Poletna sezona festivalov se bo v Sloveniji začela s FestiValom 202, prvim tovrstnim dogodkom v organizaciji Vala 202 in Kina Šiška. Dogajanje bo 6. junija v ljubljanskih Križankah. Na odru bodo stala imena novega vala slovenske glasbene scene, med njimi tudi zasedbe Koala Voice, Joker Out, Jet Black Diamonds in Mrfy. Za nikogar izmed njih to ne bo prvi festival, ampak prvega ne pozabiš nikoli.

S člani zasedbe Mrfy smo se pogovarjali o spominih na njihov prvi festival, ki je hkrati zanetil tudi sanje o glasbeni karieri. Sogovorniki so bili Gregor Strasbergar, Tomaž Zupančič in Rok Klobučar.

Kakšni so vaši prvi spomini na festival – kot obiskovalcev ali kot nastopajočih?

Gregor Strasbergar: Prvi festival, ki se ga spomnim, je bil Rock Otočec. To je bila prava draguljarna naše doline – bendov in zabave. Ravno takrat, ko sem bil najstnik, je festival spet zaživel. Najprej sem šel kot obiskovalec, pozneje pa tudi kot nastopajoči.

Rok Klobučar: Prvič sem obiskal festival pri sedemnajstih – Švic v Trebnjem pri Čatežu. Bilo je res noro, ogromno plesa, dobre glasbe in nepozabne zabave.

Tomaž Zupančič: Tudi jaz sem bil prvič na Rock Otočcu! Takrat sem tudi prvič nastopal.

Kaj je najbolj zaznamovalo vašo prvo festivalsko izkušnjo?

Gregor Strasbergar: Moj prvi koncert skupine Niet. Prav specifično se spomnim tudi zasedbe The Subways in njihove skladbe Rock & Roll Queen. To mi je najbolj ostalo v spominu.

Rok Klobučar: Spomnim se Kill Canyon – njihov kitarist je res "žagal". Bilo je noro. Pa seveda Elvis Jackson, ki so mi bili kot najstniku zakon. Še danes so super. Najbolj me je navdušilo to, da sem prvič videl ljudi, ki res "žgejo" na odru, in pomislil: "To si želim tudi jaz." In tisti občutek, ko prvič začutiš močne base z ogromnega odra … To je to!

Kako se po vašem mnenju festivali razlikujejo od koncertov?

Gregor Strasbergar: Festivali privabijo širšo množico – tudi tiste, ki sicer ne hodijo na koncerte. So dogodki združevanja, na katerih ljudje doživijo glasbo v živo in se mogoče pozneje pogosteje udeležijo koncertov. Zdi se mi pomembno tudi, da to doživiš kot mlad človek, ker je potem večja verjetnost, da boš vzljubil festivalsko izkušnjo in se tudi v prihodnosti večkrat udeležil tovrstnih dogodkov, kar je super tudi za celotno glasbeno sceno.

Rok Klobučar: Pa še več glasbe dobiš za manj denarja!

Kaj pa vzdušje na festivalu? Kako bi ga opisali?

Tomaž Zupančič: To, da spoznaš ljudi povsem spontano. Spomnim se, kako sem se po maturi iz angleščine odločil: "Ej, grem na INmusic v Zagreb." Bil sem brez ficka, vzel sem vrečo jabolk in pet čokoladic za tri dni. Telefon mi je crknil prvi dan, tako da sem bil pet dni popolnoma odklopljen, družil sem se z ljudmi z vsega sveta. Neponovljivo!

Kaj bi svetovali nekomu, ki gre letos prvič na festival?

Rok Klobučar: Vzame naj si cenejši telefon, ker obstaja petdesetodstotna možnost, da ga bo izgubil.

Tomaž Zupančič: Denarnico in plačilna sredstva naj ima ločeno, da ne ostane brez vsega.

Gregor Strasbergar: Rezervni par nogavic!

Rok Klobučar: Pa morda napravo, ki jo lahko slediš, če izgubiš stvari – ali pa kar voki-toki, da se ne iščeš ves večer.

In za konec – kako bi v treh besedah opisali festival?

Tomaž Zupančič: Zabava. Glasba. Evforija.

Gregor Strasbergar: Brisača. Kopalke. Telesa.

Rok Klobučar: Odklop. Magija. Angeli.