Po podpisu pogodbe z neodvisno založbo Rough Trade je britanska skupina The Smiths sredi leta 1983 začela priprave na snemanje svojega debitantskega albuma, ki je luč sveta sicer ugledal 20. februarja 1984. S tem so pevec Steven Morrissey, ki ga je revija Slant označila za "jedkega in nad spolnostjo razočaranega privrženca Oscarja Wilda, ki je oboževal pank, a pel kot okvarjen Sinatra", kitarist Johnny Marr, basist Andy Rourke in bobnar Mike Joyce prišli na britanski in svetovni glasbeni zemljevid.
Album je izstopal v takratni poplavi in dominaciji popa. "The Smiths so bili popolno nasprotje popa v sredini 80. let prejšnjega stoletja. Morrisseyju se v pesmih seks gabi – v najboljšem primeru naj bi ta uničil ljubezen, v najslabšem pa uniči mlado življenje," je zapisal glasbeni kritik Garry Mulholland. Vsa besedila je napisal Morrissey, za glasbeno podlago je poskrbel Marr. Njuno sodelovanje je poželo pohvale – Marrovo inovativno pisanje pesmi so Morrisseyjevo petje in ironična besedila o takrat nekonvencionalnih temah, kot so umor, zloraba otrok in homoseksualnost, še dodatno okrepila.
Pri izbiri producenta so upoštevali predlog vodje založbe Geoffa Travisa – to vlogo je prevzel Troy Tate, nekdanji kitarist Teardrop Explodes. Marr je v svoji avtobiografiji zapisal, da je bila Tatova vizija ujeti, kako The Smiths zvenijo v živo, želel je, da je plošča avtentičen dokument tega, kakšni so na nastopih. V londonskem studiu Elephant so v naslednjem mesecu posneli 14 pesmi. Snemalne seje so bile sicer izjemno naporne zaradi takratnega vročinskega vala v Londonu – vročina v kleti, kjer so snemali, ni vplivala samo na glasbenike, ampak tudi na instrumente, te je bilo težko ohraniti uglašene.
Avgusta so med snemanjem na BBC-ju srečali producenta Johna Porterja. Ker je imel vodja založbe Travis pomisleke glede Tatovega rezultata snemanja, je Porterju, v upanju, da jih bo lahko popravil, dal kaseto s posnetki. Po besedah Porterja so ti neustrezni in jih ni mogoče rešiti, zato se je ponudil, da sam na ponovno posname glasbeni material. Marr je pozneje v avtobiografiji pojasnil, da s končnim izdelkom, ki so ga ustvarili pod vodstvom Tata, člani niso bili povsem zadovoljni, saj se jim ni zdelo kot nekaj, s čimer bi lahko vstopili v svet glasbe. Zato so ponudbo Porterja sprejeli, z njim so začeli sodelovati septembra 1983.
Ploščo, za katero je ovitek oblikoval kar Morrissey sam, so posneli po delih, Porter je album na novo posnel v Londonu, Manchestru in Stockportu – med odmori na turneji skupine po Veliki Britaniji. Sodelovanje je po besedah Marra takoj prineslo rezultate, med njimi se je vzpostavila vez, "negoval je celotno skupino". Po zadnjem presnemavanju v londonskem studiu Eden je Morrissey poslušal končni miks albuma in trdil, da album ni dovolj dober, a zaradi stroškov ni bilo druge poti, kot da ga izdajo.
Ne glede na pevčevo nezadovoljstvo so album, ki ga je napovedala pesem Hand in Glove, tako kritiki kot tudi poslušalci dobro sprejeli, zavihtel se je namreč na kar drugo mesto britanske lestvice albumov, kjer je sicer ostal 33 tednov. Uvrstil se je tudi na mednarodno 45. mesto lestvice European Top 100 Albums, ki je bila evropska različica lestvice Billboard 200. Leta 1989 je bil album uvrščen na 22. mesto seznama 100 najboljših albumov 80. let revije Rolling Stone. Leta 2012 je album revija Rolling Stone uvrstila na 473. mesto seznama 500 najboljših albumov vseh časov in ga označila za "predstavitev Morrisseyjevega mračnega uma in kitarskega prispevka Johnnyja Marra".
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje