Matija Barl, Veljko Avsenik, Jure Robežnik in Matija Cerar so se že pred desetletji zavedali, kako pomemben je obstoj festivala, na katerem se predstavljajo avtorski presežki leta, za domačo glasbo. Ustanovni očetje so se zgledovali po džezovskem festivalu, ki se je na Bledu začel razvijati 1960. Logistika je zakrivila, da se je tudi prva popevka izbirala v bližini Blejskega jezera. Tam je bila namreč edina dvorana, ki je takrat ustrezala festivalskim merilom.

Slovenski San Remo
Popevka se je močno zgledovala po sosednjem San Remu. Vplivi italijanskega festivala so bili očitni zaradi petja popevk v alternaciji, tako da so imele popevke po dve različici in je tako prvo leto zmagala skladba Mandolina v izvedbi Staneta Mancinija in Beti Jurkovič, ki sta zapela priredbo za veliki orkester ter priredbo za manjšo zasedbo.

Tudi naslednje leto je festival potekal v blejski dvorani. Prvič se je predstavil Lado Leskovar, ki je zapel Malokdaj se srečava – pesem, ki jo je zapela tudi Beti Jurkovič. Pesem je prišla izpod peresa Gregorja Strniše. Ta je tisto leto napisal pesem tudi za tretje uvrščeno Katjo Levstik in pesem Orion.

Selitev v Ljubljano
Organizatorji so na začetku predvidevali, da bi se festival vsako leto preselil v drugo mesto. Toda ta načrt se je izkazal kot predrag, zato so ga leta 1964 preselili v Ljubljano – natančneje na Gospodarsko razstavišče. Tam se je rodila neuradna himna tekmovanja -Poletna noč v izvedbi Marjane Deržaj.

Na Gospodarskem razstavišču je popevka vztrajala eno leto in se leta 1965 zakoreninila v Hali Tivoli. Tistega leta pa popevka ni bila edini glasbeni spektakel v največjem ljubljanskem parku. Četrtega aprila je namreč v novi dvorani nastopil legendarni trobentač in pevec Louis Armstrong. Na slovenski popevki je nekaj mesecev po njegovem nastopu zmagala Irena Kohont s pesmijo, ki sta jo ustvarila Jure Robežnik in Elza Budau – Šel si mimo.

Naslednja leta so se izmenjevali največji slovenski vokali in nekateri so trdili, da je kakovost skladb celo na ravni Zagrebškega festivala. Leti 1996 in 1967 sta bili rezervirani za Marjano Deržaj, ki je drugič na popevki slavila s Plesom oblakov, in Eldo Viler, ki je leto pozneje zapela zmagovalno Vzameš me v roke.

Popevka na pragu sedemdesetih let
Naslednji dve leti so na oder prišli otroci cvetja – Bele vrane. Prvo leto so prizorišče kot zmagovalci zapustili z Borom Gostišo. Naslednje so slavili sami z Mačkom v žaklju.

Sedemdeseta leta prejšnjega stoletja je z zmago začela Lidija Kodrič s pesmijo Ti si moj pravi človek. Leta 1971 je Oto Pestner slavil s Tridesetimi leti. Leto pozneje se je še drugič z laskavim naslovom zmagovalke popevke okitila Elda Viler z Včeraj, danes, jutri.

Leti 1973 in 1974 sta bili rezervirani za legendarno Majdo Sepe, najprej je slavila s pesmijo Med iskrenimi ljudmi, pozneje z Uspavanko za vagabunde. Leto pozneje se je na zmagovalni prestol tretjič zapored vrnila Marjana Deržaj, ki je skupaj z Bracem Korenom slavila z balado Mi smo taki. Po njenem trojnem slavju je občinstvo popevke navdušila Ditka Haberl.

Ne samo, da se je leta 1977 v pesmi Ota Pestnerja vračala pomlad, marveč tudi pevec na prestol Popevke. Konec sedemdesetih je oder zasedel novinec, Tomaž Domicelj. Najprej mu je zmago za Jamajko prisodila strokovna žirija, leto pozneje občinstvo za Avtomat.

Osemdeseta leta prejšnjega stoletja je z zmago na popevki začel Vlado Kreslin z Dnevom neskončnih sanj.

Sledil mu je Ivo Mojzer, ki je s Pepelom in kri zadovoljil kriterije strokovne žirije in zmagal s Prijateljstvom. Leta 1983 je bila prirejena še zadnja Slovenska popevka, na kateri je nastopil tudi Johny Logan, slavil pa ansambel F+.

Po petnajstih letih je RTV Slovenija festival znova obudila in letos bo priredila že 47. festival Slovenske popevke.

Spodaj si lahko pogledate nekatere izmed videospotov zmagovalnih popevk, ki smo jih izbrskali iz arhiva.

Stane Mancini - Mandolina

Marjana Deržaj - Poletna noč

Oto Pestner - Trideset let (remiks)

Irena Kohonot - Šel si mimo

Majda Sepe - Med iskrenimi ljudmi

Bele vrane in Bor Gostiša - Presenečenja

Bele vrane - Maček v žaklju

Tomaž Domicelj - Jamajka