Zgoraj omenjeni dejstvi sta zgovorni: Aguilera je bila namreč ena izmed najvidnejših izvajalk pevskega sloga, ki je znan pod izrazom melizem, tehnike, pri kateri je več not združenih v en zlog. Že ko pogledamo na lestvice lanskega leta, je jasno, da se je melizem umaknil v ozadje. Pop, ki je imel eno najboljših let v zadnjem desetletju, pa zaznamujejo veliko manj bombastični vokalni nastopi, piše David Browne v eseju v časopisu The New York Times.

Korenine melizma najdemo v gospelu, bluesu in celo gregorijanskih napevih. A popglasbo je zavzel pred dvema desetletjema. Leta 1990 je prišla Mariah Carey z debitantsko uspešnico Vision of Love, nato dve leti pozneje še Whitney Houston z I Will Always Love You, ki je na novo postavila standarde za 'noro' visoke tone, ki so postajali vse glasnejši, daljši in vse bolj zapleteni.

Generacija pevk, med katerimi so tudi Christina Aguilera, Jennifer Hudson in Beyonce, so svojo kariero zgradile prav na melizmu - obliki, ki ji tudi sicer vladajo predstavnice ženskega spola.

A naj gre za naveličanost javnosti ali dejstvo, da so glavne predstavnice tega vokalnega "izživljanja" vse starejše in visokih not ne morejo zadeti več enako uspešno kot prej (kar spomnimo se polomije Whitney Houston ob poskusu oživljanja koncertne kariere), časi melizma so končani, ugotavlja Browne.

Novi Aguilerin album Bionic, pa tudi novejši izdaji Careyjeve (Memories of an Imperfect Angel) in Houstonove (I Look To You) so prodali v veliko manj izvodih, kot so jih vajene, saj so jih nekoč šteli v milijonih. Tako Beyonce kot Pink sta melizmu obrnili hrbet. Pink na novem albumu Greatest Hits... So Far!!! daje prednost rockovskemu brundanju, v Beyoncejini uspešnici Halo pa je zaslediti le pridih melizma. Zgovorno je dejstvo, da je njena najmlajša uspešnica Telephone nastala prav v sodelovanju z Lady Gaga.

Izvajalke, ki ne prisegajo na melizem, si med seboj ne bi mogle biti manj podobne, a imajo vendar nekaj skupnega: pojejo precej manj virtuozno, kot so kraljice melizma starih časov. (Nekaterim, kakršna je Taylor Swift, pa kaj takega ne pade na pamet, ker za to nimajo ustreznih pevskih sposobnosti.) Namesto da bi se spopadale z melodijami, se jim prilagajajo, kot je storila tudi Rihanna v uspešnici z Eminemom Love the Way You Lie.

Kesha, katere aktualni singel je We R Who We R z minialbuma Cannibal, ima tanek, pogosto računalniško obdelan glas, ki spominja na izvajalce iz žanra new wave v 80. letih. Singli novih izvajalk ne izstopajo zaradi izjemnega petja, ampak zaradi kombinacije vokalne osebnosti, aranžmaja, refrena in mojstrske produkcije - kar so večne sestavine klasičnega popa, ugotavlja Browne.

Melizem je najbrž tudi kulturno zastarel, saj so izvajalke, kot so Careyjeva, Houstonova in Aguilera, najbolj blestele prav od konca 80. do konca 90. let: v obdobju, ki ga danes v Ameriki povezujejo z denarjem in razsipnostjo. Njihov razkošni vokalni slog je odseval duha časa prav toliko kot razcvet Wall Streeta, katerega bleščečo, a plehko podobo, odlično prikaže film Wall Street in romani Breta Eastona Ellisa - še posebej Ameriški psiho, po katerem je nastal tudi film s Christianom Balom v glavni vlogi.

Na mnogo načinov so današnje popdive primernejše za gospodarstvo po finančnem zlomu. Vsakega toliko časa mora tudi pop malce zategniti pas, sklene Browne.