Med njihovo publiko težko pričakovani album je svoje končne poteze začel dobivati v času epidemije, ko je avtor glasbe in kitarist zasedbe Boštjan Požar med zaprtjem države članom skupine posredoval demo posnetke novih skladb, ki jih je posnel v GarageBandu in s tem pospešil proces nastanka novega albuma.

Rokovska skupina z najdaljšim stažem v Sloveniji

Letos jeseni bo Ana Pupedan, rokovska skupina z najdaljšim stažem v Sloveniji, praznovala 30 let delovanja v enaki zasedbi, kar je na glasbeni sceni bolj redkost kot pravilo. Ana Pupedan, kar v vseprimorskem narečju pomeni ena popoldan, je bila rojena novembra 1992 v Pivki. Tedaj se člani dveh razpadlih skupin odločijo združiti moči in preprosto igrati glasbo, ki jim je všeč. Pupedanci so svoj glasbeni stil razvili pod vplivom enciklopedije rokenrola, ga pomešali z duhom aktualnega časa in ga izoblikovali v njim lasten izraz, s katerim še danes razveseljujejo publiko različnih generacij.

Ana Pupedan je bila skozi celotno obdobje delovanja nagnjena k raznim transformacijam in se pojavlja pod različnimi imeni. Najbolj poznan odvod v etno vode se imenuje Ante Upedanten Banda, v tej zasedbi isti člani igrajo na bolj ljudska glasbila (beri: akustične inštrumente za staro šaro), kot so tamburaška berda ali pa boben obešen čez ramo, s katerimi preigravajo skladbe vseh mogočih glasbenih zvrsti. V živo pa se na koncertih, če je vzdušje občinstva ogreto na prave vatle, dotikajo ljudske duše s pevsko različico Anademski pupevski pulpet in zapojejo tudi a capella.

Glasbena skupina se je v preteklosti preizkusila tudi v gledališču, kjer je nastopala v kriminalnem muzikalu iz slovenskih ljudskih pesmi Viže inu griže. Napisali so glasbo za nanizanko Vrtičkarji ter animirano serijo Bizgeci. Leta 2017 so v živo, kot nekakšen glasbeni spomenik protestom in ljudskim vstajam proti slovenski oligarhiji, posneli dvojni album Besne pesmi skupaj z legendo slovenske kantavtorske scene Janijem Kovačičem. Skupina, ki ima za seboj gostovanja v Združenih državah, Ukrajini, po Evropi in nekdanji Jugoslaviji, se je konec junija vrnil iz gostovanja v Sarajevu, kjer so praznovali Dan državnosti.

Ano Pupedan je usodno zaznamovala svojevrstna esenca pivškega okolja ter trmasto vztrajanje pri dialektu besedil ter kritičnim pogledom na družbenopolitično dogajanje. Tudi v petem albumu tako ostaja Ana alternativna, a hkrati tudi komercialna, s krajšimi in bolj radijskimi komadi, kot smo jih bili vajeni iz preteklih albumov. Z avtorjem glasbe in kitaristom Ane Pupedan Boštjanom Požarjem smo se pogovarjali o (pre)dolgem glasbenem premoru, o odraščanju skupine, stanju glasbe ter o duhu časa, v katerem je album nastajal.

Koliko je Ana Pupedan glasbeno odrasla v teh 30 letih?

Tri desetletja igranja in nastopanja pomenijo določeno evolucijo skupine in temu se ne da izogniti. Če se še bolj trudiš. Z leti postaneš kritičen do lastnega ustvarjanja in določene stvari v tvoji glasbi ti začnejo iti na živce. Podzavestno, včasih pa tudi zavestno, začneš igrati nekoliko drugače in sčasoma določene izvedbe pesmi izzvenijo. Včasih se tudi precej spremenijo in v tem novem duhu, podzavestno ustvarjaš tudi novo glasbo. Kot avtor večine pupedanske glasbe sem se na tem albumu hotel izogniti elementom, ki mi pri poslušanju starih albumov niso bili všeč.

Zakaj tako dolga pavza?

Ana Pupedan po izidu novega albuma običajno nekaj let spi na lovorikah, potem nekaj let razmišlja o novih pesmih, nato pa nekaj let ustvarja nove pesmi. Vse skupaj bi lahko šlo precej hitreje, saj so nekatere pesmi stare že pet in več let, ampak Ana Pupedan je pač mediteransko balkansko ležerna in se ji nikamor ne mudi. Verjamem, da bo šlo zdaj hitreje, saj sem v koroni posnel demo posnetke dvajsetih pesmi, na album smo jih uvrstili pa dvanajst. Poleg tega pa imam v glasbenem smislu še dosti tega za povedati.

Koliko so pandemija, splošna družbena klima in tudi živahne politične razmere pospešile izdajo vašega albuma?
Mislim, da nič od tega v resnici ni pospešilo nastajanja prihajajočega albuma. Pravzaprav sem v času korone imel manj časa kot v normalnih časih, slučajno pa sem se ravno v tem času spoznal z GarageBandom in začel snemati pesmi, ki sem jih ustvaril v preteklih letih, nekatere pa sem pisal sproti. To se je dostikrat dogajalo pozno zvečer in ponoči, ker podnevi ni bilo časa, saj je bil urnik velikokrat natrpan od jutra do večera. Splošna družbena klima in politično dogajanje pa je znatno vplivalo tudi na nas in prispevalo nekaj besedil, ki so posvečene temu "družbenemu fenomenu”. Prav gotovo si ga tudi zasluži.

Peti studijski album zveni drugače od ostalih. Še vedno ste kritični, toda zvenite bolj odraslo. Komadi so bolj radijsko zasnovani – prehajate kot skupina iz uporniške v zrelo fazo, z bolj zaokroženim sporočilom?

Nove pesmi rastejo z nami, podobno kot rastemo mi sami. Pesmi iz prvih albumov zdaj zvenijo drugače, igramo jih drugače in tudi posneli bi jih drugače, če bi jih snemali danes. To je po mojem mnenju normalno. Če bi bilo drugače, bi bilo narobe. Trideset let kilometrine se odraža tudi v glasbi. In besedilih seveda.

Kateri glasbeni pristopi tokrat stopajo v ospredje?

Nove pesmi so podobno kot na ostalih albumih med sabo precej različne, pa vendar bolj homogene, kot so bile na prejšnjih albumih. Gre za novo pupedanščino, ki je v svoji osnovi nekoliko rockovska, vključuje pa elemente vsega v glasbi slišanega, največ reggaeja, skaja, punka, šlagerja in še česa. Glasba je takšna, kot se je sama od sebe porodila, podzavestno pa je nanjo prav gotovo vplivalo naše preteklo delovanje.

V kakšni meri vas je pri glasbi zaznamovalo vaše okolje?

Najbrž vsakega ustvarjalca do neke mere zaznamuje prostor, v katerem ustvarja. Tako družbeno, kot socialno ali geografsko okolje. Ana Pupedan pač zveni po pivško, kar je najbrž logično, ker je to naš dom. Ne poskušamo biti nekdo drug. Meni se naše početje ne zdi nič posebej lokalnega. Ko pa naše početje umestiš v neko bolj urbano ali pa če želite globalno okolje, se zdi to nekaj izredno ruralnega in lokalnega. Vsi smo lokalni na nek način, saj vsi prihajamo iz vasi. Oprostite, tudi iz Ljubljane so lokalci.

Zdi se, da imate na primorskem koncu najbolj zvesto publiko. Kako je z osvajanjem drugih koncev Slovenije?

Več razlogov je za to. En razlog je primorski dialekt, ki je prisoten v naših pesmih, drug razlog pa je dejstvo, da smo največ koncertov odigrali na Primorskem in še vedno je tako. Tu je največ naše publike in tu nas najbolj razumejo. Tu razumejo, kaj hočemo povedati. Mentaliteta, ki je prisotna ne le v besedilih, ampak tudi v glasbi, naredi svoje. Smo pač primorska glasbena skupina, po 30 letih nas slava ne zanima, tako da lahko mirne duše počnemo točno to, kar mislimo, da je prav. V glasbenem in še kakšnem smislu.

Včasih ste godrnjali, da vas radijske postaje ignorirajo in premalo vrtijo. Češ, da ste malo spregledani kot skupina. Zdaj tega ne morete več reči – vaš singel Življenja čaše je bil izbran za Popevko tedna na Valu 202, pred tem pa tudi za Pesem tedna na Radiu Koper.

Da, v 30 letih delovanja smo dosti godrnjali, včasih upravičeno, včasih tudi ne. Radijske postaje imajo svoja pravila, ki smo jih mi ignorirali, ker smo vedno bili uporniki in se nismo pustili komandirati nikomur in ničemer. Uporniki smo še vedno, v 30 letih pa je naša glasba vendarle glasbeno in produkcijsko bolj dozorela, tako da je dejansko za radijska ušesa prijaznejša.

Kakšno mnenje imate o trenutni glasbeni sceni?

Živimo v času individualizma. Vsak, ki zna par akordov na kitari, misli, da je zvezda. Vsak izmed teh “pamžev“ lahko posname pesem (ali ves album) v svoji dnevni sobi in vsi bi radi bili zvezde. Mediji pa, kako prikladno, rabijo zvezde. Win-win kombinacija. To pa, žal, povzroča erozijo kakovosti v glasbi. Prevladujejo nastopači in “pevke izpod tuša”, ki vsi skupaj ne spravijo skupaj ene poslušljive pesmi. Poglejte samo Evrovizijo in vse vam bo jasno. Pa imam rad pop glasbo. Pa da ne bom prekritičen, imamo tudi odlične skupine, ki pa so običajno deležne premalo medijskega prostora. Skratka pogrešam skupine, ki igrajo za to, da bi igrali, ne za to, da bi lepo izgledali.

Kaj skupino še po 30 letih drži skupaj? Kdaj je najtežje?

Skupino drži skupaj glasba. Ustvarjanje. Želja po igranju. Dober "žur". Radi se imamo. Seveda se kdaj tudi "fajn zakreše". Smo ljudje, ki si vse povemo, ampak si tega ne zamerimo. V vseh teh letih so se zgodile tudi "barufe" na odru in kakšna prekinitev koncerta, ampak na koncu vržemo vse čez rame in gremo dalje. Dobrih glasbenikov je dosti, vendar je pupedanc težko zamenljiv. Ana Pupedan je skupina, v kateri bi težko menjal člana. Težko bi menjal kogar koli od nas. Ker vsak od nas pupedansko glasbo zaznamuje na svoj način, tako z glasbenim izrazom, s sebi lastnim in prepoznavnim zvokom, kot tudi s karakternimi potezami in svojim prispevkom h končnemu glasbenemu rezultatu. Taka kombinacija se zgodi, ali pa se ne zgodi. Nam se je na srečo zgodila in to je škoda zavreči. Tako da smo, kot kaže, obsojeni en na drugega, dokler bomo lahko držali instrumente v rokah.