projektov. Mark se ukvarja tudi z igro – sodeluje z Mladinskim gledališčem in dokončuje študij. Čeprav smo res razpršeni, gre načeloma kar tekoče, vseeno pa moram priznati, da ni vedno najbolj preprosto, občasno se spopadamo z manjšimi težavami predvsem pri organizaciji vaj. Ker pa imamo zagon, strast in željo, se nam uspe uskladiti. Učimo se usklajevanja.
Vazz: Vsakič znova je izziv.

Pred kratkim ste v svet poslali prvi “bendovski izdelek” Psiha, na katerega ste izjemno ponosni. Kako ste se odločili za ta podvig? Je bil to nekako organski proces?
Vazz: Odkar smo nazadnje še s starim materialom nastopali kot skupina, je bila to čisto organska pot. Ni bilo neke odločitve, nič ni bilo načrtovano. Samo skupaj smo delali, česar smo bili vajeni, in začeli igrati tam, kjer vadimo.

Kako je zdaj, ko je album med ljudmi, in ne več samo v vaših rokah?
Vazz: Dobro – rešili smo se nekega bremena, zdaj pa je tak zanimiv del, ko se ga prepušča vesolju oziroma ljudem, za katere sicer nikoli ne veš, kako bodo nekaj sprejeli.
Peter: V naš glasbeni dnevnik smo ujeli trenutek in ta dnevnik zdaj samo delimo z ljudmi. Na podlagi odzivov sva ugotovila, da si vsak po svoje interpretira pesmi, mi nad ničimer nimamo več nadzora. Kot je rekel Mark – izdelek je šel v vesolje in zdaj živi svoje življenje.

Material ste ustvarjali med letoma 2022 in 2024. Vse, kar je na plošči, so "živi inštrumenti". Je torej to neko novo poglavje, nov mejnik?
Vazz: Zagotovo. Že to, da smo se tega lotili vsak s svojim inštrumentom – jaz z vokalom, Peter z basom in moogom, Žiga z različnimi bobni, Filip s kitaro in Matic tudi s klaviaturami. Vsak posameznik je s svojim delom prispeval nekaj svojega – tako, kot ga je v preteklosti na albumih imel na primer Hugo, ki je delal glasbene podlage. V tem primeru je delo le še bolj kolektivno, v pesmi je vloženih še več vtisov, energije in talenta.
Peter: Tudi Mark je pri samem ustvarjanju poprijel za kitaro, ki ni njegovo primarno glasbilo – njegov glavni inštrument je vokal. S tem je v več primerih prispeval k ustvarjalnosti, ker se je skozi njo začel izražati na zelo preprost način, s tem pa je za nas naredil odlično podlago, na kateri je nastala pesem. Vsi mi smo izobraženi glasbeniki, in ker z leti pridobivamo znanje, včasih pozabimo na preprostost in se oddaljimo od tega čisto otroškega poustvarjanja glasbe, ko so na primer že trije akordi dovolj, da nastane skladba. Na to nas je Mark opomnil in mislim, da je tudi zaradi tega glasba čuječa, polna čustev. Res je nastala iskreno.

Se vam zdi, da živi instrumenti še dodatno podčrtajo pomen besedila, mu dajo še več duše?
Vazz: Da. Še več prostora je za aranžmajska dopolnjevanja, poudarke. Velikokrat producenti – pa ne pravim, da je v mojem primeru kdaj bilo tako – zgolj dajo podlago in želijo, da nekaj odrapaš. V tem primeru pa je bilo veliko pogovarjanja in poslušanja.
Peter: Delili smo tudi pomisleke, če se nam je na primer zdelo, da nekdo nekje preveč igra in bi moral dati prostor vokalu in obratno. Mark je velikokrat glasbi dal veliko prostora. Tudi pri zadnji pesmi MEDITESAN smo pustili instrumental – čeprav je imel pripravljeno besedilo, se je odločil, da pesem deluje brez njega. Vsakemu smo dali prostor za izražanje, v bistvu smo se vsi prilagajali drug drugemu, dihali drug z drugim. Ta “bend moment” je točno to – da skupaj poustvarjaš in ustvarjaš glasbo.

Imate torej člani med seboj veliko bivanjskih, odkritosrčnih pogovorov?
Vazz: Da, to, da ljudje ne pridejo samo delat in smo prijatelji, ki se najprej malo pomenimo, je zelo dragoceno.
Peter: Zelo redko in dragoceno je. Ljudje pogosto ne razumejo, a pomembno je omeniti, da pridemo vsak s svojih vetrov in nismo vedno “uglašeni”. Včasih smo popolnoma razmagneteni in nekaj časa potrebujemo, da pridemo na isto frekvenco in začnemo delati. Najlažji način je že, da se objameš, pogovoriš. Ko sem bil res slabe volje, mi je na primer Mark govoril, naj se malo smejim. Zelo pomembno se mi zdi, da v sočloveku prepoznaš, da ima neke težave. Drug drugega podpiramo in s tem rastemo. Med sabo si zaupamo in imamo kemijo. To se potem najbolj čuti prav v glasbi.
Vazz: Zdi se mi, da bi bili vsi lahko enako dobri na svojih področjih, a če ne bi bili prijatelji, bi bila to čisto druga pesem, drug projekt. To, da se z nekom razumeš, je zagotovo pomembneje od tega, kako dober glasbenik ali umetnik je. Zame je predpogoj za ustvarjanje to, da si najdeš dobre soljudi, soustvarjalce.

Imate sicer kakšne posebne rituale?
Vazz: Ustvarili smo rituale, ki niso zapisani, premišljeni ali načrtovani. Nekakšen ritual je, da imamo sproščen pristop, da je vse kot neko druženje, pomembno je, kje spimo, kaj in kdaj jemo, kako vstopamo v studio ...
Peter: Rituali so že del naše rutine. Kot je poudaril Mark, je za nas med drugim zelo pomembno, da imamo neko prenočišče, ki je kot neki dom, kjer se počutimo varno, se družimo in si po snemanju lahko odpočijemo. Da je lep ambient. Tokrat je, preden smo šli snemat, Mark sam organiziral cel ta paket, imeli smo celo kuharja v studiu. Našel je popolno osebo, bilo je tako, kot bi bila z nami mama.
Vazz: Bilo je zelo koristno, ker ti ni treba razmišljati o tem.
Peter: Lahko smo se posvetili ustvarjalnemu delu. Mark je o tem razmišljal, še preden smo šli v studio, za to smo mu zelo hvaležni. Mislim, da ne bi moglo biti boljše.

Poleg prigode, ko je ojačevalec razbil okno kombija, kar je na koncu postala naslovnica albuma, ste imeli še kakšno podobno zgodbo?
Peter: To je bil prvi dan, to je bil šele uvod. Kar mi je še do danes ostalo, so palačinke – te je vsak dan cel kup napekla oseba, ki nam je kuhala. Potem ko smo končali snemanje, sem si rekel, da vsaj pol leta ne bom jedel palačink (smeh).
Vazz: Meni pa je bilo zelo pri srcu, kako smo se vsak dan do studia in iz studia peljali v popolni tišini. Ko delaš po 13 ur glasbo, je to tako.
Peter: Kar je še vredno dodati, je to, da je že sama pokrajina, kjer smo se peljali, idilična in tiha – ta čudovit kočevski pragozd.
Vazz: Vsak dan smo se v studio peljali zelo zgodaj zjutraj in se zelo pozno tudi vrnili.
Peter: Ogromno živali smo videli, nekega dne celo cel trop 18 ali 20 košut. Zraven studia so bile ovce. Tega ne vidiš v mestu.

Vazz: Zato smo se odločili za ta kraj.
Peter: Ker smo se res odrezali od sveta, je bil šok, ko smo se vrnili v Ljubljano med ljudi, neverjeten. “Small talk” mi je postal odveč. Preskok je bil velik, pa je bil samo en teden.
Vazz: V Ljubljani smo se počutili kot tujci, pa vsi živimo tu. Tam smo imeli zelo poglobljene odnose, vezi, ustvarjanje je bilo intenzivno. Ko pet dni vsak dan po 13 ur daješ ven vse, kar imaš na duši, prideš izžet, glava te boli od miselnega napora in oddajanja. Res smo bili prazni, čustveno nabiti z neko drugo frekvenco. Ko smo prišli nazaj, mislim, da smo vsi spali po 12 ur, počutili smo se, kot da bi žurali en teden.
Peter: Popolnoma drugačna energija je bila.
Vazz: Zanimiva in dobra izkušnja. Takoj bi ponovil.
Peter: Naslednjič bi še dlje ostal.

Na albumu je 10 pesmi, ki so tematsko in zvočno razgibane. Od prepovedanih telesnih izkušenj na pesmi PREPOVEDANA do BREZ SRCA, ki omenja človeško brezsrčnost med ljudmi, predvsem pa do narave – vse živali odhajajo, ker jim je dovolj ljudi. Poleg tega da je, kot ste rekli, vaš dnevnik, je to splošen odtis časa?
Vazz: Da. Je pa res, da tak izdelek vsakič pride malo z zamikom. Zametki tega so leto in pol ali dve leti stari. To, kar ljudje dobijo zdaj, se ni včeraj izmislilo. V tem je zajeto neko obdobje in danes smo mi že drugje. Zdaj smo že malo distancirani od tega materiala, drugače ga slišimo, vidimo. V resnici se distanciraš med postprodukcijo, predvsem ko je to v miksu in masteringu. Preden pesmi slišijo, jih slišimo tolikokrat ...
Peter: ... se jih že nasitiš malo.
Vazz: Medtem ko se z materialom mogoče niti ne poistovetimo več toliko – kar je čudno –, ga bo nekdo zdaj prvič vzel za svoje. Ker odjemalci, poslušalci niso ustvarjalci, bo njim lahko čisto drugače “dogajal”.

Peter: Ko smo pesmi poslušali v studiu, smo za nekatere trdili, da bodo uspešnice, potem pa vidiš, da ljudje čisto drugače sprejmejo skladbe. Vsak si sam naredi svoj nabor. Toliko časa je bilo to naše, zdaj pa smo to spustili in je vaše, del ljudi.
Vazz: Najbolj naše je bilo že pred letom oziroma letom in pol, ko smo igrali v studiu. Takrat smo bili izjemno navdušeni nad tem materialom in zagreti zanj, tako lep se nam je zdel. Težko je opisljivo – kateri koli umetnik lahko razume to –, ampak v fazi, v kateri je zdaj album, smo drugje, nimamo več tega.
Peter: Iskreno lahko rečem, da že zdavnaj ne.
Vazz: Tudi jaz ne čutim več te navezanosti. Zdaj se ukvarjamo s tem, kako to interpretirati, distribuirati ljudem, kaj si želimo, kako soustvarjati še naprej, kako loviti ta val, to energijo v prihodnosti.

Vsi naj bi se po vašem mnenju odmikali od lastnega bistva. Je cilj albuma, kot pravite, da ljudi zvok in besede ponovno povežejo, da se vrnejo v stik s sabo?
Vazz: Mislim, da živimo v čudnem času in da so pred nami taki izzivi, da se je treba poglobiti vase, se ukvarjati samim s sabo in se poslušati. Skozi besede in glasbo smo s fanti poskusili ujeti neka vprašanja, misli, ideje, s katerimi smo se takrat ukvarjali. Gre za oporne točke, opomnike. Od pesmi PLES OBLAKOV, ki poudarja, da je življenje lepo, res je preprosto – poglej naravo, spomni se časa, ko si na morju, peska tam, zvezd, vonj borovcev – do skladbe BREZ SRCA, kjer je omenjeno, da bodo živali šle, če bomo tako delali z naravo, in zadnje pesmi, ki je kot meditacija, pri kateri je namen, da se sprostiš, ležiš in 10 minut poslušaš glasbo, naj te ta odpelje.

V pesmi PSIHA poudarite, da je ta v nas vseh. Kaj natančno za vas predstavlja psiha?
Peter: Naša psiha je cela paleta vtisov, doživetij, izkušenj ... To se vse nekako prepleta. Ta beseda res zelo lepo povezuje cel album v smiselno celoto. Nekdo mi je po koncertu rekel, da je vsaka skladba lahko plošča zase, kar mi je bilo zelo zanimivo. Različni komentarji mi dajo za misliti – čisto vsak drugače dojema, ker črpa iz svoje psihe.
Vazz: Tudi nam so nekatere pesmi boljše od drugih. Seveda so nam vse všeč, saj zato smo jih tudi dali na album, za vsemi stojimo. Všeč mi, da je raznolika plošča, na njej vsak lahko nekaj najde.

Je pomembno, da se posvečamo sebi, se ukvarjamo s svojo psiho?
Vazz: Seveda, če ne, se ti zmeša.
Peter: Preprosto.

Poudarili ste, da živimo v površinski, plehki družbi, kjer si nihče ne upa iti pod površino, ljudje naj bi se bali sami sebe.
Vazz: Se bojimo – ne izključujem se iz tega.
Peter: Tudi jaz se ne izključujem.
Vazz: Vsi se učimo vsak dan.
Peter: Psiha je obenem lahko naš najboljši prijatelj ali pa največji sovražnik.
Vazz: Ampak če se z njo ne ukvarjaš, vedno bolj toneš v neko neposlušnost samega sebe, v nezadovoljstvo – če nisi sam s sabo pomirjen, nisi z nikomer.
Peter: To je najbolj vidno, ko gledaš človeka v oči, te so zame kazalnik, ali si miren. Velikokrat ljudem med pogovorom oči begajo, ne morejo se osredotočiti. Če vidiš, da ima človek nemirne oči, je to zame dovolj, pove mi vse – da ta oseba tone. Če si pomirjen sam v sebi, bodo oči mirne, oči so ogledalo duše.

V pesmi PSIHA omenite tudi, da s tem, ko daš material med ljudmi, razgališ sebe. V preteklosti ste dejali, da je tudi pri ranljivosti meja – če se preveč razdaš, te lahko raztrgajo. Še vedno tako menite?
Vazz: Kot umetnik moraš biti ranljiv, dobro je, da imaš ta medij, kanal odprt, a moraš zelo paziti, ker si v umetniškem ustvarjanju zelo izpostavljen. Dobro je imeti zdrav odnos, koliko se daješ – vsakič ko se daješ, ljudje nekaj jemljejo, pa tudi ti nekaj dobivaš. Če pa daješ preveč, zate ne bo ostalo nič. Mi odločamo, komu dajemo svojo energijo in čas, obstajajo pa ljudje, ki tega sploh ne bi smeli tega dobivati, saj so samo odjemalci. Previdni moramo biti, vsi smo občutljivi, to je tudi del psihe.
Peter: Velikokrat nisi pozoren na to, kako ranljiv si, tega se ne zavedaš. Zato smo tu drug drugemu opora in si pomagamo, ker ni zmeraj preprosto. Vedeti moraš, komu lahko daješ – člani imamo to medsebojno podporo, dajemo drug drugemu.

Vazz: Lepo je tudi poslušati in si priznati, da si ranljiv in na primer rečeš: “Danes sem žalosten, počutim se ožetega in prizadetega, kot da me cel svet hoče pojesti.” Spet drug dan pa se pač počutiš, kot da lahko letiš. S tem se je treba ukvarjati, najti ravnotežje in ne pozabiti nase, hkrati pa ne na druge. Do neke mere je namreč dobro, da si samozavesten v tem, kar delaš, da nekaj tega ega imaš in si upaš stopiti pred množico ljudi, kar je večini strašno. Pazljiv moraš biti, da se ne vedeš brezbrižno, kot da si – po domače povedano – “prijel boga za jajca” in iti v neko superiornost. S takim vedenjem boš prizadel druge, saj boš videl samo sebe in nikogar drugega. Moraš imeti posluh za druge ljudi. Vseeno pa se ne smeš preveč prepustiti, ker boš tako ti poškodovan.

Eden izmed verzov je tudi: “Grabimo po slavi kot po znižanih izdelkih ..."
Peter: To je eden mojih ljubših verzov. Ko se z nekom dolgo ne vidim, namreč pogosto slišim: “Vau, kako si ti uspešen, kako tebi gre." Za tem, da bomo uspešni in imeli dobrine, hlastamo kot za zrakom, kar pa sploh ni smisel življenja. Ker je naš medij glasba, je zame smisel življenja stati na odru, ko si ves razgaljen in zapreš oči ter se prepustiš. V tistem trenutku ne razmišljaš. Ves trud in ure, ki jih vlagamo v to, se poplačajo v tem enem trenutku, ki hitro mine. Dve uri koncerta v Kinu Šiška sta bili zame kot dve sekundi. Potem je konec in si prazen ter razmišljaš, kaj boš pa zdaj naredil – lopato v roke in spet delat do naslednjega trenutka. Sam namreč na primer ves čas razmišljam, kaj novega bom naredil, kako bomo pisali, kdaj gremo igrat – igranje je zame igra v peskovniku. Mislim, da je smisel življenja, da vsak najde v življenju neko strast in v to vlaga vse. Skozi to se čistiš, osrečilo te bo in ne boš potreboval nobenih dobrin, potrditve, da si dober – to daš sam sebi. Smisel ni, da boš s tem uspel, ampak to, da si nekaj naredil zase. Če ima še nekdo drug nekaj od tega, si zmagal.

Vazz: Všeč mi je tvoja interpretacija. Sam sem bolj meril tudi na to, kako si ljudje predstavljajo slavo. Vsi bi jo imeli, potem pa so na neki točki razočarani ali pa šokirani. Danes si predvsem zaradi družbenih omrežij želimo izpostavitve, biti v soju žarometov, ves čas v tej hektiki grabimo. Mogoče je pa mir večja vrednota – zame je zagotovo to pomembnejše od slave.

Peter: Točno tako je zato, ker je sploh mlajšim generacijam, ki so zbegane in ne vedo več, kaj bi same s sabo, predstavljeno, da “moraš biti nekaj, če ne, nisi nič”. Pozabljajo, da si v redu, če si to, kar si. Kaj je uspeh, ni definirano – to je odvisno od posameznika. Za nekoga je uspeh sedeti na otoku, ves dan loviti ribe, piti bevando na sončku, biti sproščen, brez povišanega krvnega tlaka. Spet za drugega je uspeh biti skurjen, delati 24 ur na dan, si nabrati ne vem koliko kapitala in potem umreti pri 40 letih. Uspeh je to, kar si sam začrtaš, in če si dosegel ta cilj, si uspešen, to je to.
Vazz: Temu verzu sicer sledi še: “Noben zares ni slaven v očeh drugih so veliki.” Slava je zanimiv fenomen – sočloveka, ki je v bistvu iz krvi, kosti in kože, nekdo poveličuje in potem je konec sveta, če ta naredi kaj narobe, ker ni človek, ampak kot nekakšen bog. Slavo naredijo drugi, nihče načeloma ni slaven, vsi smo ljudje.

Še vedno ostajate zvesti hiphoperski vrednoti, neustrašnemu pripovedovanju resnice. Pa resnica tudi boli?
Peter: Da, in prav je, da je tako. Mislim, da v današnji dobi, ko se pritiski vršijo z vseh strani, ljudje raje slišijo velike laži kot majhne resnice. Čeprav nekaj ni res, jim da majhno uteho, s tem pa lažje shajajo in se bolje počutijo. Na dolgi rok menim, da je resnica učinkovitejša – bolj boš iskren do samega sebe, boljši bodo tvoji rezultati, čeprav morda ne bodo takojšnji in se boš moral zanje dalj časa truditi. Končni izdelek nam ni takoj všeč, to je dolgotrajni proces. Čeprav smo zadovoljni, obenem nismo, ker že hrepenimo po novem, imamo vizijo, kaj bomo naredili, kako se izboljšati.

V današnjem času so ljudje navajeni, da vse dobijo takoj, dejstvo pa je, da vsaka stvar potrebuje čas, zagon in trud. Mark je na primer prebral ogromno knjig, da ima tako besedišče in se svobodno izraža. Da sem sam prišel do te točke, sem vložil 15 let vaj po več ur na dan. Nič ni samoumevno, za kakovostne rezultate je treba biti strpen. Kakovost pa je trenutno povsod vprašljiva.
Vazz: Resnica je tudi kakovost.
Peter: Seveda je nujna določena mera spodbude, a ne moreš reči, da je nekaj odlično, če ni. S tem manj narediš za človeka. Zaradi tistega, ki morda malce boli, a je resnično, bo na dolgi rok profitiral in se bo naučil prepoznati kakovost ter se truditi za rezultat. Tako tudi učim svoje dijake.
Vazz: Tudi nas zaboli, če kaj takega slišimo. Najtežje je iti čez to – spet je tu ta ego. Čeprav boli, se takrat največ naučiš, in če znaš to prenesti, si obenem lahko še ustvarjalen.

Prvi singel albuma je bila pesem LJUBLJANA PODTALNO, ki je obenem poklon kompilaciji iz leta 2005 (Lublana podtalno). V njej pravite: “Navdihnejo me tisti, ki zastopajo, ne postopajo na mestu, drznejo si čez it, vedno bolj zanimajo me čudni al pa hecni.” Se torej ljudje po vašem mnenju še vedno bojimo drugačnosti?

Vazz: Čeprav bi si mislil, da se drugačnost danes spodbuja, in se veliko govori o tem, koliko si upamo biti drugačni, hkrati mislim, da se bojimo drugačnosti. Zdi se mi, da to spet izhaja iz družbenih omrežij in posledičnega spraševanja: “Kako bom videti? Kako bom izpadel? Kako me bodo ljudje videli?” Obenem nas na vsakem koraku spremljajo kamere in imamo občutek, da nas ves čas nekdo vidi. Zato se bojimo biti bolj divji, ves čas imamo v glavi, da moramo biti dobro videti. Ob tem se lahko vprašamo, kaj sploh je dobro in kdo to določa. Pred kratkim smo za raziskavo pri nekem projektu gledali dokumentarec o skupnosti LGBTQ+ pri nas in v njem je bil primer, kako je bil v 80. letih videti Roza večer v klubu K4. Vse je bilo veliko bolj odštekano, tako ličila kot oblačila. Tega danes ne vidiš. Manj je ustvarjalnosti, želim si bolj drznih, zanimivih ljudi, ki si upajo biti to, kar so. To sovpada s to “underground” alternativno sceno.

Kako je biti del “podzemlja”?
Vazz: Morda jaz sploh nisem. Ne zanikam si, da sem po eni strani malomeščan (smeh). Del podzemlja smo bolj skozi to, da si upamo delati glasbo, za katero stojimo. Ko mulci danes na primer delajo rap, je to samo ena šminka. Nihče si ne upa povedati nečesa, dati nekega izraza in znanje v pesem ter pokazati, kdo je. Vsak je že raper.
Peter: V veliko primerih znanje v glasbi ni več vrednota. Bolj kot iz sebe “delaš budalo”, bolj boš opevan. Ampak ta pozornost je seveda nastala umetno zaradi moči družbenih omrežij – ta lahko zgenerirajo tako rekoč kakršno koli neumnost.

Vazz: Po eni strani ni nobenega filtra in so meje pri tem, kaj si kdo dovoli delati, zabrisane. Že če pogledamo politike na družbenih omrežjih, ne moreš verjeti, da si tako odgovorne osebe na takem položaju lahko dovolijo biti pred vsem svetom najbolj primitivne in zlobne. Po drugi strani je cenzura in je zaradi na primer domnevne eksplicitnosti sporno dati dobro, pravo umetnost na ulice, gledališča ali muzeje.
Peter: Tudi nam se je že zgodilo, da nekje nismo mogli nastopiti, ker smo označeni kot rap in hiphop ter naj tako ne bi spadali tja. Ta argument so dali, ne da bi si sploh pogledali, kaj delamo.

V pesmi NAPAKA pravite: “Vidimo napake drugih, ko je treba sebe merkat” in “Več kot imamo za povedat bolj se vidi, da smo ranjeni”. Ljudje še vedno preveč obsojajo, ne da bi vedeli predzgodbo? Se da to popraviti?
Vazz: Da se s strpnostjo in nesojenjem. Izhajal sem iz sebe – kot mulec sem obsojal, ne da bi kar koli vedel. Zdaj do ljudi poskušam pristopiti brez predsodkov in jih sprejeti takšne, kot so. Vsak ima neko zgodbo.
Peter: To lahko odpravimo tudi tako, da dejansko poslušamo sočloveka. Večino časa vsi želimo nekaj povedati in tudi pri sebi sem velikokrat opazil, da sem prekinil sogovornika, prekinil njegov tok misli, kar je znak, da ga nisem poslušal – če zares poslušaš nekoga, ga boš poslušal, dokler ima kaj za povedati, ne glede na to, da bi nekaj rad dodal. Če izhajam iz sebe, sem največji napredek pri osebnosti rasti naredil, ko sem začel aktivno poslušati sogovornika. To se mi zdi pomembno, ker si tako tudi bolj strpen do družbe in boš nekomu prisluhnil, preden ga boš začel ocenjevati.

Omenili ste tudi “umetnost napak”.
Vazz: Ljudje smo si različni in to je prelepo.
Peter: Napake so nas pripeljale do tukaj.
Vazz: Lepota je v napakah. Hvala bogu, da nismo popolni in imamo različna mnenja.
Peter: Tudi če gledaš naš obraz, ta ni simetričen.

Na pesmi FILM se vam je pridružila Donna Marina Mårtensson, na 24 je spremljevalni vokal Aleksander Boris Cavazza. Kako ste se odločili za to?
Vazz: Pesmi smo morali še vokalno podpreti.
Peter: Ko smo v studiu snemali FILM, smo si vzeli trenutek, da si oddahnemo. Markova prva ideja je bila, da bi refren zapel kar on, sam pa sem predlagal, da bi to zapela ženska – da je v bistvu odgovor na to, kar je on povedal, da opeva njegove besede. On se je strinjal, vsi pa smo želeli delati z Marino, ker jo res obožujemo.
Vazz: Ko smo šli snemat vokale za pesem 24, smo rekli, da bi imeli še spremljevalne vokale – zato Aleks tudi ni napisan kot "featuring". Aleksa smo vzeli s sabo, ker vemo, da je odličen vokalist in njegova barva ustreza pesmi. “Ubil” je. Zelo smo bili zadovoljni.

V FILMU pravite, da je sorodna duša passé izraz. Pa verjamete v ta koncept?
Peter: Da, a obenem ne. Menim, da moraš za tak odnos garati. Ni samoumeven, da imaš to, je potrebnega veliko dela.
Vazz: Verjamem v sorodne duše, veliko jih je. Tudi midva sva sorodni duši. Ne gre samo za to, da na primer najdeš ljubezen svojega življenja – gre za ljudi, s katerimi se ujameš. To so tudi prijatelji do konca življenja.

Album ste v živo predstavili v Kinu Šiška. Kako ste se nanj pripravljali? Kako je bilo videti odziv občinstva, ko ste vi dajali energijo njim in obratno?

Vazz: Dan prej smo že naredili generalko in tonsko vajo, tako da smo bili precej pomirjeni. Vsi smo si spočili, Peter je tokrat na dan koncerta skuhal kosilo za ekipo.
Peter: Na oder gremo sicer malo lačni, ne jemo nekaj ur pred koncertom. Predvsem za vokaliste je namreč nelagodno, če nastopajo s polnim želodcem.
Vazz: Eden izmed ritualov, ki ga najbolj cenim, je, da smo pred nastopom sami, da se energetsko povežemo, zresnimo in gremo z vsem, kar imamo, na oder.
Peter: Zame je eden izmed najlepših trenutkov, tik preden stopiš na oder. Lahko ga opišeš, ne moreš pa ga pa v celoti podoživeti. Vse vre – občinstvo kriči, uvod se začne. Spomnim se, kako se je začela pesem LJUBLJANA PODTALNO, luči so se ugasnile, odrska delavca pa sta držala zavese in čakala, da jima damo znak.

Vazz: Takrat je neverjetno, polno adrenalina.
Peter: Lepo je tudi, ko prideš z odra, ko bi vse spet ponovil.
Vazz: Eden mojih najljubših trenutkov je priklon. V Kinu Šiška smo si iz ušes sneli slušalke, prišli vsi skupaj – ko vidiš tisoč ljudi, ki z nasmehom na obrazu ploskajo, veš, da si nekaj prav naredil. Res je lepo, tak družinski trenutek. Pohvala celotni ekipi za nastop. Za tem stoji veliko ljudi.
Peter: Hvaležni smo za to ekipo, ki jo imamo. Lepo soustvarjamo.
Vazz: Imamo spoštljiv in profesionalen odnos.
Peter: Pa tudi družinski, tako je lažje delati. Nihče nima vzvišenega odnosa, drug drugega dopolnjujemo in se vsi med seboj spoštujemo. Brez ekipe tega ne bi mogli izpeljati na taki ravni.
Vazz: Zdrav odnos imamo in to se opazi.

Kaj še načrtujete?
Vazz: Načrtujemo turnejo po Sloveniji, mogoče tudi v tujini. Načrt je iti čim dlje.
Peter: Spremljajte nas na družbenih omrežjih in boste obveščeni.