62-letna v Sarajevu rojena zvezda (za mnoge največja) jugoslovanske glasbe bo nekaj pesmi s svojega 14. albuma predstavila 20. junija na koncertu v Ljubljani. Konec decembra 2011 je Čolić napolnil Stožice. Istega leta je na Ušće prišlo 100 tisoč oboževalcev. Album Ako priđeš bliže iz leta 1978 je bil prodan v okrog milijon izvodih. Številke, ki ga uvrščajo med legende. Pogovarjala sva se v znani ljubljanski kavarni. Umirjen, da bi težko verjel, da lahko kdaj iz čistega veselja razbija krožnike, je sedel in pil konjak. Urejen in uglajen z nevsiljivim nasmeškom, da bi zlahka verjel, da mu je res podleglo na stotine žensk.

Kakšen je vaš 14. album Vatra i barut, kako je nastajal?
Slogovno je drugačen. Nekaj je modernejših pesmi, nekaj tradicionalnih. Kot vedno, vsega po malem. Pomagala sta mi spet Bajaga in Marina (Tucaković); in nekateri novi sodelavci. Miksali smo v Novem mestu, kjer je zelo dober studio, in v Londonu, kjer se vedno dobro počutimo. Tam je res dober, drugačen "vibe". Nekoč je George Martin tam produciral plošče Beatlov.

Na dveh pesmih je kitaro odigral Vlatko Stefanovski. Kako je prišlo do tega sodelovanja?
Sedeli smo na pijači Nikša (producent Nikša Bratoš), Vlatko in jaz in je Vlatko rekel: "Čola, kdaj bom zate nekaj odigral?" Pomagal je pri pesmih Vatra i barut in pri baladi Maye Sar Zar se nismo shvatili. Prav zdaj smo naredili spot v Makedoniji. Snemali smo v Ohridu in Skopju. To bo lepa razglednica Makedonije.

V eni od pesmi opevate tudi rodno Sarajevo.
To je tisti znani pripev z olimpijskih iger. Takrat sem posodil glas Vučku, če se spomnite napovednih spotov, ko Vučko smuča, skače, igra hokej ... Na koncu zapoje: Sarajeeeevooo. Zlasti v Nemčiji je bilo to zelo priljubljeno. Padla je ideja, da damo še ta dodatek in s tem nekako favoriziramo Sarajevo.

Februarja je minilo 30 let od olimpijskih iger. Ste se takrat srečali z junakom iger Juretom Frankom?
Sem. Vse se je dogajalo na Skenderiji, kjer je bila velika zabava. Spomnim se tudi, ko smo bili na Zlatnem gradu na neki večerji s pokojnim Davorinom Popovićem iz Indeksov in še nekaterimi prijatelji iz Sarajeva.

Koliko je v vas še ognja? Ste res nedavno v neki restavraciji razbijali krožnike?
Malo sem hedonist in se rad družim s prijatelji. So trenutki, ko smo skupaj v restavraciji in je ob glasbi veselo razpoloženje. Se zgodi tudi to. To je bil nekoč bolj grški običaj.

Upam, da doma v družini ni razbijanja krožnikov ...
Ne, to bi bila res neprijetna situacija.

Ima žena glavno besedo v hiši?
Da, vsi jo poslušamo. Je "big mama" v družini. Zdaj so kar težki časi. Za starejšo hčer se začenja puberteta. To je neka druga energija. Mislim, da mora imeti ženska glavno vlogo v družini. Pri nas je bilo vedno tako. Oče je delal na policiji, veliko je bil na terenu, mati pa ni delala. Bila je doma in imela vodilno vlogo v hišo.

Znate ženo še šarmirati?
Seveda, če ne znaš, si "gotov".

Torej, še vedno kakšen šopek rož in podobno.
Predvsem za tiste značilne praznike, 8. marec in valentinovo. Prav zdaj smo imeli neko praznovanje med prvomajskimi. Nismo bili doma, šli smo na izlet in sem ji prinesel cvetje.

20. junija boste imeli koncert na letnem telovadišču Ilirije, tam pa bo tudi ansambel Saše Avsenika. Koliko poznate Avsenike?
Zelo rad jih imam še iz starih časov, poznam nekaj pesmi, kupil sem tudi njihov CD in vem tudi, da je Goran Bregović s trubači delal njihove priredbe. Avseniki so bili pojem za srednjo Evropo in Balkan. Ta zgodba je bila izjemna. Enkrat smo bili skupaj v Nürnbergu na neki zabavi, pa na Bledu smo se videli v 80. letih v hotelu Toplice.

Imeli ste koncert na Marakani, tudi na Ušću, bilo je do 100 tisoč gledalcev. Ali bolj uživate na množičnih koncertih ali na manjših?
Bolj na manjših koncertih, res pa je, da je na velikih koncertih izjemna energija. Razmišljam o manjših, "unplugged" koncertih. Tega v moji karieri ni bilo. Imam veliko pesmi, naredil bi program za koncert v manjšem prostoru - 500 ljudi. Koncert z manj energije, a z več vokalne interpretacije.

Kaj je največja nevarnost za vaš glas? Kako pred koncerti pazite, da ni kaj narobe?
Jasno, kot profesionalec ne greš večer ali dva prej ven, ne piješ. Imam pa neprijetne alergije. Ko cveti ambrozija in podobno, to zelo občutim. Oči, sinusi ... Zlasti september je problematičen in so lahko težave z glasom. Že kakšen stari tepih je lahko problem. Hitro gre na vokal.

Konjak pomaga?
Rad ga imam pred koncertom. Nekaj konjakov ni slabo za tiste, ki imajo alergije, ker razširi žile v grlu. Popijem tudi kalcij s C-vitaminom. To bi priporočil pevcem. Nekoč smo jedli suhe slive.

Ste tik pred koncertom najraje sami?
Uro in pol prej ne pustim nikomur, da pride v garderobo. Nočem poslušati brezzveznih zgodb. Naj bo to po koncertu. Rad se tudi razpojem, imam veliki razpon in sem raje sam v garderobi.

In po koncertu? Na pivo?
Če nimam naslednji dan koncerta, popijem pivo ali dve. To je fenomenalno. Mora pa biti mrzlo. Ne maram piva, ki ni mrzlo. Sicer pa magnezij, stopljen v navadni vodi.

Je zelo težko izbrati repertoar?
Za dolgoprogaše je to vedno težko. Takšnih nas je sedem, osem iz nekdanje Jugoslavije, ki imamo dolgo kariero in veliko pesmi. Vedno je nekdo prikrajšan za kakšno pesem. Dodaš kaj novega in je treba zato opustiti kakšno staro, ki jo imajo vsi radi.

Kdaj ste na koncertu zadnjič peli Druže Tito mi ti se kunemo, ki je vaša najbolje prodajana mala plošča?
Novembra 1980 v Beogradu, pol leta po Titovi smrti. Bila je turneja s Kornelijem Kovačem in neko skupino iz Anglije. Imeli smo že tretji koncert v hali Pionir, toliko zanimanja je bilo. Na koncu programa je bilo ozračje že zelo sproščeno in so Angleži rekli: dajmo Druže Tito.

Med koncerti vedno gledate občinstvo in posamezne obraze?
Zelo rad gledam odziv ljudi, kako reagirajo na pesmi, grimase, gibe. Najljubše mi je, da pojejo z menoj.

Ste v vojski res dobivali po 200 pisem na dan?
Tudi po 400. To je bil čas pisanja pisem. Večine seveda seveda nisem prebral.

Vam je bilo težko v vojski?
Niti ne. Star sem bil 27 let, drugi pa večinoma okrog 20. Spomnim se Slovenca Branka Kranjca iz Ljubljane. 22 let, oženil se je, dobil otroka in je moral v vojsko. Si lahko zamislite, kako mu je bilo težko. Tolažil sem ga. Uspelo mi je celo, da sem par iz Doboja spet združil. Punca je že začela hoditi z drugim fantom, a se je vrnila, potem ko sem ji tudi jaz napisal nekaj v pismu.

Vam žena kdaj pregleda telefon, SMS-sporočila ...?
Ne, to se ne spodobi. Nič ne skrivamo. Sovražim, če nekdo dela neke nepotrebne ljubosumne scene.

Kakšni so spomini na Evrovizijo, na kateri ste nastopili leta 1973 in bili predzadnji?
Gori vatra je bila moja prva velika uspešnica, ki pa ni bila za Evrovizijo. Zmagal sem na Opatijskem festivalu in s tem dobil priložnost v Luksemburgu, kjer je takrat nastopil tudi Cliff Richard. Imel sem rdečo obleko, ki so jo posebej zame naredili v sarajevski tovarni tekstila. Nekatere je asociirala na komunizem.

In morda ste prav s to obleko osvojili Frido Lyngstad iz skupine Abba, s katero ste se intimno družili tik pred nastopom?
Morda res (smeh).

Je spomin na to vajino razmerje, ki se je hitro končalo, lep ali žalosten?
V glavnem lep. Spomnim se tudi, kako smo bili takoj po festivalu v hotelu Holiday Inn s Cliffom Richardom in manjšo družbo, ki je pela gospel pesmi. Lepa izkušnja. Zanimivo je bilo tudi, da je večina spala v Holiday Innu, mi in Italijani pa smo bili v drugem hotelu. Nenavadno se mi je zdelo, da so bili tako tiho. Italijani vedno poskrbijo za norišnico, ti pa so bili zelo mirni. Tisto leto jih je zastopal Massimo Ranieri, znan igralec in šansonjer. Tudi on je bil slabo uvrščen.

Vaš drugi album Ako priđeš bliže je bil prodan v okrog milijon izvodih, kar vam je prineslo tudi lep zaslužek. Kam ste dali denar, kaj ste si privoščili?
Ne vem več natančno, a če bi imel družino, bi verjetno ravnal pametneje. Saj veste, ko si mlad ... Veliko sem porabil za potovanja, garderobo ... So pa takrat k sodelovanju povabili bobnarja, ki je živel na Švedskem. Kornelijo Kovač ga je poklical v studio Jugotona v Zagrebu, da odigra teh deset pesmi z drugimi studijskimi glasbeniki. Obljubili so jim, da bodo dobili 4,5 odstotka od prodaje. Ta bobnar je zaslužil toliko, da je lahko na Švedskem kupil hišo. Si predstavljate? Za vedno je bil hvaležen Korneliju in meni.

Ko ste živeli v Ljubljani, ste imeli tudi podjetniške načrte. Zakaj ste ravno v Domžalah registrirali podjetje?
V Ljubljani sem živel leta 1984 in 1985. Z Goranom Bregovićem sva želela imeti studio in to dejavnost registrirati kot podjetje, vendar je bilo to nemogoče. Le v Domžalah se je ponudila takšna možnost. Tam je bil namreč nekdo, ki je snemal videokasete. Šel je na poroke, rojstne dneve, posnel dogajanje in dal na kaseto. Na osnovi tega sva z Bregovićem dobila dovoljenje, da narediva nekaj podobnega. Ni jim bilo najbolj jasno, za kaj gre, ampak - dovolili so nama, vendar sva potem to kmalu opustila.