Svoje obstranske projekte, ki so jih Henning Rümenapp, Dennis Poschwatta, Stefan Ude in Sandra Nasić začeli po razpadu Guano Apes, so pustili na "ledu". Po uspešnih koncertih leta 2009, so se zaprli v snemalni studio. Nastal je Bel Air. Plošča, s katero so se vrnili na turnejo in v sklopu nje še drugič obiskali Slovenijo, in sicer pretekli petek na Rock Otočcu.

S kitaristom Rümenappom in bobnarjem Poschwatto smo se pogovarjali tik pred njihovim nastopom na festivalu.

Zadnje čase imamo v Sloveniji veliko nesrečo s svetovno uveljavljenimi glasbeniki, ki svoj nastop pri nas ali preložijo ali pa odpovejo. Kaj je za vas glavni kriterij pri odločanju, kje boste nastopili in kje ne?
Rümenapp: Nastopamo povsod. Nikoli še nismo odpovedali nastopa zaradi dežja, vremena ali kakšnih zamud. Aprila smo bili na veliki turneji po Rusiji in imeli smo veliko težav na carini, ker niso pustili čez mejo naše opreme, pa smo še vedno odigrali celotno turnejo. Vedno si lahko izposodiš stvari. Igramo tudi na navadna glasbila, če moramo. To ni ravno najboljši občutek, ampak ne moreš pa okriviti in oškodovati zaradi tega ljudi, kajti oni so tam zaradi tega, da uživajo v naši glasbi in mi zato, da jim jo zaigramo. Če pridejo kakšne stvari vmes, jih moraš preprosto rešiti. Hvaležni smo, da so vedno z nami in da nas podpirajo. V Rusiji je bilo malo stresno, ampak smo bili na koncu zelo olajšani, ker smo želeli odigrati te nastope.

Pravite, da znova uživate v nastopanju. Ali ste pripravljeni nastopiti pred nekaj stoglavim občinstvom? Ima število ljudi na koncertu kakršno koli vrednost za vas?
Poschwatta: Na zadnji turneji v aprilu smo igrali v Beogradu, kjer je bilo okoli 5.000 ljudi na koncertu, potem pa smo šli na Švedsko, v Stockholm, kjer smo zaigrali pred okoli 150 ljudmi. Za nas je to le nastop. In zares smo uživali na tistem nastopu v Stockholmu, ker mislim, da že precej časa nismo odigrali takšnega koncerta. Ni nam mar. Samo rock'n'roll.

Na nek način ste znova začeli. Dali ste si drugo priložnost. Katera izkušnja iz preteklosti pa vam je najbolj koristila? Kaj ste se naučili v preteklosti, kar s pridom izkoriščate danes?
Poschwatta: Pogovarjanje drug z drugim.

Pogovarjanje ali poslušanje drug drugega?
Poschwatta: Oboje. Pogovarjanje in poslušanje … In se ne ozirati na to (smeh).

V vašem singlu z zadnjega albuma Oh, What a Night pojete, da niste več v Bel Airu. Metafora za kaj je Bel Air?
Rümenapp: Bel Air je kraj, kamor gredo ljudje, ko imajo dovolj denarja in čakajo, da se njihovo življenje konča (Poschwatta se ob tem posmehne).

Torej je to vaša končna destinacija?
Rümenapp: Ne. Menili smo, da morda preveč počivamo in da je zdaj čas, da se vrnemo iz Bel Aira in dokažemo, da še vedno znamo delati glasbo in privabiti navdušene oboževalce pred oder.
Poschwatta: Zgradili smo si svoj Bel Air. Ne stoji tam in čaka, da izgine. To je glasba in nastopanje.

Na koga ste mislili, ko ste ga ustvarjali? Na vaše stare oboževalce ali tiste, ki jih lahko na novo prepričate z vašo glasbo?
Poschwatta: Ne smeš delati glasbe za ljudi, ampak zase, kar se sliši zelo egoistično. Toda to je po mojem mnenju edini in najbolj pošten način, kako ustvarjati glasbo. Mi moramo uživati v njej in ne smemo se obremenjevati s tem, da bi morali narediti Open Your Eyes 2. To je dolgočasno in nima smisla. Moraš sam ustvarjati glasbo. Potem pa moraš imeti srečo, da jo tudi drugi vzljubijo.

Pa so kdaj pritiskali na vas, da morate narediti Open Your Eyes 2 ali pa You can't Stop Me 2?
Rümenapp: Ne. Ker smo dovolj dozoreli in se skušamo osvoboditi pritiska industrije. Rečemo si, to je album, kot si ga sami želimo. Seveda poslušamo mnenja menedžerja in založbe ter sprejemamo kompromise pri kakšnih malenkostih. Ampak mi smo tisti, ki moramo iti ven in predstaviti svojo glasbo. Zato moramo ustvariti to, kar nam je všeč in jo tako tudi predstaviti.

Se vam v časih, ko je glasbena industrija - predvsem pa diskografija - v krizi, snemanje albuma še izplača?
(Tišina. Poschwatta se spogleda s Rümenappom) Rümenapp: No, za studio in producente se … (smeh). Ustvarjanje glasbe ni samo snemanje albumov. Album je posnetek tistega, kar je skupina v nekem danem trenutku. Nove skladbe so se že razvile, ko jih preigravamo v živo. Spremenili smo jih in … albumi so promocijsko sredstvo. Posnameš ga in ljudje ga lahko nesejo domov. Lahko nesejo domov del Guano Apes in si ga predvajajo znova in znova. Pravo življenje pa se dogaja na odru. In tam se skupina razvija.

Poslušajo in gledajo pa lahko vaše skladbe tudi na portalu YouTube in drugih družabnih omrežjih. Kako so ta vplivala na vas? Vemo, da pred desetimi leti še niso bila tako razvita, sploh pa ne na sredini 90. let prejšnjega stoletja, ko ste začenjali.
Rümenapp: Super so. Vedno smo iskali sredstva, kako ljudem, ki si niso mogli privoščiti nakupa našega albuma ali obiska koncerta, približati našo glasbo. Izkoriščamo prednosti, hkrati pa vzame to veliko časa. Za mlade skupine, ki pravkar začenjajo, je zdaj toliko več pritiska, saj morajo sami urejati ta omrežja, kar pobere veliko časa, da so ves čas posodobljeni statusi in podobno. Zelo smo veseli, da imamo mi ljudi, ki skrbijo za to namesto nas. Še vedno pa je to odličen način, kako komunicirati s preostalim svetom. Zelo smo bili počaščeni, ker se je razvila tako široka skupnost, ki je ohranila skupino pri življenju, ko smo bili narazen.
Poschwatta: Hkrati pa je zelo težko ob teh novih medijih. Kajti ko zaj*** nastop, si takoj naslednji dan na YouTubu, kjer lahko vsak vidi, kakšno sr*** si igral tam (smeh). Zato se moraš zelo dobro pripraviti na svoje nastope. In ne smeš biti preveč pijan na odru (smeh).
Rümenapp: To je tako kot v starih časih. Včasih so dvigovali vžigalnike, zdaj pa kamere. Prihodnje leto bodo vsi imeli v zraku že iPade in bodo snemali v HD-ju. In lahko kar pozabimo na DVD-je v živo (smeh).

Se na vaših koncertih že opazi generacijska razlika?
Poschwatta: Zelo zanimivo je, ko na naše koncerte pridejo v prve vrste šestnajstletnice in šestnajstletniki, ki so bili stari tam nekje tri leta, ko smo izdali Open Your Eyes. In rečejo, kako je super skladba, jaz pa njim, da so še hlače močili, ko smo jo izdali. Vprašam jih, od kje jo poznajo in odvrnejo, da z zabav. Imamo pa tudi stare ljudi - kot sva midva - ki ne skačejo zdaj spredaj, ampak stojijo zadaj in uživajo v glasbi. Nam pa je zabavno spremljati, kako se spreminjajo. Imamo mladostnike spredaj in starejše zadaj, ki uživajo v naši glasbi. Potem pa pridejo na koncerte tudi štirideset- in petdesetletniki, ki se prek naše glasbe spominjajo svoje mladosti. Smo kar ... kako se reče ...
Rümenapp: Smo starci (smeh).

Drugič ste nastopili v Sloveniji. Kakšni so bili vaši prvi vtisi, ko ste prišli na Otočec?
Rümenapp: Lep prostor je. Mislil sem, da bomo nastopali v Ljubljani. Potem pa so nas naložili v kombi in odpeljali sem, pa sem si rekel, morda pa bi moral bolje pogledati svoj urnik. Potem pa smo prišli sem. Lep prostor za festival. Prejšnji teden smo bili v Imoli, na dirkalni stezi na betonskih tleh in počutili smo se kot ocvrti piščanci na 39 stopinjah. Tam je dober kraj za rock, ni pa udobno.
Rümenapp: Če bi imel šotor, bi rekel: 'OK, lahko letite brez mene na Finsko.'
Poschwatta: Aja.
Rümenapp: Ja, ker mi je všeč tu. Ker so tu labodi in lep hotel v gradu ...
Poschwatta: Lahko te pustim v reki, obrnjenega z obrazom v reko, če hočeš.
Rümenapp: Jaaaah ...
Poschwatta: Lahko pa se tudi poročiva!
Rümenapp: Ne, to sem že doživel.
Dennis: OK.