Zadnji koncert so imeli oktobra lani. Da so zadostili epidemiološkim priporočilom za omejevanje širjenja novega koronavirusa in spoštovanje medsebojne razdalje, je bil ta akustični. "Zadnji elektronski pa," zavzdihne in se pogladi po črni kapi, "pred več kot enim letom".

Toliko, kot je prstov na levi roki, na kateri ima nalakirane vse nohte, loči protagoniste uspešnic Pot v X, Samo edini in med novejšimi Meddrevesa od sobotnega spletnega koncerta, ki se bo točno ob 21. uri predvajal v živo s kar treh lokacij v Centru vesoljskih tehnologij Hermana Potočnika Noordunga v Vitanju. Na dan intervjuja je bila to njihova tretja vaja v na zunaj nič kaj obetavnem objektu nekdanje tovarne Saturnus.

Notranjost je presenetljivo prostorna in dovršena za vadbene prostore glasbenih skupin, tudi glede akustike, saj zvok dobro zaduši. Stene so obložene s podolgovatimi lesenimi deskami, pod katerimi je pena za zvočno izolacijo, "zabijali smo jih sami, pomagat nam je prišlo nekaj prijateljev," pripomni Tomi in si z desno roko že prižiga prvo cigareto. Po letu dni koncertne abstinence se zdi pogled na bobne, klaviature in izobešene kitare ob pasivnem vdihavanju razpihanega dima ter pogledu na popite pločevinke piva na nizki mizici, medtem ko zunaj greje hladno popoldansko sonce, najbližji približek nočnemu življenju, kot smo ga poznali.

"20. marca bo prvi pomladni dan in enakonočje hkrati, ko prehajamo iz temnega zimskega časa v pomladanskega z več svetlobe, zato smo izbrali pesmi iz vseh naših obdobij in gremo od bolj temačnih k svetlejšim, k optimizmu," nadaljuje in doda, da je Novi svet naslov istoimenske pesmi, ki jo je skupina Siddharta pred leti posnela v živo z orkestrom v Cankarjevem domu, "njena besedilna sporočilnost pa je bila že takrat popolnoma na mestu za današnji čas".

Moteč učinek enakonočja je lahko oslabljeno delovanje komunkacijskih satelitov, kar lahko traja od minute do ure, opomnim amaterskega ljubitelja vsega vesoljskega, ki ima na telefonu naloženo celo aplikacijo ISS-ja. "Si predstavljam, da bo prišlo do zapletov, saj gremo v živo. Če bo vse skupaj vrglo ven, bomo že rešili, saj imamo čas celo noč." Več v pogovoru s Tomijem Megličem.

Spomnim se radijskega intervjuja, dolgo je tega, in vprašanje je bilo: "Česa bi si kot mlada skupina želeli?" Odgovoril si, da si želite oblikovati tako prepoznaven zvok, da bi poslušalci že po prvih taktih vedeli, da ste to vi, tako kot pri skupini U2. To vam je na neki način uspelo.
Da, se strinjam, a po drugi strani, ko si toliko časa skupaj in prideš do svojega prepoznavnega zvoka, bi pa rad ravno to malo spremenil. Skupine, ki so dolgo časa na sceni, presenetijo s kakšnim netipičnim zvokom za njih, in to je neka svežina, ki jo iščemo tudi sami. Ne oprijemamo se osnovnih rokerskih prijemov, ampak tudi računalnikov, semplov in tako upam, da bomo prišli do nekega zvoka, ki bo še vedno udaren in naš, a drugačen.

Dober primer je Jovanotti, od Serenata Rapa, ko je bil v svojih dvajsetih letih, do danes, ko je 54-letni Lorenzo, je popolnoma spremenil svojo glasbo. Koliko bi si jo upali spremeniti vi, da bi se na radiu začela predvajati vaša pesem, pa poslušalci po prvih taktih ne bi vedeli, da je to Siddharta?
Da, da, seveda, prepričan sem, da bomo to počeli. Če si predolgo ujet v en izraz, zvok, ti postane nekoliko dolgčas, sam sebi postaneš malo monoton, to pa ni dobro, kot da bi se malo polenil.

Baje imate posnetih kar 100 neizdanih pesmi?
Samo v tem računalniku jih imam več kot 200 (se obrne in pokaže na Macov zaslon), pri čemer so nekatere narejene do konca, druge ne. K tem komadom se vračam, jim vdihnem duha novega časa, eni bodo pa čakali in ni nujno, da bodo kdaj narejeni, predvajani.

Verjetno veš, katero vprašanje sledi?
Ne.

Ledena – bila je ena izmed teh 200 pesmi, ki ste jih izdali po dvajsetih letih in je dobesedno pometla z vso vašo dosedanjo konkurenco pesmi, kot nekakšen avtogol.
Ne, super je bilo, saj je bila ta pesem za nas nova, predrugačili smo jo. Takrat je zvenela bolj podrto, a njeno jedro, harmonija in melodija so bili isti, le zapakirali smo jo v 20 let poznejšo glasbeno produkcijo, ki je iz tega časa in ne iz tistega. Besedilo je bilo posneto v angleščini (op. p. Paladina), a sporočilo je bilo isto, prevod je skoraj dobeseden.

Koliko pa ste jo spremenili produkcijsko?
Veliko. Ko je pesem nastajala, nismo imeli klaviatur, ob poslušanju demoposnetka pa sem opazil, da nismo imeli niti oglaševalcev za kitare, saj je vse zelo sfušano …

… vi imate veliko težav s tem, da je nekaj “sfušano”. A ravno to je bil čar ID-ja.
Ampak ID sploh ni tako sfušan, kot so sfušani ti demoposnetki.

Kljub vsemu, ne vem, zakaj vedno poudarjate, kako je bilo vse "sfušano", "vse razštelano" …
… saj je še zdaj. Fuš na fuš na fuš naredi kar močen vpliv.

Po sistemu minus in minus je ...
Plus.

Evo.
Saj mi fuša ne popravljamo, večinoma ga ne. Razen, če je res moteč, ampak ko se fuši sestavijo, izpade dobro. Ker skoz fušamo, mi (…) Ljudje smo zelo nepravilni, če dobimo popolnost, da je vse pravilno, nas to zmoti.

Ampak, saj popolnost vendar ne obstaja!
Obstaja, ampak nas zmoti. Mi imamo rajši napake, od vizualne – ko gledamo človeka, lepe ženske, nikoli niso simetrično popolne.

Je pa res, da so simetrični ljudje pogosto manj estetski, imajo zelo narazen oči, recimo.
(smeh) Verjetno, da. In te napake so bistvo življenja.

Kar sem hotela dodati, je sledeče: za koliko uspešnic ste nas oropali, ker niste izdali vseh teh pesmi?
Ha, ha, dobra, upam, da za čim manj.

Kdaj se ti zdi, da ste se kot skupina spremenili? Po Petroleji?
Petrolea je bila veliko bolj surova, v njej nismo šli toliko v digitalno produkcijo, ampak smo jo pustili dosti bolj nečisto, nespolirano in bolj surovo. Saga, ki smo jo snemali v ZDA, nas je pa tako spremenila, da smo se člani skupine resnično zbližali, saj smo bili tri mesece brez motečih dejavnikov. Imeli smo producenta (op. p. Ross Robinson), ki je delal popolnoma drugačno glasbo od naše. Malo nas je razsvetlil, saj nas je peljal h koreninam in nam dovolil predrznost. Že tako nismo imeli okvirov, ko pa te vzame v roke nekdo tak, pa vidiš, da je on podrl še te.

Kaj pa je potegnil iz vas? Kako drugačen je bil njegov pristop?
Pripomnil je, da imamo na plošči Rh- tako natančno sproducirano glasbo, tako točno, da imaš kot pevec zelo malo manevrskega prostora. Če so vsi inštrumenti perfektno uglašeni, vokal hitro fuša, kar je moteče. On pa je poudaril to, o čemer sva govorila prej – kako je treba pustiti te napake, saj imajo večjo silo.

Če je pri nas v spredju vokal, ima ta veliko manevrskega prostora za izražanje in izpade dobro, je bolj silovit. Malo nas je torej odstranil od perfekcije, ki smo jo hoteli. Šli smo v organskost, česar pa ljudje od nas niso pričakovali, in ta glasba se ni tako prijela. Nas je pa dosti spremenila, tako glede načina razmišljanja glede glasbe kot načina ustvarjanja.

Si lahko bolj konkreten?
Ko se daš z bejbo dol, se daš z dušo in telesom …

… (smeh) sem mislila, da boš začel s primerom kakšne pesmi!
… jah, in z ljubeznijo in s telesom in vse, ni nujno, da si vzameš štiri ure prej, pobrišeš prah, prižgeš svečke, nadišaviš prostor in si za glavni akt popolnoma utrujen.

O. K., medklic dojet, ampak vendarle – kako se je konkretno to odrazilo pri kakšni pesmi? Kako drugače ste začeli delati?
Pesem, ki je zelo predrzna in ritmično zahtevna, je Vojna idej, ki smo jo naredili že v Sloveniji in jo je miksal neki Avstrijec. Ta avstrijska različica je bila zelo spolirana: isti komad, iste dele smo nato posneli v Los Angelesu, kjer je izpadel kot popolnoma nov komad, dobil je neverjetno moč, je pa radijsko neprimeren.

Ta radijska neprimernost je kot tistih 200 pesmi na računalniku za teboj. Zakaj niste Le Mavrice izdali kot single?
Tudi Na soncu ni bil nikoli single ali pa še kakšen komad, ki je potem sam po sebi postal prepoznaven. Ven smo šli vedno z nekim komadom, za katerega so vsi, ki so delali z nami, rekli: "A tole boste izdali? Kot single?" "Da," ker Vojna idej je bil single na tisti plošči. Ali pa Rave, ki je metalski komad v primerjavi s Potjo v X, ki je bolj pop. Kot single smo torej vedno dajali ven nenavadne komade, ki so ljudi bolj šokirali, pa čeprav so ga radijske postaje manj predvajale, a nas se tako ljudje niso naveličali, zato lahko po 25 letih še igramo.

Ko si omenil radijske postaje – vam je v Sloveniji kakšen lastnik radijske postaje kdaj pogojeval, da bodo vašo glasbo vrteli le, če ga boste podpisali tudi kot soavtorja vaše skladbe?
Ne. Vem, kam meriš, a nobeden, ne, nobeden. Tudi vedno smo samo mi avtorji glasbe, če že, je podpisan še producent. Smo imeli pa mi zahtevo o upoštevanju našega avtorskega izraza, to pomeni, da je komad predvajan od začetka do konca, da se ga ne reže, sicer prepovedujemo predvajanje naše glasbe.

Res?
Da.

Kaj, ste grozili z odvetnikom?
To ne, rekli pa smo, če lahko to upoštevajo ali pa naj raje ne vrtijo naše glasbe. Pa so odgovorili, da to pa ne, saj ljudje radi poslušajo našo glasbo. So se strinjali, da bodo potem vrteli cel komad.

Še pišeš pesmi v angleščini, kot na ID-u?
Ne, imam izbrano temo, a je besedilo sprva zapisano kot gibberish, pomešano s slovenščino, angleščino, španščino, kar nato le vokaliziram. Če pa bi tisto prebral, ne bi pomenilo dosti, a jaz vem, katera beseda mora biti tam.

Moram priznati, da sem šele po 20 letih, ko sem znova pregledovala vaša besedila, dojela, da v Le Mavrici (ID) "le juban ti besno, daj še ti"pomeni "ljubim te besno". Imam prav?
Da, to je to, to je točno to.

Bravo, jaz, hkrati pa se posipam s pepelom, a očitno sem vašo glasbo, kot verjetno mnogi, poslušala preveč dobesedno fonetično.
Da (smeh), a zaradi ritmike je bilo treba to drugače povedati.

Si poskusil artikulacijo z leti izboljšati? Verjetno se spomniš tistih opazk, da "saj so Siddharta fajn, ampak nimam pojma, kaj ta Tomi momlja".
Ne, ampak sem se že malo naveličal tega. Na začetku nisem hotel biti frontman ali pevec, hotel sem le ustvarjati glasbo, v upanju, da bo pel nekdo drug, da bom jaz kitarist in avtor. Vokal se mi je zdel enakovreden inštrument preostalim, pa saj ima tudi klasična glasba samo instrumental in je njena sporočilnost dovolja močna.

Tvoja besedila – v vseh teh letih so postala bolj prvoosebno izpovedna?
Da, res je. Prej je bila večkrat množina, kot mi, več je bilo domišljijskih komadov in zgodb, zdaj imam več izkušenj. Ko sem bil star 20 let, sem si mislil: "Koga sploh zanimajo moje izkušnje?" Zdaj se jih je nekaj nabralo in lahko razlagam globlje, ustvarjam v prvi osebi.

Se spomniš, katero besedilo je bilo v tem pogledu prelomno?
Eno zgodnejših je bilo Samo edini, vmes se je pojavil še kakšen, naš zadnji single, ki je izšel pred dvema letoma (Jaz), pa to poudari že s samim naslovom.

"Bil sem že nevarno spodaj, bil sem že vsega kriv," praviš.
Nič drugače, kot pri vseh (...) Pridejo trenutki, ki so sicer kratki, a so lahko kar malo brezupni. Prepričan sem, da vsak pride v neko stanje prepričanja in možganske kemije, zaradi katerih te obidejo občutki, ki niso najprijetnejši. Takrat si kar malo v brezizhodnem položaju in je stiska velika. Če daš to ven, pomaga.

Ali kdaj česa nisi objavil, ker bi bilo preveč izpovedno?
Ne, mislim, da ne. Nič mi ni zoprno, če bi prišlo do težkih ali osladnih besedil, bom stal za tem.

Če se dotakneva še duetov, Vlado Kreslin, Tokac, Urban, ženski vokal le na pesmi Eboran. Kako to, da v vseh teh letih ni bilo nikoli sodelovanja z vokalistko, kot pesem, ki bi bila uvrščena na vašo ploščo?
Komad Hollywood smo naredili z Laro Baruca in posneli tudi videospot zanj, a ni bila na albumu, v živo pa smo izvajali komad, ki je sicer že bil na plošči, Neon (Shusuglao), to je bil duet z Josipo Lisac na stadionu v Stožicah, kjer je pela slovensko. Na svojih ploščah nismo nikoli imeli duetov, sodelovanja so bila, a pri Kreslinu je bila posneta za njegovo ploščo, z B-mašino sem sodeloval na albumu Laibachov WAT, ki so ga oni še enkrat naredili, Tokac ni na nobeni uradni studijski plošči, Urban je edini.

Josipa – kako je sodelovati z njo?
Je profesionalka, prišla je kot a million dollar baby. Dobila je zvočni zapis komada in besedilo, izvedbe se je naučila v slovenščini. Imeli smo le en dan, nekaj ur pred vajo, preden smo šli skupaj na oder stadiona. Ničesar ni prepustila naključju, pripravljena je bila v nulo. Za glasbenika je najtežje, da ima nekdo triurni koncert, ti pa si gost le za pet minut. Ona je to izpeljala vrhunsko.

Kako pa je bilo z Urbanom?
Za Urbana se nam je zdelo, da ima podoben smisel za umetniško ustvarjanje kot mi. Tudi on gre čez rob, je umetnik, ki se izogiba komercialnosti samo zato, da bi dobil pozornost, a samo na tak način lahko deluje. Imel je zelo podoben življenjski motor in razmišljanje kot mi. Nekaj tednov pred snemanjem se je zaprl vase in ga ni bilo na spregled, nato pa se je pojavil tik pred zdajci. Če niso podobno misleči ljudje, to ne uspe vedno.

Vas je prej poznal?
Je, a se nikoli nismo spoznali osebno.

Za vse, ki so se prebili do konca intervjuja, pa narišiva nasmešek na obraz kakšnim mlajšim bendom v Sloveniji – kateri bi bili vredni tvoje omembe?
Jih je pa kar nekaj.

MRFY?
MRFY, Joker out, imajo zanimiv pristop.

Bojda dekleta padajo na Bojana, njihovega pevca, češ, da ima nekaj.
Ima kar ornk karizmo, ve, kaj dela, tudi fantje na splošno vedo, kaj delajo. Zdi se mi, da ima mlada garda, ki prihaja, znova nekaj povedati, da bodo prevetrili malo to sceno, da na festivalih ne nastopajo samo Big Foot Mama, Dan D, Midva in Siddharta, ampak da bodo tudi oni za seboj potegnili nekaj, da se malo obnovi scena. Jih je še kar nekaj, sem prijetno presenečen in zelo optimistično gledam na slovensko sceno, ki prihaja, imajo ta mojo v sebi.