Kaj Megadeth NI? Megadeth ni muha enodnevnica, ni Justin Bieber, ni zmagovalec oddaje Slovenija ima talent, Megadeth ni nekaj, kar je včeraj priletelo sveže na police kot še topli polikani proizvod glasbene industrije. Megadeth niso proizvod glasbene scene.
Megadeth so tisti, ki so glasbo ustvarjali
Leta 1983 je skupino ustanovil Dave Mustaine, zaradi divjega življenja in odnosa še sveže odpuščen iz vsem znane Metallice, poln besa, želje po maščevanju in po čim hitrejši, težki glasbi. Megadeth so skupaj s skupinami Metallica (kjer je bil Mustaine prvotni kitarist in ploden pisec), Anthrax in Slayer člani zloglasnih "Velikih 4 Thrash metala", razen Anthraxa pa vsi prihajajo iz San Francisco Bay Area scene. Ta je divjo zvrst ustvarila, popeljala v svet in mnogo pozneje tudi v stotine milijonov prodanih ploščkov - ter približno toliko zgroženih staršev.
Kot glasbeniki so prejadrali mnogotera stilska morja, od čistega thrash metala do pobega v pop-metal sredi 90. in celo v mešanice dance/elektro/poprocka. Njihovo najbolj znano delo je album Countdown to Extinction s singlom Symphony of Destruction, album je skupini prinesel slavo po vsem modrem planetu - še posebej na frekvencah MTV-ja. V zadnjih letih se je skupina Megadeth vrnila k svojim koreninam, thrash metalu. Lani izdani album Endgame so kritiki in poslušalci dobro sprejeli kot "ekstremni metal, ekstremen vsaj toliko, kot kar koli je skupina do zdaj izdala".
Tokrat pa je v središču pozornosti album Rust in Peace, izdan natanko 20 let nazaj. Sicer za odtenek manj znan in za zvrhan pehar odtenkov bolj ekstremen kot Countdown to Extinction, je bil album Rust in Peace kar dvakrat nominiran za grammyja (1990 in 1991). Tehnično razgiban, progresiven-napreden in kitarsko trd album so v referenčni kitarski reviji Guitar World označili kot "enega vrhuncev prvega vala Thrash metala".

Končno v Ljubljani!
Ob 20. obletnici albuma so Megadeth priredili enomesečno turnejo, kjer so omenjeni album igrali v celoti, ena izmed postojank pa je bil včeraj Kino Šiška. Najbolj navdušeni se na sredin večer na enak koncert lahko odpravijo v Zagreb. Če pa kateremu navdušencu ostane še kaj cekinov, jih lahko potroši za DVD "RIP LIVE", na katerem je ovekovečen večer te turneje na Hollywood Palladiumu.

Izbira Kina Šiška se zdi nenavadna za skupino, ki navadno igra za najmanj večtisočglave množice, pogosta izbira pa so tudi stadioni. Izkazalo se je, da je skupina sama želela manjšo dvorano, skoraj klubski ambient, kot se tovrstni ekskluzivni turneji mogoče celo pritiče. Izbira nikakor ni bila napačna. Kino Šiška se je kot koncertni prostor z amfiteatrsko obliko, dobrimi dušilci odmeva in kakovostnim ozvočenjem izkazal - dvorana za 800 ljudi pa jasno napolnjena.

Kot predskupina so nastopili slovenski progresivna metalskupina Prospect, nekakšna slovenska različica bolj znanega 'progressive-metal' ansambla Dream Theater. Kljub različnim zvrstem glasbe je slovenska zasedba naletela na dober odziv občinstva. Pevca Roberta Grdiča, ki je kljub prehladu dobro odpel, ste lahko prepoznali tudi kot petega finalista oddaje Slovenija ima talent.

Da je občinstvo nastop zvezd večera nestrpno pričakovalo, priča to, da so navdušeno pozdravljali že tehnično osebje, ki je preizkušalo glasbila. Uvodni klasični pesmi Skin O'My Teeth in Wake up dead sta bili dobro izbrani in nemudoma vzbudili znane občutke v ušesih oboževalcev: zdaj gre zares. Tudi novi material, single Headcrusher, je držal občinstvo razmigano do osrednjega dela, izvedbe celotnega albuma Rust in Peace.

Pri tako utrjeni in izurjeni zasedbi je izvedba bila, če odštejemo rahlo dotrajan vokal skoraj abrahamovca Mustaina, popolna, servirana na pladnju s češnjo na vrh. Edina opaznejša sprememba je bil občasno počasnejši ritem skladb, še posebej pri kerozinskem Take no Prisoners. Album po dvajsetih letih zveni še vedno sveže. Koncert se je sklenil z izborom klasik, kot so npr. Trust, Symphony of Destruction, Sweating Bullets, katerih melodije so kot uspešnice množično odzvanjali v 90. letih.

Dvorana je odpela od začetka do konca. To še posebej pri thrash metalu (ki ni znan prav po 'singalong-prijateljskem' aranžiranju) nekaj pomeni. Kjer ni bilo primernih vokalnih linij, je občinstvo z glasom spremljalo primerne kitarske riffe, kar se pogosteje dogaja na klasičnih koncertih heavy metala sloga Iron Maiden. Skupini je resnično uspelo iz občinstva izvleči veliko energije, sodelovanja.

Skupina in občinstvo sta se čutila. Saj, ko ti 'v prsa nabija' trdi basovski riff Symphony of Destruction, težko ostaneš pri miru. Navkljub nostalgični vsebini koncerta to ni bila predstava muzejskih eksponatov, češ, "dajmo iti pogledat oni bend, ki smo ga kot mladi junci čuli". To je glasba, ki odzvanja v mladini in živi novo življenje, ki poslušalce požene v divji "mosh-pit" in navdušeno skandiranje.

"Vrnili se bomo!"
Scenografija, zvrsti primerno, ni bila baročno pretiravanje. To se še posebej rado dogaja na koncertih megazvezd v zadnjem desetletju, ko vsi tekmujejo, kdo bo imel večjo, polnejšo in z vsemi oblikami zabavljaštva natlačeno sceno. Ne, to je thrash metal. Kitara, Marshall, butajoči valovi zvoka in ti. Skupina je v ozadje obesila večjo rjuho z napisom Megadeth ter v ospredje dve manjši, vse z izsekom Rust in Peace artworka, tu se pa zadeva konča. Ne, nihče jim ne more očitati načičkanosti, 'Bay area' to prepušča losangeleškim šminkerjem v spandeksu kot na primer Van Halen ter bratrancem The Darkness. Naj govori glasba in ne vragolije cirkuških klovnov!

Koncert preizkušene zvezde, kot so Megadeth, je težko zgrešena investicija. Skupina s širokim naborom klasičnih pesmi skoraj ne more zgrešiti, dobro vzdušje zagotovljeno. Na sploh pa se je čutil nezvezdniški odnos do občinstva. Marsikdo tega ne bi pričakoval, glede na Mustainov opevani napihnjen ego in kar redne spore z vsemi in vsem. Pa le: odnos "megazvezd" se je zdel kot nastop skupine, ki marljivo vadi v vam bližnji, z jajčnimi škatlicami izolirani kleti. MegaDeth niso nastopali kot MegaZvezde. Vseeno pa je treba opozoriti na nekoliko rutiniran nastop. To je le skupina, ki se vije po turnejah že iz zgodnjih 80. prejšnjega stoletja in ima na leto od 100 do 200 nastopov ter enkrat z manj, drugič z več ljubezni opravlja svojo "obrt". Komunikacija in stik z občinstvom sta bili na zadovoljivi ravni, vseeno pa so Megadeth sposobni več odprtosti od prikazanega - rutina se je čutila.

Mustaine je za konec stisnil skozi svoj značilni renčeči vokal - "Thank you, we will return! (Hvala, vrnili se bomo!)." Držali jih bomo za besedo.