Gal Gjurin je glasbenik, ki ga ni treba posebej predstavljati. Pred dvema letoma je predstavil popsimfonični projekt s simfoniki Cantabile in do danes - kot oddih od ukvarjanja s klasično glasbo - ustvaril dva albuma. Prvi izmed njih - džezovsko obarvan - je tik pred izzidom. Zapakiral ga je pod imenom Temna godba. Album, ki se nekako vrača k glasbi iz 20. let prejšnjega stoletja - dobi prohibicije v ZDA -, a v moderni obliki.

"Prepovedi imajo pač različne obraze. Na področju slovenske glasbe je na primer zanimivo, koliko kakovostne glasbe je skrito po kotih, zanjo pa obstaja nekakšna prohibicija v določenih medijih," je dejal Gal Gjurin.

O prepovedih, stanju v glasbi, kvotah, pogledu na svet in še čem je spregovoril pred njegovim velikim koncertom v Cankarjevem domu, 14. februarja.

Gal, del nastopanja z orkestrom Cantabile ste zajeli v obliki dokumentarnega filma in s tem sklenili nekakšen krog. Lotili ste se snemanja rockovskega albuma, toda vmes je prišla Temna godba. Z zvokom nas popelje v čas prohibicije v ZDA, katere prva asociacija je "družba prepovedi". Se igrate z idejo prepovedi?
Na "ideološki" ravni Temne godbe vsekakor. Ampak džez je pač moja strast. To je glasba, ki jo igram že ves čas – na tak ali drugačen način jo vpletam sem in tja. Včasih sem bil dejavnejši na džezovski sceni. Kolega Jure Pukl je pravkar dobil nagrado Prešernovega sklada. Pozdravljam dejstvo, da se lahko dobi takšna nagrada tudi na področju mladega avtorskega džeza. Džez je ena izmed bolj demokratičnih oblik glasbe. Na prvi pogled se morda vračam v zgodovino, a gre za sodobno avtorsko glasbo. V določeni meri gre tudi za glasbeni poklon. Temna godba poleg ljubezenske lirike prinaša tudi satiro, humor in kabaretske utrinke. Ta sproščenost mi ugaja. In celotna ekipa je pozitivna bomba. Počasi se odpirajo možnosti za koncerte v tujini, med drugim v Sarajevu, česar se posebej veselimo. Upam, da bomo počasi zakrižarili s Temno godbo malo okoli. Veselim se koncertne prihodnosti s tem projektom.

Koliko je retro izraz danes nuja, če želiš ohranjati stik s poslušalstvom?
Saj ta glasba ni retro. Mogoče je na prvi pogled. V resnici gre za sodobno avtorsko glasbo, ki jo pišem, in za kritiko sodobne družbe, ki ima v marsičem korenine v preteklosti. Tisto, kar se je v družbi postavljalo v 20. letih prejšnjega stoletja – od avtomobilske, medijske, zabavne, živilske, kozmetične industrije, sistemske korupcije, skorumpirane policije, vpletenosti politike v pore družbenega delovanja itd.–, so značilnosti dobe prohibicije. Pa tudi maloumje in dehumanizacija.

V okviru Temne godbe se torej vračamo k izvoru popularne glasbe, hkrati pa k izvoru družbenih, ekonomskih in političnih sprememb, ki jih obravnavamo in živimo še danes. Na neki način se je naš način življenja začel v dvajsetih. Naša družba je načeloma polna prepovedi. Vidim jih na vsakem koraku.

Dobro, ampak če prepoveš določeno stvar, jo tudi populariziraš. Prepovedane stvari so vedno bolj mamljive.
Ni nujno, čeprav je to nemalokrat res. Za čas ameriške prohibicije to, recimo, drži. Dvomim pa, da pri nas prepoved kajenja v javnih prostorih povečuje kajenje v javnih prostorih. Prepovedi imajo pač različne obraze. Na področju slovenske glasbe je na primer zanimivo, koliko kakovostne glasbe je skrito po kotih, zanjo pa obstaja nekakšna prohibicija v določenih medijih.

Hitra sva prišla na temo kvot. Kakšen je vaš komentar na nedavno dogajanje v parlamentu?
Odprla se je spet sorazmerno slaba in neargumentirana debata, poslanci niso operirali s številkami, uredniki so rekli, da je premalo kakovostne domače glasbe, medijski poznavalci so dejali, da ni bilo narejenih na to temo nobenih analiz, opozicija je govorila, da je treba spodbujati slovensko, pozicija je povišanju kvot v načelu nasprotovala. Že videno, že slišano, spet nič novega. V realnem dojemanju položaja se nismo premaknili niti za ped.

Kje je glasbenikov pogled?
Lahko ti odgovorim kot predsednik slovenske glasbene unije ali kot Gal Gjurin osebno.

Kot Gal Gjurin osebno.
Če SDS vloži novelo k Zakonu o medijih, je jasno, da ne bo naletela na plodna tla, saj je v opoziciji, razen če bi šlo za novelo, da se vsem poslancem zvišajo plače. Tako na levi kot na desni so se premalo posvetili raziskovanju in nasploh številkam, saj npr. javna mnenja Lea Oblaka ali Andreja Voduška iz podjetja Infonet, ki smo jih lahko poslušali v parlamentu iz ust poslancev, res niso nikakršne relevantne raziskave. Rad bi videl številke, s katerimi sploh razpolagajo, in relevantna strokovna mnenja. Obstajajo tehtni razlogi za kvote. O tem se v parlamentu spet ni debatiralo – in o tem se v resnici ne debatira nikjer. Poleg tega kvote tako ali tako že imamo.

Pridemo do multinacionalk.
Primarno gre za pozitivno kulturno politiko do lastnega prostora in za osnovno zaščito pred odtekanjem denarja v tujino. Jasno je, da gre pri kvotah, poleg splošne kulturne suverenosti, tudi za denar, saj zagotovljeni denar pomeni produkcijo, sploh v RS-u, kjer se glasba ne financira primerno glede na njen celotni potencial. Brez ustreznih financ v splošnem torej ni kakovostne produkcije nikjer na svetu.

Naj odgovorim še kot predsednik glasbene unije. Če že govorimo o denarju bolj na široko in če bi radi razjasnili širši evropski kontekst, naj sporočim novico iz Bruslja, o kateri nihče v RS-u odkrito ne govori: na evropski ravni naj bi bila v nekaj letih ustanovljena ena sama velika avtorska evropska organizacija, ki naj bi kot hobotnica črpala avtorski denar iz celotnega EU-ja in ga prečrpavala v ZDA, z njo pa naj bi upravljale ameriške glasbene multinacionalke, ki so hkrati lastnice znatnega dela evropskega medijskega ustroja in lastnice skladb, ki se vrtijo po radiih, tudi slovenskih.

Zakaj pa ravno v EU-ju?
V EU-ju se pobere več kot 60 odstotkov vseh avtorskih pravic na svetu, svetovna glasbena industrija pa avtorske pravice že nekaj časa vidi kot krpanje finančne luknje, ki je nastala z groznim upadom prodaje CD-jev na svetovni ravni. Kako doseči, da primeren del financ ostane doma, v vsaki evropski državi posebej, kljub tej ogromni hobotnici, ki nas čaka? Primarno tako, da imaš primerno visoko kvoto. Nekatere države so se tako že zaščitile.

Narava večine glasbenikov na svetu je pač v načelu takšna, da najprej igrajo, šele nato sprašujejo po denarju in političnih ali lobističnih interesih. Glede tega so glasbeniki podobni gasilcem, policiji, prosveti, humanitarcem, zdravnikom ali pa medicinskim sestram, ki imajo zdaj trenutno težave. Zame pravo glasbeništvo spada med pozitivno naravnane in izbrane profesije, ki jih vodi brezpogojna zaljubljenost v ta poklic. Zato lahko glasbeniki toliko let ustvarjajo v razmerah, ki so, poklicno gledano, slabše, kot bi jih trpel morda nekdo drug.

In kakovost?
Ni bilo še kaj veliko govora o kakovosti, ne glasbe, ne primernih urednikov, ne medijev. Kvote so torej stvar količine, ne kakovosti, predlagam, da se to čim prej neha enačiti. Prvi se zavzemam za to, da se končno odpre resna razprava tudi o kakovosti in o tem, kako se ta glasbena kakovost na različnih ravneh vzdržuje in dviga in kdo vse jo bo financiral. Vedno se daje za javni primer slaba slovenska glasba, očitno zato, da se lahko še naprej politikantsko spreneveda, kako je celotna slovenska muzika zanič. To pač ni res, ker vsa ni zanič, poleg tega tako blebetanje ne vodi v ploden družbeni ali politični diskurz. Pogosto takšne argumente poslušamo tudi z domačih komercialnih radijskih postaj, ki niti nimajo pravih glasbenih urednikov, saj vrtijo vnaprej narejene sezname skladb, ki jih prejmejo iz specializiranih firm iz tujine, ki jih spet upravljajo multinacionalke, da polnijo medijski prostor s skladbami, ki so last teh multinacionalk. Podobna zavajajoča argumentacija prihaja od nekaterih javno profiliranih ljudi, ki radia sploh ne poslušajo, niti dovolj ne poznajo slovenske glasbene ustvarjalnosti, o kvotah pa izražajo pavšalno negativno javno mnenje, ker jih ne zmorejo videti v kontekstu širše razvojne glasbene strategije.
Poleg tega je seveda jasno še nekaj: radio in kvote res niso edina stvar, ki bi morala zanimati medijsko zakonodajo. Čakam strategijo države. In na splošno malo več resnosti okrog te teme.

Toda realno glasba še vedno pristane tam, v nočnem času.
Realno res, ampak zaradi "interpretacij" oz. "zlorab" trenutnega zakona.

Zakaj ste potem leta 2010 nasprotovali predlogu zakona, ki ga je vložila vlada, v kateri je bila ministrica za kulturo Majda Širca, kjer je bilo pri kvotah predlagano, da se količina slovenske glasbe nekoliko zmanjša, ampak ob pogoju, da se količina tega vrtenja upošteva samo v dnevnem oz. osrednjem predvajalnem dnevnem času?
To ni res. Takrat smo rekli tudi, da naj gre glasba v dnevni čas in da ta člen o premiku izvajanja kvote pozdravljamo. Nova kvota, ki jo je takrat predlagala Širca, je bila zmanjšana z 20 oz. 40 odstotkov na 8. To je bilo za nas kot ceh pač nesprejemljivo. Žalostno je, da moramo glasbeniki kvote sploh zagovarjati. Malodane žali me, da se moram postavljati v ta položaj, čeprav je do neke mere naravna in spričo evropske situacije nujen. Glavna beseda pa je konec koncev pri urednikih, kjer še obstajajo, in pri tistih, ki imajo denar za produkcijska sredstva: to so ministrstvo za kulturo, RTV Slovenija in drugi, ki so tu posredno udeleženi. Mi se za kakovostno glasbo lahko potrudimo.

Osebno – v okviru minizaložbice Had – imam svoje okolje in ekipo, v okviru katere delam. Toda to lahko naredim sam, na "mikroravni". Če pa želimo urediti zadeve na makroravni, se morajo do neke mere strinjati vsi deležniki. Predvsem je treba nehati politizirati vsepovprek in se vprašati, do česa dejansko prihaja na evropskem in svetovnem prizorišču, kakšne so številke, kdo za čim stoji in zakaj in kakšna je naša prihodnost. Odločiti se moramo, kakšna bo. Ni normalno, da se ves čas samo "nabija" o kvotah in SAZAS-u, zato običajno ne sodelujem v teh razpravah, ker pač niso na ustrezni ravni.

Se lahko glasbeniki združite?
Kdo so glasbeniki?

Vi, vsi. Profesionalni glasbeniki.
Profesionalni glasbeniki smo v glavnem združeni pod okriljem naših društev in združenj. Vprašanje je, na katerem področju in po kakšnem ključu? Kaj imam skupnega z Raayem? Pa sva oba profesionalca.

Glasbo.
Meni se zdi, da ne. Mislim, da opravljava dva različna poklica.

Kaj imate skupnega z izvajalci klasične glasbe?
Veliko, ker ves čas delam z njimi in zanje pišem.

Torej je vse glasba?
Je in ni. To je temeljno vprašanje: kaj je glasba?

Tu pridemo tudi do vprašanja, kaj je slovenska glasba?
Lahko. Toda to vprašanje naj na sistemski ravni rešuje zakonodaja. Naj definira, kaj je slovenska glasba in kaj se šteje v kvoto, za začetek. Kvote so ukrep, ki mora sovpadati s produkcijo, razvojem in s kakovostjo. V okviru unije smo dali pobudo že trem vladam, da naj končno izdelajo strategijo za razvoj kakovostne in raznolike slovenske glasbe, da premaknemo voz naprej. Vse stranke se strinjajo s tem, da bi strategija morala obstajati – toda nihče od naslovljenih organov ali strank še ni naredil nič v to smer. Zadnjič sem spremljal razpravo medicinskih sester na televiziji, ki trkajo na razna vrata že deset let, pa jih nihče ne posluša. Ni čudno, da se jim na koncu utrga.

Filmski umetniki imajo svoj sklad. Glasbeniki ga nimate. Ste kot svobodni umetniki?
Smo in nismo. Mi smo bolj ali manj na trgu. Ne vem točno, kaj si predstavljaš pod besedno zvezo "svobodni umetnik", toda da si v Republiki Sloveniji na trgu, je v mnogo čem najbrž neprijetno in zahtevno, kot če si "svobodni umetnik", ki ga, vsaj do neke mere, živi ministrstvo za kulturo. Biti na trgu ni preprosta naloga, zahteva znanje, inovacijo in predanost. Jaz na primer imam status svobodnega umetnika, vpisan sem v razvid delavcev v kulturi, vse prispevke pa si plačujem sam že deset let. Čisto enako je, kot če bi imel status samostojnega podjetnika.

Je skladba, s katero ste napovedali novo ploščo s Temno godbo Plešem po muziki, parodija na ta celotni položaj?
Plešem po muziki ima kup atributov. Seveda je med njimi tudi parodija. Absolutno. (smeh)

Kakšen je vaš pogled na vse slovenske mlade izvajalce, ki pojejo v angleščini?
Načeloma niso v stiku z resničnostjo in s sabo, s svojim okoljem, zato se načeloma ne počutijo dobro, kar povzroča stalno frustracijo. Najprej je treba obvladati materinščino. Malo je vendarle smešno, ko od daleč gledaš nekoga, ki počne kaj takega. Dokler je izvajalec mlad, ga celo še razumeš, da je morda nerealen. Ampak ko odraste, še vedno pa poje v angleščini, z besednim zakladom 500 besed, se vprašaš, če je morda nekje na poti le pozabil ozreleti. Predstavljajte si, da pridete v Anglijo in Angleži nosijo Kekčeve klobuke, lectova srca imajo obešena okoli vratu in na sebi majice Slovenija. Pojejo v nenavadni podpovprečni slovenščini, oblečeni na ta način. Kaj bi si mislili o takšnih izvajalcih? Ali obstaja še lepši jezik za ljubezensko poezijo, kot je jezik, ki ima dvojino? (smeh)

Če se vrneva na prihajajoči album. Ob poslušanju skladbe Bil je sončen dan še vedno dobi poslušalec občutek, da pa le niste tako ubežali orkestrskemu zvoku. Glasbi dajete prostor, da "zadiha". Zakaj je tako?
Glasbo slišim zelo harmonično – v sozvočju. Harmonijo je mogoče seveda najti tudi v disharmoničnosti. Tudi pri Temni godbi je kdaj kaj popolnoma neusklajeno ali proti "glasbenim pravilom" – namerno. Tonalna glasba me že lep čas navdušuje, simfonična že od otroštva, džez od najstniških let. Če pogledam eksperimentalna projekta Projekt Mesto ali projekt Bast, smo igrali eksperimentalno glasbo z veliko disharmoničnimi elementi. Tudi nova rok plošča Zemlja, ki počasi prihaja na "prvi ustvarjalni tir", je melodična, harmonična. Se zvočno vrača v čas mojega zgodnjega najstništva.

"Vsi so odšli, le še temna godba igra in nekje na tleh je iskrica, ki čaka, da se v ogenj razda," je del skladbe Mile oči. Ta iskra velja za slovensko glasbo?
Tudi. Glasba je le ena plast. To kar se črnega dogaja na drugih področjih, se dogaja tudi v glasbi. Tega se bodo ljudje počasi morali začeti zavedati, iz česar seveda ob premisleku sledi, da ni isto, če imaš kvoto za krompir ali pa kvoto za kulturo, ker kultura in glasba nista krompir. Načeloma imamo vsi isto upanje, da se država pobere iz stanja, v katerem je. Naj torej vzplamti že ta iskrica (smeh).

Kaj je danes glasbenik? Podjetnik? Tržnik? Politik?
Vse. Opravljam kakšnih 15 poklicev. Načeloma je to neprimerljivo s kakšnim tujim uspešnim glasbenikom, ki svoj čas večinoma posveča samo glasbi. Imam pravzaprav srečo, da me zanimajo še drugi segmenti življenja. To, da moraš kot glasbenik početi še druge stvari zraven, ki so podpora glasbenemu ustvarjanju, je po eni strani seveda dobro, če znaš tako gledati na to. Pa ne gre samo za glasbenike, vrsta poklicev je, ki na ta način funkcionira. Problem nastane, če in ko pride do časovnih in drugih preobremenitev.

V enem izmed intervjujev ste izjavili, da se ne obremenjujete s časom, v katerem ste. Ima ta naš čas prednosti?
Ima. Ena izmed njih je, da lahko prideš do ljudi prek spleta. Druga je, da lažje prideš do produkcijskih sredstev, snemalnih naprav, mikrofonov, kamer itd., če veliko delaš, si priden in če dovolj privarčuješ in hkrati vlagaš. Pri meni je sčasoma prišlo do tega, da lahko zdaj s produkcijo in s koncerti pomagam drugim, kot npr. Čedahučijem in skupini 2B iz Vinice in drugim mladim dobrim glasbenikom različnih zvrsti. Dobrodelnih koncertov naredim kakšnih 30 na leto.

Kdo je pomagal na začetku vam?
Nobeden. Zato delam drugače.

Koliko velja: pomagaj si in pomoč bo prišla?
Zmigati se je treba. Ta rek v splošnem najbrž kar precej drži. Ko začneš enkrat resno delati in se posledično zavedati, v kakšnem okolju si in kako je to okolje strukturirano, potem z leti pridejo rezultati. Veliko je glasbenikov, ki bi samo sedeli, naredili pa ne bi nič, ne zase ne za druge. V glasbi se moraš ves čas izobraževati in raziskovati. Razvijati … Verjamem v razvoj. Vsaka minuta, ki jo vložiš v glasbo, se vrne 30-kratno. Tudi če poliraš kitaro, pospravljaš kable ali nosiš kište.

Kam prideš brez entuziazma?
Nikamor. Mene vedno vse zanima, ne samo v glasbi. V zadnjih petih letih sem si pogledal res veliko dokumentarnih filmov in prebral nemalo snovi iz zgodovine, raznih vidikov in avtorjev. Spet sem se vrnil k sociologiji kulture, ki sem jo študiral na Filozofski fakulteti, in k literaturi, slikarstvu, filozofiji … V drugih vejah znanosti in umetnosti najdem veliko navdiha, saj se vse povezuje in navezuje med sabo.

Kaj se je zgodilo s sociologom v vas?
Zelo obstaja. Temna godba je v marsičem sociološki glasbeni projekt. Vsiljuje se misel, da Temna godba pove vse, česar si današnja sociologija v Sloveniji ne upa. (smeh)