Leseni belo-rdeči paviljon portugalskega studia aires mateus je utelešenje letošnjega Tedna oblikovanja v Milanu, trpkih lekcij epidemije kot tudi utopične napovedi za prihodnost malega človeka.

V svoji vibrantnosti stoji sredi Milana na pesku in vabi obiskovalce kot zagoreli prodajalec pedalinov in supov na plaži, mimo katerih hodijo goloriti otroci, ki jim po bradi in prstih polzi sladek limonov sorbet. Plaža v baroku je poimenovana črtasta pop-up instalacija, umeščena sredi čudovitega dvorišča palače Litta, na dvorišču spokojne, sivkaste baročne palače. Je ideja sprostitve, uživanja, druženja po dolgem obdobju družbene osame, splošne turobnosti in apatije, ki jo je vpeljala epidemija covida-19 oziroma karantena, v Evropi ta vnovič obujeni pojav.

Prav Italijani so bili tisti, ki so v 14. stoletju, da bi zaščitili prebivalce pred kugo, za mornarje, ki so z ladjami prispeli v Benetke, uvedli karanteno. Quaranta giorni ali štirideset dni, toliko časa so morali bivati ločeno od mestnega vrveža. Da so Italijani, ali bolje rečeno prebivalci Lombardije, utrpeli hude izgube v epidemiji, je vidno še leto po tem.

Mesto, ki v času sicer aprilskega oblikovalskega dogodka (ki je lani odpadel, letos pa je bil preložen na september) žubori od dizajna lačnih turistov, urednikov, novinarjev, fotografov, vlogerjev, blogerjev, prodajalcev ali pa bogatih Rusov in Arabcev (ki se počutijo najbolj domače predvsem okoli Galerije Vittoria Emanueleja II ob Duomu, središču prestiža visoke mode), je bilo letos mesto v tem pogledu bolj prazne, na ulicah pa slišati večinoma domačine, Italijane.

Majhno stanovanje v velikem mestu

Design is Milano is Design ali Oblikovanje je Milano je oblikovanje je bil spodbuden slogan, v katerega je bilo odeto mesto, ki z mislimi zre predvsem v april 2022 in oživitev glamurja Milana, ki obiskovalcem ne bo meril telesne temperature ob vstopu v trgovino s posodo ali v restavracijo na apérol spritz in predvsem ki bo znova oživil gospodarstvo, saj je celoten dogodek primarno namenjen temu.

A to prehodno obdobje je očitno namenjeno premisleku o novih izzivih, ki čakajo industrijo in oblikovalski svet po pandemiji. In ta je, milo rečeno, grozljiva, pa tudi utopična, klavstrofobična in predvsem asketska. A ne za vse. Za nas, rajo, male ljudi, ki predstavljamo večino, za manjšino, ki živi v starih baročnih palačah, pa se bo vedno našla, no, še kakšna palača.

Po videnem bo naše življenje bliže tistemu, ki ga že zdaj živijo v Pekingu ali Tokiu – majhni prostori, v katerih bomo razvijali sobno biotsko raznovrstnost, z vertikalnimi "vrtovi" po stenah in zbiranjem deževnice, ki bo tekla skozi kuhinjsko pipo. Posteljo pod visokim stropom (izkoristek prostora) in obveznim 3D-tiskalnikom ob mizi, s katerim bomo hekali izvirne rešitve, ki so brezplačno dostopne na spletu.

Kot novi in priročen kos oblačila se ponuja nosljivi distančnik, na videz kot avtomobilski senčnik z luknjo na sredini, ki se ga ovije okoli vratu, tako da zakriva obraz, kot zaščita pred virusi (zelo znanstveno fantastično, le da poskušajo barvite barve zakrinkati strahotnost oblačila), ki se ga lahko odvije v telovnik (po principu 2 v 1). Nosljivi distančnik je zasnovala nemška oblikovalka Anna-Sophie Dienemann v sodelovanju z Inštitutom Goethe Mailand, navdih zlaganja pa je našla v sistemu zložljivih šotorov.

Prav tako se kot rešitev ponuja izdelovanje recikliranega urbanega tekstila iz odpadnega papirja, ki so ga arhitekti Stardustosov pobirali v okolici Bukarešte in Toronta, in material iz reciklirane plastike, ideja, ki vse bolj pridobiva veljavo (v Sloveniji tovrsten projekt izvaja Pečeno pohištvo).

Vsaj tako gre razbrati iz postavitve petih mednarodnih umetnikov na Fuorisalone, razstava casaBASE, ti so izhajali iz izzivov sodobne družbe: od medosebne razdalje, odpadkov in njihove ponovne uporabe do objektov, ki izprašujejo naš način življenja.

Občutek skupnosti ali hekanje Ikeinega pohištva

Največ pozornosti je namenjene sodelovanju oblikovalca Alberta Coste in IKEE Italija, ki ponujata vizijo skupnega življenja v prihodnosti ali deljenje bivanja doma s skupnostjo. "Dovolj je več," pravi oblikovalec, ki ga zanima odnos med potrošništvom, krožnim gospodarstvom in trajnostnim razvojem. "Kot refleksija fenomena ekstremnega urbanizma, zaradi katerega se vsako leto vse več in več ljudi seli v velika mesta in živi v vse manjših stanovanjih in vse manjših prostorih, projekt naslavlja tovrstne težave in ponuja rešitve, s katerimi bomo gledali na naše bivanje doma drugače," še pove.

Stanovanje se tako prilagaja letnim časom, z modularnim pohištvom, ki je v tem primeru Ikeino, pa tudi naš način bivanja – vse pohištvo je namreč dopolnjeno z inovacijami, ki se jih dobi brezplačno na spletu, le 3D-tiskalnik potrebujemo. Poleg postelje pod visokim stropom ima okoli 20 kvadratnih metrov veliko stanovanje zasnovano zelo majhno kuhinjo, če temu sploh lahko tako rečemo, saj gre za majhen prostor s koritom in električno ploščo za dve posodi. Nasproti pa je celotna stena poraščena z rastlinami, lahko tudi zelišči, vrtninami.

Prva tehnološka korist: zalivalec rastlin Miocugino hack, ročna črpalka za zalivanje rože. Zelena cevka je speljana iz posode z vodo, sedem rožnato obarvanih pa napeljanih do visokoraslih rastlin, ki jih tako na zelo eleganten način zalivamo ob škripajočem vrtenju ročke škripca, natisnjenega s 3D-tiskalnikom.

Podobno je s kuhinjsko pipo, ki črpa vodo iz zbrane deževnice, obešalnikom, pritrjenim na omaro, ali pregradno steno iz filca.

Kokošnjak kot obvezen del samooskrbe?

Tudi Oblikovanje za postapokaliptičen svet, skupinska razstava slovenskega oblikovanja v Milanu na Superdesign showu, koketira s postindustrijsko distopijo. "Obiskovalce preseneti, zakaj imamo razstavljen kokošnjak," pravi kuratorka Mika Cimolini, arhitektka in vodja programa CzK.

"Pojasnimn jim, da smo med epidemijo morali začeti razmišljati bolj v smeri samooskrbe, potem se jim to zdi smiselno." Poleg kokošnjaka arhitekta Gašperja Fabiana je slovenska razstava zelo aktualna, saj je v celoti trajnostno naravnana: od strojev za predelavo odpadne plastike in načrtov, kako iz lesa neinvazivnih vrst izdelati pohištvo, do postopka za izdelavo bioplastike iz papirja, ki ga sicer ni mogoče reciklirati.

Dom znotraj doma

Na drugi strani mesta pa se snovalci doma La Casa fluida, fluidnega doma brez ostrih robov (projekt Elle Decor Italia), prav tako sprašujejo, kako drugačno bo naše bivanje doma po epidemiji. Stanovanje v čudoviti stari zgradbi z nešteto sobami poudarja fleksibilnost prostora in njegovo funkcionalnost, kot so si jo zamislili v studiu Elisa Ossino.

Barve, svetloba, oblike, tekstura in materiali so organski. Izbor pohištva, ki pri izdelavi ni preobremenil okolja s kakšnimi škodljivimi premazi, recimo, in predvsem, ki se ga da očistiti, razkužiti.

"Potem dom, kot druga koža, predstavlja naše zatočišče, varnost, a tudi prostor za učenje, delo in sprostitev," pravijo ustvarjalci, čeprav obiskovalec dobi občutek, da ima ta dom, to svetišče v vsej svoji prostornosti, občutek manjše stiske, ko se vije po zatemnjenih in pregrajenih prostorih znotraj prostora.

Jedilnica in delovni kotiček se v istem prostoru ločita, zastreta z lamelnimi zavesami. Prostor za igranje otrok, branje ali delo je pregrajen s trikotnimi strukturami z vpetim prosojnim blagom. V vsaki sobi pa izobilje rastlin, ki v teh temnih razmerah zagotovo ne bi preživele.

Metamorfoza doma turobnosti, spokojnosti in zelenja – nasploh se letos ni bilo mogoče izogniti zeleni barvi in rastlinju – ter narave, od katere smo bili mestni ljudje med epidemijo iztrgani in si jo moramo zato, preventivno, ustvariti v svojem domu (tisti v manjših domovih pa jih lahko zalivamo z Ikeinim škripcem).

Napoved prihodnosti tako zveni kot izredno, vojno stanje, o katerem so pred časom poročali prebivalci Bosne in Hercegovine in tudi Srbije, ki so imeli med obdobjem sankcij na balkonih kokoši in prašiče, v dvigalih pa improvizirane drvarnice.

V primeru apokalipske zdaj bi bilo bolj smiselno na stežaj odpreti okna in vrata ali pa se preselil v naravo.