Po eni strani skupino krasita Lunnova in Cooperjeva razigranost na odru, po drugi strani pa to energičnost umirja Morganova treznost. Foto: MMC RTV SLO/Klavdija Kopina
Po eni strani skupino krasita Lunnova in Cooperjeva razigranost na odru, po drugi strani pa to energičnost umirja Morganova treznost. Foto: MMC RTV SLO/Klavdija Kopina
The Subways
Trojica veliko časa preživi skupaj tudi, kadar niso na turneji in kadar niso zaprti v snemalnem studiu. Foto: MMC RTV SLO
The Subways
Zasedba te dni končuje zadnji studijski album, ki naj bi predvidoma izšel septembra. Producent najnovejšega albuma je Stephen Street, ki je sodeloval tudi z zasedbami Blur, The Smiths, The Cranberries in Kaiser Chiefs. Foto: MMC RTV SLO/Klavdija Kopina
The Subways
Največ pogledov med samim nastopom vedno uide na Cooperjevo. Foto: MMC RTV SLO
The Subways
Po besedah članov skupine naj bi najnovejši album postregel z energičnim odmerkom rocka. Kot so nakazali že na Rock Otočcu, bo tudi nov album prežet s hitrimi ritmi in udarnimi vokali. Foto: MMC RTV SLO
The Subways
Njihov novi album prihaja na prodajne police jeseni. Foto: MMC RTV SLO
The Subways in njihova nebrzdana želja po nastopanju

Trio, ki ga sestavljata brata Billy Lunn in Josh Morgan (naj vas različna priimka bratov ne zavedeta) skupaj z Charlotte Cooper, deluje že od leta 2003. Občinstvo jih vzelo za svoje zelo hitro po izidu prvenca in tako se je skupina začela množično pojavljati na največjih festivalskih odrih. Njihov hitri vzpon zaznamujejo nastopi na najodmevnejših svetovnih festivalih, kot so Reading festival, Rock am Ring, Nova Rock, Glastonbury, Download in mnogimi drugimi, kar kaže na veliko navdušenje organizatorjev in obiskovalcev nad njihovo glasbo in odrsko rokenrolsko eksplozivnostjo. Mi smo se z njimi pogovarjali pred njihovim nastopom na Rock Otočcu.


Kje raje nastopate: na festivalih ali na intimnih koncertih?
Lunn:
Oboje. A, ne?
Cooper: Ja!
Lunn: Manjši nastopi so bolj kaotični in nori, ker so intimnejši. Oboževalci skačejo na oder. Vsi so tako vroči in prepoteni. Kričijo naša besedila. In vsi so tako blizu tebe. Zelo je strastno in noro. Toda ko igramo na festivalih, igramo pred velikim številom ljudi. Pred kratkim smo igrali v Kölnu, kjer je bilo 18.000 ljudi. In vsi so noreli. Ko jih gledaš, kako norijo, plešejo in se odzivajo na pesmi, je absolutno neverjeten občutek. Oba imata svoje prednosti. Ko igramo na manjših nastopih, govorimo: "Jaaa, obožujemo nastopanje na manjših odrih," in ko igramo na festivalih, rečemo: "Jaaa, obožujemo nastopanje na festivalih."

Pa vas je kdaj strah, kako vas bo občinstvo sprejelo? Sploh v državah, v katerih prvič nastopate.
Lunn:
Ja, včasih nimamo pojma, kako nas bodo sprejeli. Ampak čeprav je strašljivo, je hkrati vzburljivo in novo. Namreč, radi igramo na novih odrih in novi publiki. Prav tako pa imamo radi izzive. Vedno upamo, da bodo do konca našega repertoarja ljudje začeli uživati, plesati, prepevati in ploskati na naše skladbe.
Morgan: Ja, vedno je v zraku to pričakovanje. Zato je prav razburljivo, pripraviti ljudi do sodelovanja. Mi uživamo ne glede na vse. Tudi če vsi v občinstvu stojijo in samo gledajo – tudi to cenimo.
Lunn: Ker se nekateri pač nočejo premikati.

Prišli ste precej daleč od preigravanja Nirvaninih skladb do nastopov pred 18.000-glavo množico in več. Kako to, da ste začeli prav z Nirvano?
Lunn:
Ne vem. Mislim, da so me že kot otroka prepričala Cobainova besedila. Prvi koncert, na katerega sva šla z Joshem, je bil koncert skupine AC/DC na Wembleyju, kamor naju je peljal oče. Jaz sem bil star dvanajst in ti enajst let. To je bilo neverjetno. Na koncertu sva spoznala očetove prijatelje. Oni so nama pozneje posojali zgoščenke, za katere so menili, da nama bodo všeč. Nekaj izmed njih je bilo Nirvaninih. Še danes se spomnim, ko sem prvič slišal Smells Like Teen Spirit in sem si rekel: "O, moj Bog! To je najbolj neverjetna glasba, kar sem jo kdajkoli slišal." Bil sem popolnoma predan Nirvani. Pozneje pa sem bil podobno predan glasbi Oasis, Blur in posledično T-Rexu in Davidu Bowieju ter drugim velikim izvajalcem. Jah, verjetno je bila kriva strast do Nirvane. Na odru so znoreli, ne glede na nastop. Preprosto so znoreli. Mislim, da smo to prevzeli do njih in da to želimo biti tudi mi: bend, ki znori na odru.

Kdo sprejema odločitve znotraj skupine?
Lunn:
Odločitve sprejemamo skupaj, kajne? Ne sprejmemo nobene odločitve, za katero menimo, da bi lahko škodovala skupini. Med nami vlada precejšnja demokracija.
Cooper: Ja, vsi moramo biti zadovoljni.

Torej dekle nima zadnje besede, ko se fanta prepirata?
Lunn:
Odvisno. Pri določenih težavah, zaupamo Charlotte pri odločitvah, spet drugič zaupamo Joshu pri odločitvah in včasih meni pri nekih drugih odločitvah. Kar se tiče pisanja skladb, nosim jaz večino odgovornosti, ker jaz pišem besedila, melodije in jih sestavljam. Charlotte in Josh mi pri temu tudi močno pomagata. V nekaterih pogledih pa poslušamo bolj Josha, ker zna usmerjati bend pri nekaterih odločitvah. Vsi zaupamo v naša znanja in smo prepričani, da sklepemo prave odločitve. Če gre pa kaj narobe, pa … bomo bolje storili prihodnjič.
Morgan: Gre bolj za ustavno monarhijo (smeh). Billy piše skladbe in dela najtežja opravila. Toda če sva pri odločitvah midva s Charlotte srečna, potem je srečen tudi Billy.

Kaj je vplivalo na vas, ko ste snovali vaš tretji album, ki prihaja na prodajne police v septembru?
Lunn:
Pri pisanju tretje plošče sem preprosto sedel na kavču v svojem stanovanju pred televizijo z akustično kitaro. Vse, kar se je dogajalo po televiziji, me je res navdihnilo, da sem napisal besedila. Namreč, po navadi, ko sem delal skladbe – predvsem na prvem in drugem albumu – sem najprej napisal glasbo in nato sem jo preigraval ter na njih napisal besedilo. Pri tem albumu pa sem črpal navdih iz besedil. Zato sem začel delati glasbo na podlagi besedil. Kar koli se je dogajalo na televiziji, me je navdihnilo: finančna kriza; prijatelj, ki je izgubil službo; zvezdniška kultura … kaj me je še pred televizijo navdihnilo? (pogleda proti Charlotte) Želja, da spet nastopamo.
Cooper: Že samo to, da si sedel pred televizijo, te je navdihnilo, ker si želel biti zunaj.
Lunn: Ja, ker sem želel nastopati pred oboževalci. Tako sem napisal It's A Party. Veliko stvari me je navdihnilo. Dobil sem občutek, kot da pišem prvič. Ker sem ga delal tako drugače. Razmišljal sem, če sploh delam prav. Ampak upam, da sem (smeh).

Prva dva albuma ste posneli pod okrijem Warner Bros. Predvidevam, da ste ob snemanju za tako veliko založniško podjetje morali biti z njimi precej v stiku med procesom ustvarjanja. Kako pa je bilo zdaj pri snemanju zadnjega albuma, kjer niste imeli podpisane pogodbe z nobeno založbo?
Lunn:
Album smo posneli brez založbe, nato pa smo naenkrat podpisali več pogodb. V različnih državah. In svoboda, ki smo jo s tem dobili, da smo lahko naredili album, takšnega kot smo si mi želeli, je bila neverjetna. Imeli smo menedžerja, ki smo mu pošiljali demoposnetke, med snemanjem. Ampak on nam je samo svetoval, kaj je dobro in na kaj lahko kar pozabimo. To pa je bilo tudi vse. To je bila naše preverjanje kakovosti.
Cooper: Super je, ker imamo zdaj albumu, ki ga lahko damo v posluh založbam. In tista, ki jim bo res všeč, nas bo zastopala. To je neverjeten položaj, v katerem smo. Za nas bodo delali ljudje, ki sta jim všeč naša glasba in album.
Morgan: To je najboljši način, kako posneti nov album. Pozivam vse druge bende, da nam sledijo pri tem.

The Subways in njihova nebrzdana želja po nastopanju