In prav to skakanje zadnje tedne uresničuje v dveh zasedbah - Siddharti in Elevators. Deset oktobrskih dni je basist preživel s Siddharto na turneji po Nemčiji in Poljski. S prihodom v Slovenijo pa je takoj sledilo nadaljevanje zgodbe, ki se je začela maja, zgodbe Dan 202.

Samo ime Dan 202 z Elevatorsi in posebnimi gosti sicer ne razkrije veliko, a v ozadju je velika sestavljanka, ki se bo sestavila v ponedeljek, 29. oktobra, v Hali Tivoli. Poleg slovenskega dela pa bodo večer zaznamovali tudi britanski trdoživci na poprock prizorišču Keane.

"Zdaj pa smo pred tem, da smo tu v Studiu 14, kjer se bodo dogajale zadnje vroče vaje. Kar pomeni, da bomo pilili še malo prehode. Ali pa s posameznimi izvajalci, s katerimi do zdaj še nismo utegnili ali pa oni niso naredili svojih delov. Danes pa imamo prvo celo generalko, kjer naj bi bili vsi z izjemo enega ali dveh prisotni. In bo šla cela lista skozi," je za MMC, po postavljanju opreme za zadnje vaje v Studiu 14, spregovoril Hace.

Več pa si lahko preberete spodaj.

Za Siddharto je krajša turneja po Nemčiji in Poljski. Glede na to, da so vtisi še sveži: kako je bilo?
Bilo je deset pestrih dni. Marsikaj se je dogajalo. Predvsem pa same pozitivne stvari. Če strnem nemški del turneje, je šlo po pričakovanjih. Morda celo malo nad - recimo glede obiska v nekaterih klubih, kjer smo pričakovali manj ljudi, kot jih je dejansko prišlo. In tudi sami odzivi so bili zelo dobri. Videli smo, da imamo še nekatere stare oboževalce, ki se nas še spomnijo iz obdobja Rh oz. poskusa prvega preboja v Nemčijo. To je šlo zelo fino. V Berlinu se je zgodil tudi en vesoljni dogodek: 3D-prenos, ki smo ga videli po vsem svetu. Menda naj bi bil prvi ali eden izmed prvih. Tudi po odzivnosti smo videli, da je kar nekaj ljudi gledalo.

Potem pa se je zgodila Poljska, ki je vse nas ne samo presenetila, ampak dejansko šokirala. Vsi smo pričakovali, da bo dober odziv in obisk, ampak tako srčnega občinstva se spomnimo samo iz najboljših časov ali najboljših koncertov v Sloveniji, ki so se nam dogajali vsa ta leta. Tam je bil neverjeten sprejem. Ljudje so prišli v Wroclaw - kraj, kjer smo igrali - iz vseh večjih poljskih mest. Prišli so iz Gdanska, Krakova ... Ugotovili smo, da imamo tam zveste oboževalce. Ki znajo cel repertoar praktično na pamet. Eni bolj eni manj. Slovenščina jih niti približno ne moti ali ovira. Celo izvrstna poteza se jim je zdela, da smo vse skladbe peli v slovenščini. Na nemškem delu turneje smo funkcionirali v angleščini zaradi razumljivosti. Ta Poljska se je izkazala kot zelo konkretna opcija za našo novo kariero ali neko pot. Mislim, da pogovori že potekajo in upam da gremo v roku nekaj mesecev spet tja naredit kakšno turnejo.

Koliko ljudi je prišlo konkretno na ta nastop na Poljskem?
Mislim, da tam nekje do 300. Moramo vedeti, da so to še vedno klubi. Ne gre za neka večja prizorišča. V vseh klubih, tudi v Nemčiji, kjer smo igrali, je bila kapaciteta od 200 do 500 ljudi. Morda je bil v Berlinu malo večji klub. To je trenutno naš domet oz. začetek tega, kar bi se lahko zgodilo. Mislim, da bi na Poljskem lahko relativno kmalu začeli delati malo večje prostore. Ampak na prvem mestu je na vrsti en krog po klubih, ki ga je treba narediti.

Kako se je ta krog - turnejski krog - razlikoval od tistih vaših prvih začetkov, ko ste šli ven in začeli malo 'tipati', kako bi vas občinstvo zunaj sprejelo?
Bend je bolj zrel zdaj. Ko smo šli prvič, smo imeli verjetno povsem neke druge predstave, kako bo to videti: 'Aha, zdaj smo mi tam, nekdo nas bo promoviral in stvari se bodo kar začele dogajati.' Sčasoma vidiš, da je vedno en splet okoliščin, ki se mora zgoditi, da se stvar sploh nekam premakne: da postaneš zanimiv za publiko, za agente, za založbe. Zdaj mislim, da imamo ta pričakovanja bistveno - ne bom rekel manjša, ampak bistveno manj smo obremenjeni s tem. Toliko stvari se je zgodilo vmes, da izgubiti nimaš česa, pridobiš pa lahko vedno ogromno s tako turnejo.

Z občinstvom pa je tako: nemško občinstvo se razlikuje od poljskega. Nemci so bolj kultivirani - govorim o vseh koncertih - in poslušajo, spremljajo, ploskajo. Bolj teaterski princip koncerta. Na koncu želijo bis itd. Poljaki pa so popolnoma drug temperament. Absolutno bližje nam in drugim slovanskim narodom, seveda. Dogajale so se spontane ovacije med komadi. Tudi tam, kjer po navadi ni mesto, kjer bi človek pričakoval, da bi ljudje ploskali ali vzklikali kaj zraven, so to počeli. (smeh) Izjemno čustveno je bilo tam.

Kdor je spremljal spletni prenos koncerta iz Berlina, je lahko opazil, da so se vsi obiskovalci v klubu razživeli prav ob edini slovenski skladbi večera. Zakaj mislite, da je bilo tako?
Razlogov je zagotovo več. Šlo je za skladbo, ki je bila že nekje proti koncu seta oz. v zadnjem delu. Takrat tudi ti - kot izvajalec na odru - že "kupiš" občinstvo do neke mere, da je pripravljeno sodelovati. Mislim, da jih je tudi Tomi pozval pred tem in je tudi ena izmed naših najbolj udarnih in 'žurerskih' skladb.

Tam je bilo dejansko nekaj Slovencev. Nekaj je bilo naših ljudi, ki so bili z nami: naš menedžment s prijatelji. Slovencev, živečih v Berlinu, pa je bilo relativno malo. Tokrat smo imeli bistveno več nemške publike kot po navadi, kadar smo šli igrati ven.

Vas je zato odziv nad slovenščino v Nemčiji kaj bolj presenetil?
Ja, nekako na splošno velja, da zvenimo boljše v slovenščini, kar je samo po sebi razumljivo. Besedila prvotno nastanejo v slovenščini, razen z izjemo nekaterih. Mislim, da je tudi Tomi v zadnjih letih naredil velik preskok, tako v razumevanju jezika kot v sami izgovarjavi. Tako da ta angleščina, ki jo on trenutno poje, ne more biti več moteči faktor sploh za Neangleža, ki to posluša. Se pravi: Nemca, Poljaka, Čeha, kogar koli. Ampak kot rečeno, slovenščina je glavni adut, če se le da. Poljska se mi v tem pogledu sploh ne zdi problematična.

Lahko pričakujemo v naslednjih letih, da boste šli s slovenščino v slovanske države, kot je recimo Poljska in morda še bolj proti vzhodu?
Ne vem. Ne vem, kam nas bo pot odpeljala. Za zdaj se ta Poljska najbolj kaže kot potencialni "trg" - teritorij, kjer bi lahko mi delovali v prihodnjih letih. Ni ne vem kako strašno daleč. Je dosegljiva. Mislim, da so agencije, s katerimi bi lahko delali, odprte. To je začetek. Kam pa te lahko naprej pljuskne ... Po mojem mnenju je tudi situacija: če se nekje začne govoriti o nekom, se lahko stvar tudi precej hitro razširi. Na to se upa.

Finančni vložek se je torej obrestoval?
Ja, se je ... Videli bomo, kaj bo zdaj. Kaj se bo v prihodnje dogajajo. Vsekakor je bila pametna naložba skupine, če se izrazim v poslovnem jeziku (smeh).

Turneja s Siddharto, priprave na Dan 202. Kako naporni meseci so za vami?
Naporno, ampak hkrati prijetno. Vsi nekaj jamrajo: stanje tako, stanje drugačno ... Nam - ali z ekipo Siddharte ali Elevators - se dogajajo stvari, ki so nam všeč. Ki nas ohranjajo v tem, kar počnemo. Same zanimive stvari so se zgodile v zadnjih dveh mesecih. Polno je bilo vaj, dogovarjanj in načrtovanj. Ampak nič od tega ni težko, če veš, da te na koncu čaka zanimiv projekt ali turneja. Jaz sem osebno že vajen skakanja iz filma v film, tako da mi to ne naredi več nobene škode, ampak mi ustreza, da potem za nekaj časa odklopiš eno zadevo in se posvetiš popolnoma drugi.

Andrej Karoli je dejal na četrtkovi tiskovni konferenci, da se je ta zgodba začela odvijati na prevroč majski dan. Kakšen je bil vaš prvi odziv, ko so prišli z Vala 202 s tem povabilom?
Prvi odziv je bil samo: "Ja!" Stvar se nam je zdela takoj zanimiva. Tudi v osnovi je nam Elevatorsom pisana na kožo. Mi smo poleg vsega, da imamo svoje kariere, ali kot Elevators ali kot Siddharta ali kot Manouche - vsak ima svoj drugi bend ali prvi - smo bili vajeni delati z vsemi izvajalci skozi vse žanre. Tudi Andrej, ko je razmišljal, je verjetno zelo hitro prišel. Hkrati se poznamo z večino izvajalcev, ki bo z nami prepevali te komade: ali smo vsaj enkrat ali večkrat s kom sodelovali na kakšnem albumu ali koncertu. Iz tega vidika je dosti lažje funkcionirati. Pride en znan obraz, vidi drugega in steče takoj. Ni nobene težave s komunikacijo.

Kako so bile videti prve vaje?
Mi smo skupaj z Andrejem naredili načrt. Širši repertoar, kaj bi bilo primerno za tak program. Nekako smo jih strnili na 40 skladb - kar se je ujemalo z Valovo obletnico. Nekateri so žal izpadli, ker ali niso imeli časa oz. poskušaš vključiti čim bolj pestro druščino, ampak vsi ne morejo biti zraven. Saj to je jasno. Potem ko smo imeli repetoar, je bil Andrej prvi, ki je malo žanrsko razdelil, da ne skačemo iz panka v disko. Dramaturški lok je speljan čez enourni komad. Potem smo si mi to vzeli domov. Jaz sem malo razrezal: vzel minuto in pol ene skladbe, minuto druge.

Naredil sem približno sestavljenko, ki smo jo mi na vajah izpilili še z nekimi prehodi, zvočno smo jo malo predrugačili. Ko je bilo to pripravljeno, smo najprej začeli mi sami delati po sklopih, potem pa so začeli prihajati pevci, kar je tudi razvidno iz prispevkov, ki so se pojavili na vašem portalu in YouTubu. Zdaj pa smo pred tem, da smo tu v Studiu 14, kjer se bodo dogajale zadnje vroče vaje. Kar pomeni, da bomo pilili še malo prehode. Ali pa s posameznimi izvajalci, s katerimi do zdaj še nismo utegnili ali pa oni niso naredili svojih delov. Danes pa imamo prvo celo generalko, kjer naj bi bili vsi z izjemo enega ali dveh prisotni. In bo šla cela lista skozi.

Vas je osebno kdo klical in bil užaljen, ker ni prišel v nabor?
Ne. Ne. Razen, če je Andreja ali koga z Vala kdo klical, drugače pa nobeden.

Kako pa se je prilagajanje razlikovalo od ustvarjanja priredb za druge izvajalce? Koliko ste morali poseči v skladbo, ki je že tako ali drugače znana vsem, ampak jo bo zapel izvirni pevec?
Glede na časovno omejitev, ki smo jo mi imeli na začetku, smo si zadali osnovni načrt, da ne bomo bistveno posegali v original. Tako da bo stvar zelo evidentna tako izvajalcu - ki je originalni izvajalec posamezne pesmi - kot občinstvu v končni fazi. V minuti in pol je že težko procesirati, kaj se je zgodilo. Prišel je en pevec, odpel kitico, refren in prišel je naslednji. Če bi imeli več časa, bi jo poskušali razbiti: zvočno, aranžmajsko še bistveno bolj, kot smo jo. Po drugi strani pa sem mogoče celo vesel, da nismo imeli toliko časa, da smo se odločali za čim bolj originalne izvedbe, ampak smo jim dali svoj pridih.

Vse skladbe zvenijo tako, kot da bi jih Elevatorsi naredili sami. Akordov praktično nismo bistveno spreminjali. Mogoče kje kakšen 'groove'. Mogoče smo kakšnega upočasnili zaradi prehoda iz prejšnjega v naslednjega. To smo si privoščili. Tudi zelo drastične reze smo delali. Včasih se ena skladba konča in se grobo začne druga. Ni smiselno, da se vse lepo preliva. Moraš pustiti moment presenečenja ali šoka. Tako da skladbe niso tako blazno spremenjene, spremenjeno je, v kakšen kontekst so postavljene.

Katero pesem bi vi dodali osebno, zdaj ko je seznam sestavljen - tako teoretično - pogrešate katero?
Alojz Valček, na primer (smeh).

Kako bo zvok Elevatorsov zvenel na Dnevu 202?
Glede na to, da smo Elevatorsi nosilci vsega tega, smo si vzeli košček dveh svojih komadov, ki jih bomo vključili v to. Enega izmed njih bo pela Tinkara Kovač, ki je že z nami sodelovala na Izštekanih. Smo zelo veseli, da bomo lahko spet združili moči z njo. In enega našega. To je čisto higiensko. In čutimo se dolžni tistim, ki bodo prav zaradi nas prišli, da ponudimo tudi nekaj iz svojega repertoarja.

Zvočno pa bo - tako kot sem rekel - Poletna noč je v osnovi na primer skladba, ki je tukaj posneta z orkestrom bogato, mi pa ga igramo r'n'b 'Como'. Mogoče še bolje, da malo bolj prvinsko zazveni, da ni tako 'okrancan' in da ni vse razkošno. Tako ga mi slišimo.

S katerim izvajalcem je bilo najbolj zanimivo sodelovati pri ustvarjanju sestavljanke?
Nočem biti diplomatski, ampak z vsakim po svoje. V enem izmed intervjujev sem izpostavil, da je zanimivo delati z raperji. Igraš njihovo skladbo in igraš praktično eno in isto tri minute, če ni raperja. Ko pa pride nekdo, ki ima nekaj povedati, pa v minuti in pol vse povežeš. Marsikateremu izmed njih pa je zanimivo delati z bendom. Po navadi gredo na nastop z MC-jem ali pa minimalno zasedbo in so presenečeni nad bendom.

Meni osebno je tudi zelo zanimivo, da prvič od kar igram s Siddharto in Elevatorsi, na istem odru stojiva s Tomijem. Jaz kot član Siddharte in Elevatorsov. Tomi kot član Siddharte. In igramo skladbo od Siddharte. To je en tak zanimiv moment, ki se zgodi. Tokac mi je super, ker smo že od nekdaj neka dobra naveza. V bistvu mi je dobra celota. Ne bi izpostavljal nobenih stvari. Vse mi je 'cajn'.

Rezervni načrt, če gre kaj narobe. Je? Obstaja?
To je vprašanje, ki ga imaš ves čas tam spodaj. Mi imamo nekaj signalov med sabo pripravljenih, če se zgodi, da pride do sekund zamika. Če vidiš, da nekdo prihaja, pa se mu ni izteklo, se je spotaknil ... To bomo tolerirali, ostalih stvari pa niti ne. Če bomo videli, da nekoga ni ali se je med tem zgodilo ne vem, kaj ... se ga je napil - upam da ne (smeh) - bomo šli naprej. Igrali bomo inštrumental. Ne bo nič slabega, če bo kakšen inštrumental vmes.

Ampak to je res plan b b b b. Mislim, da se ne sme zgoditi kaj takega. Tudi po pristopu vseh izvajalcev do zdaj, ki so hodili na vaje, je bilo videti, da so vsi vzeli stvar maksimalno resno, vidijo, da tu ni 'zafrkancije' - no, 'zafrkancija' je (smeh) - da se morajo držati tega, kar je začrtano. Ker tisti, ki bo zamočil, bo zamočil zase in za naslednjega. In ne bo 'fer'.