"Mogoče so lahko te naše šibke točke s kakšnega drugega zornega kota naše najmočnejše orožje," je poudarila glasbenica ob izdaji albuma. V nasprotju s prejšnjim albumom Toskana, na katerem se je "oborožila" s prekaljenimi glasbeniki, ki so se predstavljali z imenom Direktorji, se je vrnila h koreninam.

"Veliko je tem, ki so zelo iskrene in tudi zelo osebne. Pri mnogih smo izhajali iz preprostosti, minimalizma. Druge pa so zahtevale nekaj bolj grobega in glasnega. Na našo srečo se je vse to – vsaj v mojih ušesih in očeh – zelo dobro povezalo," je še povedala Bilbi.

Cel pogovor z njo si lahko preberete spodaj.

Bilbi, bom za prvo vprašanje uporabila kar besede iz prve skladbe na novem albumu: Povej, kako naprej?
(Smeh). Treba je naprej – nimamo druge izbire. Življenja ne zanima, če bi se radi ustavili, ampak zmeraj teče naprej (smeh).

V skladbi Kamorkoli gredo ljudje se ukvarjate z bivanjsko tematiko. V ospredju je misel: "Kamorkoli gredo ljudje, se vedno vrnejo." Bi lahko rekli, da se ljudje ne spremenijo, samo začnejo verjeti v nove laži?
To je zanimiv pogled, ampak, ker sem po naravi optimist, se mi zdi, da bilo dobro, če se naučimo sprejemati svoje šibke točke – naše minuse. Mogoče so lahko te naše šibke točke s kakšnega drugega zornega kota naše najmočnejše orožje. Vse je odvisno od perspektive.

Po skladbi Hvala za vijolice, po kateri vas je spoznala širša javnost, so zdaj tu Šibke točke. Če bi tematiko skladb preslikali na zakonsko zvezo, bi lahko rekli, da je trenutno zakon v krizi?
(Smeh) Lahko. Življenje je sestavljeno iz sinusa in kosinusa. So vzponi in padci. Pa ne samo v partnerskih odnosih, ampak tudi v odnosih med prijatelji, sodelavci … Vsi odnosi vsebujejo ti dve krivulji, ki skrbita, da nam ni dolgčas (smeh). Vedno je napeto. Padci nas vedno kaj novega naučijo. Vzponi pa so opomin, da niso večni, in nas na neki način pripravijo na naslednjo krivuljo. Rastemo. In se spreminjamo. Spreminjamo pa tudi pogled na to, kar se nam je že zgodilo, in na to, kar se še bo.

Na albumu prevladuje intimnejši zvok – manj je inštrumentov – precej manj kot na zadnjem albumu Toskana. Ste zvočno podobo podredili besedilom?
Zelo dolgo smo iskali preobleke. Iskali smo zvok. Spraševali smo se, kam bi se podali po Drobnih slikah in Toskani, ki je bila zelo specifična. Začeli smo pri koreninah – pri skladbi sami. Opazovali smo, kam jo je "potegnilo". Veliko je tem, ki so zelo iskrene in tudi zelo osebne. Pri mnogih smo izhajali iz preprostosti, minimalizma. Druge pa so zahtevale nekaj bolj grobega in glasnega. Na srečo se je vse to – vsaj v mojih ušesih in očeh – zelo dobro povezalo. Nehali smo se obremenjevati s celoto. Šli smo v samo ogrodje. V drobovje.

Se pravi, da ste se tudi vi "resetirali" na neki način?
Absolutno (smeh).

Se je računalnik sesul ali je samo eden izmed programov zamrznil?
Moram priznati, da sem si predstavljala to potovanje po šibkih točkah veliko preprosteje. Ko sem si zadala ta delovni naslov, se mi je zdelo, da bom imela veliko povedati. Potem sem ugotovila, da je tema zelo globoka. Maske so začele padati. In to ni vedno najpreprosteje. Zato lahko govorim o "resetu". Ampak bila sem pogumna – tako kot cela ekipa - in se prepustila toku. Tako sem tudi odkrila nov pristop k interpretaciji. Če si dovoliš, da greš globlje, nastane drugačen rezultat. Zdi se mi, da sem na nekaterih mestih presenetila tudi sebe.

Kdaj je nastala ideja za Šibke točke?
Večina skladb je nastala v zadnjih dveh letih – takoj po Toskani. Nastalo je okoli 30 skladb, kar je kar velik nabor. Pri izločanju sem iskala skupni imenovalec. Ko sem prišla do skladbe Šibke točke, ki je takrat imela samo nekaj stavkov, sem rekla Gregorju, da je to povezovalna nit. Nekako smo na tisti točki začeli vse usmerjati v ta delovni naslov. Izbor skladb – najožjih – pa se je zgodil pozno poleti.

Ali obstaja kakšen poseben razlog, zakaj prevladuje bolj kitarski zvok?
Ni bilo namerno, zgodilo se je. Na neki način je s tem pustil osebni pečat Peter Dekleva, ki je tudi producent plošče. On ima izredno širino in globino razumevanja: izhaja iz besedila, zgodbe in pusti, da skladba vpliva nanj. Kot izvrsten kitarist je marsikje postavil v ospredje svoje najmočnejše orožje – torej kitaro. In to dela album drugačen, svež.

Še naprej se radi poigravate z besedami. Tu imam v mislih predvsem Singl song, ki je že nekaj časa prisoten na radijskih postajah. Kaj vas žene k temu?
To me zanima in me tudi zabava. S tem se rada kratkočasim in hkrati uživam. Singl song je res takšen ženski song. Ideja za skladbo pa je prišla, ko sem si kupovala preliv za lase. V rokah sem imela dva. Nastala je dilema med odtenkoma medeni nugat in svetla karamela. Pomislila sem, s čim nas vse dobijo trgovci (smeh). Seveda sem vzela medeni nugat. Začela sem nizati, kako nas na dnevni bazi bombardirajo s celofani in imeni. Ko pogledamo na ličila, lahko preberemo vsa ta krasna imena, ki sem jih uporabila v skladbi in jih malce priredila (smeh).

Skladba, ki prav tako izstopa na albumu, je Shanti shanti. Ste druga izvajalka v Sloveniji, ki se je poigrala s to besedo. Ne pozabimo na Ex Shanti Future Shanti od N'toka. Kaj je spodbudilo k temu spogledovanju z Indijo?
Idejo zanjo je dobil Gregor in jo posvetil svojemu sodelavcu, ki je velik indijski navdušenec. Po prihodu z dopustovanja po Indiji je neprestano ponavljal: "Shanti, shanti”, kar pomeni nekaj takega kot mir in spokoj. Marsikdo ga pozna po tej besedni zvezi. Sama še nisem bila v Indiji, imam pa veliko prijateljev, ki so šli na to duhovno pot. Zanimivo je, kako na nekatere takšna pot lahko vpliva tako močno, da so sposobni na glavno postaviti celo svoje življenje. To me zelo fascinira. Zato je ta skladba poklon vsem indijskim navdušencem in pogumu, ki ga premorejo. Indija je svet skrajnosti – barviti kič, ki ga izkazuje z Bollywoodom, in globoka duhovnost. Prav zanimivo je, da gre lahko to z roko v roki in da imamo lahko tudi Evropejci stik z obema poloma.

Menite, da se moramo izgubiti, da se spet najdemo?
Mislim, da je velikokrat tako. Včasih je težko nekaj novega graditi na starih temeljih. To je zelo kruto, ampak včasih ne gre drugače, kot da se vse skupaj podre in zgradi na novo. Velikokrat pa tudi omenjam na albumu korenine – verjamem, da svojih najglobljih korenin ne moremo nikoli zatajiti. Sistem lahko porušimo do neke globine, a ne do najglobljih. Za te je najbolje, da delajo v našo korist. In da jih objamemo.

Po mojem mnenju je največja šibka točka današnje družbe postal božični čas. In s to tematiko se ukvarjate v skladbi Božič je lep. Toda vaš pogled na božič ima dvojni pomen. Zakaj se niste podredili "večinski" evforiji?
Zdi se mi, da je morala prav zaradi tega ta skladba na album. Besedilo Roka Vilčnika je zelo dvojno in prav pokaže to evforijo, ki je že bolezenska – nenormalna, in drugo stran, ki kaže na to, da je to najtemnejši in najbolj osamljen čas. In skladba tako blaznost kot kruto resničnost.

Zakaj se – podobno kot Neisha pri skladbi Božična, ki jo je predstavila na zadnjem albumu – niste prepustili tematiki zvončkov, jelenčkov, božičnih drevesc?
To, da se Neisha ukvarja s podobnim vidikom, ni naključje. Do skupnega odpora pride, ko začutimo širšo nasičenost. Mogoče se nam je kdaj prej zdelo super, da so bile božične luči že novembra, zdaj pa ni božič več samo to. Z marsičim je tako, da nas bombardirajo tako, da ljudje nismo več sposobni slišati svojega glasu. Kaj šele koga drugega. To je po mojem mnenju križ našega časa: vsega je preveč in vse skupaj nas vedno bolj odvrača od nas samih – naše notranjosti in odločitev. Vedno bolj smo pod vplivom vsega, kar je okoli nas. Skoraj nemogoče je že najti prostor za tišino. Žal je prišlo tako daleč, da mora biti vsak toliko močan, da odklopi določene stvari. Ampak ljudje so že tako pod stresom in v vrvežu norosti, da nimajo niti energije izstopiti. Tudi kot država se ne moremo pohvaliti glede statistike depresij in še bolj črnih bolezni.

Kako pa k šibkim točkam pride Romanca v dvigalu – zgodba o tem, kako se starejša ženska zagleda v mlajšega moškega? Gre za priredbo skladbe Nič me ni sram s prvega albuma.
Takoj, ko smo začeli krajšati seznam skladb in sem razmišljala o temi šibkih točk, sem pomislila na to skladbo. Ljudje se staramo in skladba slika enega izmed načinov, kako se s tem soočamo. Zelo mi je všeč, da je skladba dobila gangsterski pridih in takoj sem začutila novo preobleko skladbe.

Se pravi, da niste ena izmed tistih izvajalk, ki bi najraje pozabili na predhodne izdelke?
Niti približno. Na celo svoje ustvarjanje gledam kot na zvočno spominsko knjigo. Pomembno je, da smo ob določenem času takšni, kot smo. In potem se spreminjamo. To je naravno. Zanima me, kakšen pogled bom imela na zdajšnje ustvarjanje čez 20 let. Ne znam si predstavljati, da bi se na tej točki, kjer sem, morala ukvarjati z nečim, v kar ne verjamem v celoti in kar me ne polni. Ne morem drugače, kot da ostajam pristna v tem, kar počnem. Ne bi se počutila prav, če bi uresničevala vizijo nekoga drugega. In nič ni nenavadnega, če se ti zdi izdelek, ki je star deset let, nenavaden (smeh).

Kako potem gledate na skladbo Lepo mi je s teboj, ki je nastal še v času sodelovanja z zasedbo Papir?
To je moj otročiček. Nastal je pred precej leti – v prvem svežnju skladb, ki so nastajale. Poleg Hvala za vijolice. Od nekdaj mi je bila pesem zelo ljuba. Tudi nastala je v enem zamahu na nekem potovanju na vlaku iz Nemčije v Slovenijo. Gre za zapis niza misli. In nisem razmišljala, da bi jo kdaj izvedla, toda ob božičnem koncertu smo se poigravali z idejo, da bi z novo ekipo predstavili nekaj stvari. In pomislili smo na izvedbo Lepo mi je s teboj s kontrabasom in bobni. Ko sem gledala ta posnetek, sem vedela, da skladba mora pristati na albumu.

Kaj pa Limonada, ki je že nekaj časa med nami?
Eden izmed razlogov je, da besedilo ustreza temi šibkih točk. Skladba na svojstven, sladko-kisel način obravnava temo ločitve. In seveda zato, ker mi je skladba toliko pri srcu, da bi bilo škoda, če ne bi pristala na nosilcu zvoka. Če izdelek nekje obstane sam, v mojih očeh umre. In ni več del knjige spominov. Hkrati pa je skladba lep ironični povzetek našega življenja.

Čakamo zdaj na močne točke?
Da (smeh).