Nekaj je jasno. Pečat veličastnosti niti ne tako velikemu prostoru iz leta 1880 na križišču Prešernove in Erjavčeve ulice v prestolnici gre brez dvoma pripisati venecijanskemu tlaku. Je osnova, ki jo notranja oprema nevpadljivo dopolnjuje (stene so praktično prazne), vse dokler ne nastopi element hrane.

Naj se sliši še tako čudno, a hrana v Baziliki Bistroju (v nadaljevanju Bazilika), ki jo lahko vidimo, vohamo, tipamo in uživamo ob vsakem pogledu – kako premišljena poteza lastnice, je pravzaprav del notranje opreme. Kričeče rdeče malinove pite ali pa tiste oblite z zamolklo rjavo čokolado, travnato zelen šopek peteršilja v kozarcu, citronsko rumena limona na mizi, oranžne pomaranče v lesenem zabojčku in kanček temnordečih feferonov, stisnjenih tam nekje med kolački in mafini, so impulzi, ki tečejo po celotnem prostoru vzporedno s pisanimi granitnimi tlakovci.

Notranja oprema grajena na detajlih
Sproščenost prostoru daje tudi vidnost kuhinjskih pripomočkov, kot sta jedilni pribor in servis, retrostepalnik za hrano ob točilnem pultu, ki se ga ne bi branil noben ljubitelj estetike, in lesena košarica s sadjem ob vratih. "Zelo mi je všeč, da smo s takšnim načinom prezentacije omogočili, da se na neki način lahko vsi počutijo kot del te naše zgodbe," pravi Darja Končarevič, lastnica družinskega podjetja Bazilika, ki pri ureditvi prostora na Prešernovi ni imela pomoči arhitektov. "Vse smo naredili z dekorjem. Kredenco smo kupili od neke starejše gospe, nato pa so mi jo prijateljice pomagale restavrirati. No, pravzaprav so vse naredile same in mi jo kot vselitveno darilo podarile ob odprtju lokala (smeh) .... Kosi so bili pravzaprav prineseni z vseh vetrov."

Pohištvo prineseno z vseh vetrov
Siva fotelja ob vhodu sta iz Ikee, namizna lučka iz neke trgovine v Italiji. Mizo iz masivnega lesa v slogu shabby chic v skrajnem levem kotu prostora, na kateri je razpostavljena hrana, je kupila od prijateljice Silvije, ta pa jo je prinesla iz Amsterdama. Silvija je imela nekoč v Ljubljani trgovino s skandinavskim pohištvom in dodatki za dom Sisi. "Od nje sem kupila še eno kredenco rumene barve, ki sem jo postavila pod pečico v kuhinji, da naredi tak veličasten občutek, ko vstopi v prostor."

Stena navdihov
Takoj ob točilnem pultu je poleg visoke temnosive kredence z vitrino, ki jo zaklepa vzorčasti medeninasti ključek, kotiček s hrano, ki deluje po principu 'pridi in vzemi'. Podolgovata belkasta miza je prikladne barve za kontrast hrani, na steni nad njo pa so z barvitim lepilnim trakom boemsko nalepljeni listki. "Tej steni pravim stena inspiracij, saj so na njej razni izrezki, pa opombe, ko sem pisala, kaj vse moram kupiti za neki žur. Tu so tudi slike moje hčerke, ki vsak mesec nariše kakšno novo slikico. Uspešno sem zakamuflirala tudi zakonodajni predpis o streženju alkoholnih pijač, vmes pa je podana tudi dnevna ponudba hrane."

Tretji element interierja - družina in prijatelji
Zgodba Bazilike je družinsko-prijateljska (Bazilika Družina), kar se v prostoru tudi čuti. Na papirnate podstavke za hrano je Darjina prijateljica , sicer oblikovalka skodelic Polona Pačnik – PolonaPolona narisala karikaturo Darjine družine. Ilustratorka Meta Wraber pa tri velike ilustracije, ki so trenutno izobešene v zadnjem prostoru. Na steni ob vhodu visi rožmarinov venček, ki ga je spletla Darjina mama s Primorske, pod njim v belem glinenem vrču pa je šopek posušene sivke.

Pariška sproščenost
Vsi stoli in mize kot tudi pianino, ki je na desni strani ob vhodu, so zapuščina prejšnjih lastnikov lokala. "Prostor je zastavljen izredno kavarniško, kar mi je zelo všeč, zato sem to tudi ohranila. Nekaj mesecev smo opazovali lokal in na podlagi dinamike vanj vnašali opremo in dodatke. Edino, kar je bilo mišljeno že od samega začetka, je miza v prostoru zadaj. Sicer sem hotela, da bi bila to miza tipa 'common table', torej, da za isto mizo sedijo popolni neznanci, ki morda navežejo kakšen stik. A v našem okolju to za zdaj še ne funkcionira. Prostor se bolj uporablja za zaključene družbe ali poslovne sestanke," pove nekoliko razočarano Darja, ki jo pot pogosto zanese v Pariz.

Tega je po malem prinesla tudi domov. "Na pločniku imamo približek pariškega vrta na pločniku, pa te manjše okrogle mizice. V Parizu mi je zelo všeč neformalnost prehranjevanja, da te nihče ne gleda čudno, če za isto mizo en je, drugi ne, tretji pa pije pivo." Tako ne manjka leseno stojalo za branje časopisov in izvodi revije o Kinfolk Magazine. Poleg različnih tematskih večerov in druženj so v Baziliki razstavljena tudi dela kreativno-oblikovalske skupine Limited Edit111ons.

Pristnost lokalu daje pestra zgodovina prostora
A pot do današnje podobe lokala na križišču Prešernove ulice je bila dolga. "V tej hiši je bila rojena moja prababica. V tem prostoru je bil sprva vinotoč z gostilno. Po drugi svetovni vojni je imel tu arhitekturni biro moj dedek in tako sta se tudi spoznala z mojo babico," razlaga mladi arhitekt Aleksander Lužnik, ki ima nad Baziliko družinski arhitekturni biro. Po dedkovem biroju je bila kar nekaj časa v prostoru trgovina Mercator, ko so tudi položili venecijanski tlak, nato pa gostinski lokali. Bar Pilon je, recimo, zamenjal kar pet lastnikov, vseskozi pa je ohranil svoje ime. Pri prenovi leta 2010 je sodeloval tudi biro Lužnika Nava arhitekti.

"Standard prostora je začel padati. Okna so bila zatemnjena, da se ni videlo, kdo sredi dneva pije pivo. Ko smo umaknili klopi, smo našli igle, takšne vrste beznica je bila to." Arhitekti so pri prenovi prostora pred petimi leti ocenili, katere kakovosti ima in ugotovili, "da so to tla in velika okna, ki so bila polepljena s črno folijo in fiksnimi tendami". Vse so odstranili in v prostor vnesli svetlobo.

Točilni pult iz leta 1995, ki ima svojevrsten trenutek geometrijsko trikotnega naklona, so pustili, saj je bil v dobri kondiciji. Lesene škatle z zelenim steklom, ki so bile na steni za točilnim pultom, so sneli in jih zamenjali z arhitekturnim elementom. "Ploščato železo v enem kosu, debelo tri milimetre, smo dali ukriviti. Potem smo ga pustili tri dni na dežju, da se je pojavila rja in na koncu element še zbrusili," pojasni Aleksander Lužnik. Temu precej moškemu elementu je z razpostavitvijo skodelic PolonePolone, steklenimi kozarčki vseh oblik in višin, okrasnimi krožniki, ilustracijo Mete Vraber in drugimi drobnarijami Darja vnesla tudi pravo mero energije jin.

Fotografije: Ana Hribar (1, 2, 5, 9-11, 14, 15, 19-21, 24, 25, 28, 29, 30 ), Katja Štok (3, 4, 6-8, 12, 13, 16-18, 22, 23, 24, 26, 27, 31)

*Izbor prostorov v rubriki Prostor in pol je uredniški in ne gre za plačane oglase. Namen objave tovrstnih člankov je zavedanje, da imajo prostori, v katerih bivamo, premišljeno vsebino, ki lahko sloni na inovativni ideji, strasti do oblikovanja in arhitekture ali spoštovanju kulturne dediščine.