Pogovarjati bi se morala o Hiši za družino v gibanju, ki jo je njegov biro Gašperič zasnoval v Kamniku: ima bazen, je lesena, ob vhodu z upognjeno fasado, v celoti prekrito s strešno kritino, ki jo bo nekoč obraslo zelenje. A pogovarjala sva se o vsem drugem, predvsem pa o odnosu arhitektov do okolice, do arhitekture in do naročnikov.

Zdi se, kot da je Matej Gašperič poklicno živel več življenj, zagotovo vsaj dve. Kot diplomirani arhitekt je začel v stroki delati pozneje v življenju, ko je eno uspešno kariero snovanja spletnih portalov pustil za seboj. Pred desetimi leti se je prijavil na arhitekturni Masterclass Glenna Murcutta v Avstraliji, sicer Pritzkerjevega nagrajenca, in tja je odšel, kot pravi, "na dopust", na dopust, ki mu je spremenil življenje.

Matej je zanimiva mešanica analognosti in digitalnosti, ki jo je še kako vešč, a svoje skice riše ročno. Ne predstavlja si, da bi risal v računalniškem programu, pa čeprav naročnikom poleg skic, načrtov in maket omogoča tudi 3D-ogled hiše z virtualnimi očali. "Razmišljam lahko le tako, da rišem," pravi, zato je tudi svojim petim sodelavkam za novoletno darilo kupil nalivno pero. Spodbuja jih, da bi vsak dan vsaj pet minut prostoročno risale skice.

Fotogalerija: Hiša za družino v gibanju

V šoli ni bil nikoli odličnjak, je imel pa rad matematiko, "ki ima več načinov do rešitve". In zdi se, da so takšne tudi njegove hiše: so nekonvencionalne, a kljub temu dvokapnice, lesene, a zelo sodobne, za podeželje pa tako zelo neslovenske, a tako zelo zasnovane ravno za slovenski prostor, z mislijo na slovensko krajino.

In še nekaj dela Mateja Gašperiča edinstvenega v arhitekturni srednji – ne sprejme vsakega projekta. V njegovem svetu ni le naročnik tisti, ki izbere arhitekta, ampak mora tudi arhitekt sam izbrati naročnika, ki se sklada z njegovo filozofijo:

Za vas pravijo, da ste samosvoji v arhitekturnem izrazu. Zakaj?
Morda zato, ker so moje hiše malo drugačne, so posebnih oblik. Ampak resnično se trudim, da hiša ni drugačna zaradi drugačnosti same, ampak da ta drugačnost od nekod izvira.

Če pogledava tole (op. p. vstane in gre po maketo), to je hiša za planinsko družino na Dobenem. Ampak, zakaj je ta hiša drugačna od drugih v okolici? Zaradi parcele, ki je s treh strani obdana s cesto, tudi na sprednjem delu, ki hiši odpira krasen pogled na Ljubljano. In ta pogled sem želel družini omogočiti iz čim več prostorov, hkrati pa sem želel zapreti poglede pred visokim, nenormalno visokim vikendom, ki je za njo. Zato sem oblikoval servisni hodnik (gej fotogalerijo), v kateri so savna, pisarna in vhod, s čimer sem zaprl poglede sosedov, družini pa omogočil zasebnost, da se lahko goli sončijo, če želijo.

Bom vprašala drugače: se vam ne zdi, da si lažje izzivalen v okolju, kjer prevladujejo dvokapnice z lesenimi balkoni. No, saj če dobro pogledam, je tudi ta hiša stilizirana dvokapnica!
V tem primeru sem imel kar nekaj različic za klasično dvokapnico, a se je po vseh parametrih obstoječa rešitev izkazala za boljšo od klasične dvokapnice. Ko sem delal s klasično dvokapnico, sem na eni strani dobil izjemno visoko fasado. Veste, če neko okolje ni resnično homogeno in tudi arhitekturno ni kakovostno, se ne čutim zavezanega dvokapnicam.

Evo (op. p. znova vstane in gre po novo maketo), recimo tale Hiša za najlepša leta, ki je na Trati pri Velesovem. Celotno vaško jedro je sorazmerno lepo ohranjeno, zato tudi sam nisem bil pripravljen odstopiti od obstoječe tipologije. Hotel sem črpati iz tradicionalne vaške arhitekture in te elemente prilagoditi sodobnemu načinu življenja.

Včasih so delali majhna okna, saj niso imela stekla, danes lahko to naredimo drugače, zakrijemo s paneli, ki so videti kot hlevska vrata, ali pa zasenčimo z lamelami, kar daje videz kozolca. Hočem reči, so okolja, pri katerih ne bi odstopil od tradicionalnega.

Bojda ste kupili vse Juvančeve knjige o vernakularni arhitekturi?
Da, da, ko sem imel projekt na kakšnem koncu Slovenije, sem kupil njegovo knjigo, tako da imam zdaj celotno zbirko.

Bi se morali ohranitve elementov vernakularne arhitekture v Sloveniji lotevati bolj sistematično? Stari objekti propadajo, gradijo se novi, ki se oddaljujejo od tradicije nekega kraja?
Ne vem, kje začeti, saj imam več odgovorov na to vprašanje. Prva odgovornost je na nas, arhitektih. Ravno končujemo prenovo skednja v Zgornjih Gorjah nad Bledom, kjer je naročnik najprej želel novo hišo, a smo ga prepričali, da smo zgornji del skednja preuredili v bivalno enoto.

Potem je tu ekonomski interes, saj je naročnik do zelo velikega bivalnega prostora prišel za polovico manj denarja, kot bi ga dal za gradnjo nove hiše. In takšnih skednjev je tam resnično veliko. Iz lesenih gospodarskih objektov se da resnično veliko narediti, težje je s kamnitimi, ko ne veš, ali bi izoliral od zunaj, kjer spremeniš zunanjost, če izoliraš od znotraj …

… pa zmanjšaš prostor.
Da, in tudi gospa iz spomeniškega varstva v Kranju je vprašala, ali lahko spremlja projekt, da bo še koga prepričala, da ni treba vsega podreti. Tudi naročnik je zelo navdušen, veliko objavlja na Instagramu, izmislil si je celo ključnik #staroinnovovsožitju

Ste kdaj zavrnili kakšnega naročnika?
O, da, seveda. To, da delaš za nekoga, s katerim stopiš na skupno pot, ki traja, recimo, leto in pol do dve leti, pomeni, da se z njim precej zbližaš. To pot zagaziti z nekom, s katerim se ne ujameš, je mučno za oba. Vložim zelo veliko časa v to, da se (z naročnikom) dobimo, si ogledamo lokacijo, se pogovorimo in se potem še enkrat pogovorimo, da resnično vidimo, ali smo za skupaj ali ne.

Pravite, da tudi arhitekt izbere stranko, in ne le ta njega. Ob tem na prvem mestu poudarjate spoštovanje. Priznam, zveni kot floskula, a če pomislim, bi svet deloval z večjo lahkotnostjo, če bi živeli bolj po tej premisi.

Da, veliko sem razmišljal o tem, in zdi se mi, da je to ključno. Brez spoštovanja človek samodejno (…), mislim, nespoštljiv je tisti, ki misli, da vse ve. To pomeni, da mu ego preveč dela, da je aroganten. Pa to ne pomeni, da jaz ne vztrajam tudi pri nekih svojih zahtevah, ampak, sploh za individualne hiše velja, da so to življenjski projekti. Večina mojih strank naredi eno hišo v svojem življenju. V Sloveniji je zelo veliko dobrih arhitektov, in to, da se nekdo za takšen projekt odloči ravno za nas, mi izjemno veliko pomeni.

Zakaj ste se odločili za enodružinske hiše?
Zakaj? To je tudi zanimivo, v bistvu iz več razlogov. Eden je ta, da sem imel pred svojim arhitekturnim življenjem še en kos drugega življenja …

… postavljali ste digitalne kioske.
Tudi to, predvsem pa spletne portale. Po četrt stoletja sem po nekem naključju padel spet v to (op. p. v arhitekturo), kar je super, ampak nekoliko zamudiš vlak, da bi zgradil en tak biro, ki bi delal, ali pa sem vsaj takrat tako mislil, ker sem začenjal sam, da je ta vlak pač odpeljal. Zdaj, ko je dela v biroju več, bi se morda tudi tega lahko lotil, ampak me v bistvu to niti ne zanima, če sem čisto pošten.

Kaj vas ne zanima?
Delati večje objekte. Tukaj imam opravka z resničnim človekom, ki dela svoj dom, se pravi, če mu je nekaj vredno, bo to plačal, če mu nekaj ni vredno, ne bo plačal. To se mi zdi veliko lažje kot delovati z nekimi nastavljenimi ljudmi v podjetjih ali pa v državnih upravah, ki imajo določen proračun in pravila.

Nikoli ni nekega pravega interesa (…). Moj avstralski mentor Glenn Murcutt je krasno povedal, da mu je pravzaprav njegov oče dejal tako: "Malo ljudi bo v življenju lahko delalo velike stvari, zato je treba majhne stvari delati zelo dobro." V to zelo verjamem. Hiša ni samo hiša, ne, to že zdavnaj ni več samo streha nad glavo, to je nov življenjski slog …

Poznam kar nekaj primerov, ko so hiše ljudem celo v breme, saj hodijo vanjo le prespat, imajo neurejene vrtove, ki jih redko uporabljajo, tu so stroški menjave strehe, oken, pa ogrevanja. Skratka, ne živijo dosti drugače, kot bi, če bi živeli v bloku, le da imajo višje stroške. Vi pa pravite, da izbirate takšnega naročnika, ki ima raje hladno senco od klime, ki mu televizija ne predstavlja osrednjega dela prostora. No, kako je s to spremembo načina življenja?

V izbiro naročnika resnično vložim zelo veliko časa. Prvič, veliko komuniciram prek družabnih omrežij, s čimer se predstaviš, kaj sploh počneš. Pogosto se mi zgodi, da ko kakšnega naročnika vprašam, kako je prišel do mene, mi odgovori: "Ah, saj vas pa že pet let spremljam na Instagramu." Tisti, ki mu moje objave ne rezonirajo, se bo obrnil drugam, kar je čisto super, saj bova oba prihranila čas. Druga raven je, da malo pobrskajo o meni, tretja, če se komu da, pa so moji zapisi na blogu, in to so že tri takšna sita. Tisti, ki pridejo do mene, že kar vedo, kaj pričakovati.

Z vprašanjem sem bolj merila na to, kako lahko arhitektura dejansko spremeni življenjski slog, da torej uporabnik v novi hiši dejansko živi tako, kot je načrtoval arhitekt, ne pa, da v njej samo biva?
Nikogar ne siliš v takšen življenjski slog, ampak mu to omogočiš. Ravno zato je pomembno, da te izbere takšen naročnik, ki začuti, da njegov življenjski slog in vrednote vsaj nekoliko rezonirajo z mojimi.

In tako je vaša naloga kot arhitekta izpolnjena?
Da. Dejansko bi težko projektiral za nekoga, ki zjutraj prižge televizijo in ves dan gleda španske nadaljevanke. Pa ne rečem, da je s tem kaj narobe, a se absolutno v tem ne najdem. Zelo lahko projektiram za naročnika, ki potrebuje tri pare smuči, saj smuča turno, pa teče na smučeh in ne vem kaj še. Že to olajša dialog (…) Kaj mi (op. p. arhitekti) naredimo? Ljudem le pomagamo spisati scenarij, kako bodo živeli od takrat naprej, ko se preselijo. Potem se pa to pretvori v takšno in drugačno streho ali arhitekturo.

Bi zasnovali hišo dvojčka oziroma bi ga zasnovali tako, da bi bil vsak del oblikovno drugačen?
Nisem ga še delal, smo se pa ravno zadnjič o tem pogovarjali in moja prva misel je bila ravno ta, da bi bil vsak malo drugačen (smeh). Ker ni tipskih ljudi in tipskih lokacij, je hiša odgovor na tiste ljudi, ki ti dajo naročilo, in na lokacijo, na kateri delaš.

Sprva smo delali vse, a meni je blizu les oziroma lesena gradnja. Tako na Primorskem jemljemo tudi projekte, ki se gradijo drugače, s kamnom ali opeko, medtem ko na Gorenjskem ali Štajerskem ne jemljemo projektov, če naročnik ni odločen, da bo delal z lesom.

Ne razumem.
Ne delamo zidanih hiš, pa znova ne mislim, da je s tem kaj narobe, ampak smo se pač specializirali na gradnjo z lesom in naravnimi materiali, to pomeni, ilovica, ilovnati ometi, les, naravne izolacije.

Katere naravne izolacije uporabljate?
Lesna vlakna, trde lesne vlaknene, mehke lesne vlaknene, zdaj se dogovarjamo za neko hišo, ki bi bila izolirana s slamo.

Kje pa najdete izvajalce?
O, da, saj so. Kot ti izvajalci, ki gradijo v lesu v Sloveniji, mislim, da so na evropski ali svetovni ravni v samem vrhu.

Bi zavrnili projekt, če bi bila hiša postavljena na ravnini?
O, ne, nasprotno, ravno zdajle sem se zmenil za eno.

Ker ste izjavili, da vam predstavljajo premajhen izziv?
Sem rekel, da. Ampak, tudi ravnica je izziv. Veliko težje se najdem v projektu, kjer je naselje nekih hiš. Recimo, to sem zdaj naredil za eno kolegico v Kamniku.

Je to ta hiša, o kateri bo se lahko pogovarjala?
Ne, to je ena zelo blizu.

Aha, koliko hiš pa ste naredili v Kamniku?
Eno v Godiču in tri v Kamniku.

Bi delali v tujini?
Bi, a ne vem, če bom to dočakal, saj se že tukaj tako mučim z našo birokracijo.